Dragi bratje in sestre!
Ob častitljivem 500-letnem jubileju župnije Črmošnjice najprej iskreno čestitam. Ob prebiranju knjige Župnija Črmošnjice sem pomislil: Bog vodi zgodovino, dopušča padce in ponovne vzpone, omogoča, da se na ruševinah začne spet nova doba, novo življenje.
1. Naredimo najprej pogled nazaj: Krščanstvo se je v večini krajev južno od Drave širilo iz Ogleja. Središče misijonske dejavnosti za kraje južno od Ljubljanskega barja vse do Kolpe je bilo v Ribnici. Po letu 1336 so ribniški grofje Ortenburžani med redko naseljene Slovence začeli naseljevati Nemce. Kmalu je nastala župnija Kočevje, za njo župnija Fara in Kočevska Reka, v letu 1509 pa še župnije Črmošnjice, Mozelj in Osilnica. Vse tri letos praznujejo 500-letnico. Črmošnjice so bile nekoč, pred ustanovitvijo župnij Poljane in Planina velika in obširna župnija, čeprav z majhnimi zaselki, v največjem obsegu je imela celo 20 podružnic. Pred 2. svetovno vojno pa še vedno 10, poleg župnijske cerkve.
Vojna in povojna vihra je prizanesla samo župnijski cerkvi in cerkvi v Srednji vasi, vse druge so bile požgane, podrte ali pa toliko poškodovane, da so se podrle in postale neprimerne za bogoslužje.
Iz tega, lahko rečemo pogorišča, toliko bolj izstopa danes popolnoma obnovljena župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja. Obnovljena in danes blagoslovljena bo najlepši dar Mariji za rojstni dan.
2. Danes, ob tem jubileju, je primerno, da se vprašamo: Kaj je župnija?
Župnija je določena trajno ustanovljena skupnost vernikov v škofiji, ki je zaupana župniku kot pastirju.
Kristjani živimo in potujemo k Bogu ne vsak zase, ampak skupno kot ena božja družina. Vesoljna Cerkev je razdeljena na škofije, škofija pa na župnije. Zato je potrebna zavest medsebojne povezanosti, da smo v župniji ena družina, en živ organizem, eno živo telo. Sv. Pavel pravi, da smo v Cerkvi kakor udje živega telesa. Glava je Kristus, vsi krščeni pa udje.
V župniji so kakor v živem telesu potrebni vsi udje, čeprav nimajo vsi enakega opravila. Potrebna je glava, srce, oči, roke, noge… V živem telesu vsi udje čutijo drug z drugim, branijo drug drugega (na primer roka podzavestno brani obraz in oči). Vsi udje pomagajo drug drugemu.
Tako mora biti tudi v župniji. Župnik je v povezanosti s svojim škofom, ki ga je na župnijo poslal, Kristusov namestnik. Vendar pa župnija ni samo župnikova skrb. Vsi morajo zanjo skrbeti in se zavedati, da gre za skupno, našo stvar. Zato morajo pomagati župniku kot voditelju in pastirju. V Cerkvi ne gre za oblast, ampak za služenje v ljubezni, kakor tudi Jezus ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal življenje za vse.
Župnik posveča vse svoje življenje župniji, župnija pa z njim sodeluje tudi v duhovnem življenju in ga primerno vzdržuje. Duhovnik nima plače. Njegovi dohodki so samo to, kar mu osebno daste. Tudi to, kar daste v pušico ali pri darovanju, ni njegovo, ampak od župnije.
3. Posebnost vaše župnije je, da večina odraslih prihaja od drugod, iz oddaljenih krajev, saj se je leta 1941 96% prebivalstva izselilo. Območje Črmošnjic je bilo eno najbolj razdejanih območij na Kočevskem. Ostala je le peščica staroselcev. Večina ljudi se je po vojni priselila. Vemo pa, kadar presajamo rože in druge sadike, je nevarno, da se posušijo. Če sadiko nekje izrujemo in je na drugem kraju ne vsadimo takoj in je ne zalivamo, ovene, se posuši.
Marsikje so podoben pojav med priseljenci doživljali v verskem življenju. Izkoreninjeni so bili iz domačega kraja, iz verne župnije, verne družine in vernega okolja. Drugod se pa niso takoj vključili v župnijo in njih vernost je ovenela, se posušila. Danes je marsikje bolje, če so se družine vključile v župnijo po otrocih. Težko pa je za otroke, če nimajo starši žive vere.
Središče župnije je župnijska cerkev, ki je bivališče Boga med nami. V prvem berilu smo slišali, kako je očak Jakob rekel: »Zares, GOSPOD je na tem kraju, pa nisem vedel. To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška! (1 Mz 28,16-17).
Morda se premalokdaj spomnimo: Bog je tukaj, med nami. Med nas prihaja, a se zanj premalo zmenimo. Na oltar prihaja. Tu v cerkvi je Betlehem, kjer se neprestano rojeva, tu je Kalvarija, kjer se za nas daruje. Pomen župnije je prav v srečevanju z Bogom in med seboj.
Dragi bratje in sestre! Leto evharistične obnove obhajamo kot pripravo na SEK, ki bo 13. junija prihodnje leto. Poglobili ali pa celo na novo naj bi odkrili pomen nedeljske maše. Pri maši namreč poslušamo božjo besedo, se srečujemo s Krisusom kot nekoč Zahej, se učimo živeti, da ne bi postali divjaki, učimo se odpuščati in se spreobračamo kot se je spreobrnil Zahej ob srečanju z Jezusom in spremenil svoje življenje.
Evharistija je bila ustanovljena in se nam daje zato, da postajamo bratje in sestre, da se tujci, včasih celo v lastni družini ravnodušni drug do drugega, zedinjamo, povezujemo, da postanemo prijatelji. Dana nam je zato, da bi iz brezčutne in sebične množice postali skupnost enega srca in enega duha, ki skupaj veruje in ljubi.
Dragi bratje in sestre! Položimo danes ob 500-letnici župnije in ob prenovljeni župnijski cerkvi na oltar svojo obljubo ljubezni do Boga, zvestobo nedeljski maši, povezanosti med seboj, povezanosti z župnijo – trdno odločenost, da želimo, hočemo za vsako ceno ohraniti zaklad vere in ga predati tudi novim prihodnjim rodovom.
Radi častite Marijo, svojo zavetnico in patrono. Tudi njo prosimo: Mati, ohrani nam dom in rod, predvsem pa vere katoliške drago svetinjo: tudi za bodoče stoletje.
Ein herzliches Willkommen gilt auch allen hier anwesenden Gottscheern aus Österreich, vielleicht auch aus Deutschland, die hier in Tschermoschnitz oder in verschiedenen anderen gottscheer Pfarreien geboren und getauft worden sind oder hier ihre Wurzeln haben. Die Gottscheer und die Slowenen waren immer auf verschiedenen Weisen miteinander verbunden, besonders aber im katholischen Glauben. Ich danke Ihnen für Ihre heutige Anwesenheit und für Ihre Hilfe, auch für die kleinen Spenden, die zusammen mit den grösseren Wohltätern und Sponsoren dazu gebracht haben, dass die Arbeiten an dieser Pfarrfkirche ausgeführt worden sind.
Ich bitte Sie um Ihre weitere Unterstützung, denn nach so grossen Arbeiten bleiben noch die Schulden zu begleichen. Noch einmal: herzlich willkommen bei der Fünfhundert-Jahr-Feier der Pfarrei Tschermoschnitz.
.
