nedelja, 28. februar 2010

Romarji

Škof Andrej Glavan je sprejel petdeset hrvaških romarjev, sester iz Družbe hčera božje ljubezni in drugih častilcev drinskih mučenk. Škof Glavan je dejal, da je novomeška škofija sicer majhna, vendar iz nje izhaja mnogo svetniških kandidatov, med njimi tudi s. Krizina (Jožefa) Bojanc in s. Antonija (Jožefa) Fabjan.

Iz Novega mesta je diakon Franci Koncilija romarje pospremil v župnijo Šmarjeta, kjer so se udeležili župnijske sv. maše, ki jo je daroval novomeški kanonik dr. Janez Gril, pridigal pa je p. Marijan Šef. Po maši je vicepostulatorka s. M. Ozana Krajačić predstavila petero sester, ki so decembra 1941 v bosanskem Goraždu darovale svoje življenje za Gospoda; njihov grob je reka Drina. S. Ozana je povedala, da se je glede beatifikacije drinskih mučenk ravno minulo sredo, 24. februarja, teološka komisija v Rimu soglasno izrekla pritrdilno. Nato so romarji obiskali rojstno hišo s. Krizine v bližnji vasi Zbure. Popoldne so se odpravili še v Malo Lipje, rojstno vas s. Antonije v župniji Hinje, sedaj Žužemberk.

Z obiskom rojstnih krajev in župnij drinskih mučenk so se romarjih Bogu zahvalili za njihov izjemen zgled, dejavno ljubezen do ubogih in stanovitnost v veri, pa tudi za predano služenje vseh 70-ih Slovenk, ki so se do danes Hčeram božje ljubezni (Filiae Divinae Caritatis - FDC) pridružile na Hrvaškem in v Bosni. Morda bodo že letos ali v prvi polovici prihodnjega leta drinske mučenke razglašene za blažene.









Romarski potopis v izvirnem, hrvaškem jeziku:



Hodočašće u biskupiju Novo Mesto


Putem dviju Drinskih mučenica - s. Krizine i s. Antonije

Dana 28. veljače 2010. hodočastilo je petnaest sestara Kćeri Božje ljubavi s 40-tak vjernika laika, štovatelja Drinskih mučenica iz Granešine i okolice, u rodnu biskupiju dviju Drinskih mučenica, s. Krizine Bojanc i s. Antonije Fabjan. Molitvena i raspjevana atmosfera u autobusu, s često zapjevanom pjesmom posvećenoj našim mučenicama „Mučenice ljubavi“, bila je duhovna priprema za pohod rodnim mjestima i župama uz koje su bile vezane ove dvije naše sestre.

Prožete zahvalnošću za ove uzore vjere i vjernosti, Drinske mučenice, stigle smo na naše prvo odredište, u katedralu sv. Nikole u biskupiji Novo Mesto. Srdačno smo primljene od katedralnog župnika Silvestra Fabijana, a nakon zajedničke molitve s poviješću katedrale upoznao nas je na hrvatskom jeziku g. Matija Linković. U biskupskom dvoru primio nas je mons. Andrej Glavan, biskup Novog Mesta. Susret s ocem biskupom, koji će nam ostati u sjećanju zbog srdačnog gostoprimstva i jednostavnosti, ovjekovječili smo zajedničkom fotografijom. Ovaj susret završio je biskupovom željom za dolaskom sestara Kćeri Božje ljubavi u ovu biskupiju iz koje potječu s. Krizina i s. Antonija. Što reći na ovo, nego – „Čudesni su putovi Gospodnji!“, pa tko zna?!

Dionici ovog našeg cjelodnevnog hodočašća bila su i dva Slovenca. Trajni đakon g. Franci Koncilija, koji je uvelike zaslužan za organizaciju ovog, možemo reći, povijesnog hodočašća – za nas sestre i vjernike laike iz Hrvatske, te pater Marijan Šef, isusovac, koji je svojim člancima u slovenskim crkvenim novinama pronosio glas o mučeništvu Drinskih mučenica u Sloveniji.
Drugo odredište bila nam je župa Šmarjeta u kojoj smo, zajedno sa župljanima, u 10 sati slavili sv. Misu koju je predslavio mons. Janez Gril, kanonik, u koncelebraciji s p. Marijanom Šefom, s tajnikom biskupa, vlč. Tomažem Marasom i trajnim đakonom, g. Francijem Koncilijem.
Nakon popričesne molitve, s. Ozana Krajačić, vicepostulatorica kauze, upoznala je župljane rodne župe s. Krizine sa životom i mučeništvom Drinskih mučenica, a na poseban način s njihovom župljankom koja je u ovoj crkvi primljena u krilo Crkve. Također je u ovoj župi primila sakramente pričesti i potvrde. Sestra Ozana je izrazila vjerovanje da je s. Krizina u ovoj crkvi primila poziv od Gospodina da ostavi obitelj, domovinu i pođe u Bosnu gdje će dragovoljno darovati svoj život iz ljubavi prema Kristu i u obrani svoje boguposvećenosti. Četverodnevni križni put sestara završava na Kalvariji, tj. u vojarni u Goraždu 15. prosinca 1941. Sestre se na nasrtaj četnika, bacaju kroz prozor gdje ih vojnici dolje dočekuju i usmrćuju noževima te ih bacaju u rijeku Drinu. Mi molimo da ovaj događaj postane pjesma Bogu što ju je ispjevao život, ali i smrt sestara, čiju tajnu čuva Drina.

Poslije euharistijskog slavlja ostali smo u tišini i molitvi preporučujući se zagovoru s. Krizine da po uzoru na sve njih, Drinske mučenice, ustrajemo na putu dobra i služenja bližnjemu, te na spremno i radosno darivanje vlastitog života Bogu i čovjeku u svakodnevici.
U nadi živimo da će ovaj susret u Šmarjeti biti i župljanima i nama hodočasnicama novi poticaj za štovanje Drinskih mučenica. Zahvaljujemo gospodinu župniku na srdačno iskazanoj dobrodošlici.
Naše treće odredište bio je odlazak u Zbure, rodno selo s. Krizine. Njezina rodna kuća još je uvijek iz onoga doba, ali obnovljena. Dočekali su nas rođaci i gospođa Jožica Dolensek koja je 2002., u suradnji s g. Francem Cvelbarem, uredila i tiskala knjigu o dvjema slovenskim Drinskim mučenicama. Ovdje nam je ukratko ispričan život s. Krizine, koju je već životna situacija njezine obitelji polako pripremala za palmu mučeništva. Njezina majka ostala je sama sa šestero djece, a ona tada, zbog majčinog krhkog stanja, preuzima brigu za obitelj. Sve je to, a da nije ni sama znala, bio tek mali dio velike žrtve koja će se od nje tražiti.
Ovaj naš posjet rodnoj kući bio je popraćen i od strane slovenske televizije. Nakon rodne kuće i tople dobrodošlice rodbine s. Krizine, pošli smo na ručak u restoran u selu Zbure. Za ručak zahvaljujemo dobroti gradonačelnice Šmarjeških Toplica, gđi. Bernardi Krnc.

Pohod župi Žužemberk – u kojoj je druga slovenska mučenica, s. Antonija, primila sv. pričest – bio je naše četvrto odredište. Stara župna crkva je porušena, a nova izgrađena. Tu nas je dočekao i primio župnik Franc Vidmar te nam ukratko prikazao povijest župe. U njegovoj pratnji pošli smo za Malo Lipje, rodno selo s. Antonije. Ovdje nam se dogodila jedna zanimljivost. Do kuće nismo mogli doći autobusom, već smo morali pješačiti dio puta. To nam je bila prilika za promišljanje o životu te sestre koja je za trpljenje i križ znala već od svoje mladosti, ranom gubitku oca i majke tako te o njoj brigu preuzima teta Marija. Razgovor nas hodočasnika bio je prožet mišlju o njoj, sjećanjem na njezinu vedrinu, prijaznost, uslužnost, jednostavnost te potpuno predanje Božjoj volji, što je posvjedočila i svojim mučeništvom. Njezina daljnja rodbina radosno nas je dočekala i pokazala nam mjesto gdje se nalazila njezina kuća.

Nakon toga pohodili smo župu Hinje i župnu crkvu, također vezanu uz s. Antoniju jer je u njoj primila krštenje. I ovdje je stara crkva srušena, a zatim je sagrađena nova.
Posjetom rodne župe s. Antonije završilo je i ovo naše hodočašće biskupijom Novog Mesta.

Zahvaljujemo Bogu za pet naših sestara Drinskih mučenica koje su dokazale životom i smrću da im je Isus vrjedniji od svega te su zato položile svoj život da bi ga sačuvale zauvijek.
Hvala Bogu za sve dobre ljude koji su doprinijeli organizaciji ovog hodočašća, za sve one koje smo susreli te molimo da svi zajedno budemo jedno u Kristu poput uzora vjere i ljubavi, Drinskih mučenica.

Na kraju nam ne preostaje ništa drugo nego zajedno s našim sestrama mučenicama uskliknuti: „Velika nam djela učini Gospodin!“

s. M. Antonija Lučić, FDC

sobota, 27. februar 2010

četrtek, 25. februar 2010

ponedeljek, 22. februar 2010

nedelja, 21. februar 2010

Cenacolo

Škof Andrej Glavan je ob sklepu duhovnih vaj obhajal mašo z nagovorom v skupnosti Cenacolo v Škocjanu .

petek, 19. februar 2010

Vizitacija

Škof Andrej Glavan je opravil kanonično vizitacijo v župnijah Ambrus in Šmihel pri Žužemberku.

četrtek, 18. februar 2010

sreda, 17. februar 2010

Duhovniški svet in ŠED

Škof Andrej Glavan je dopoldne v Šmihelu vodil sejo duhovniškega sveta, popoldne pa sejo odbora za pripravo škofijskega evharističnega dneva.

ponedeljek, 15. februar 2010

sreda, 10. februar 2010

SEK

Škof Andrej Glavan je v Celju vodil sejo Odbora za pripravo Slovenskega evharističnega kongresa.

četrtek, 4. februar 2010

Nikodemovi večeri

Škof Andrej Glavan se je udeležil predavanja g. Marijana Veternika na Nikodemovih večerih v Baragovem zavodu v Šmihelu.

sreda, 3. februar 2010

Konferenca

Škof Andrej Glavan se je v Škocjanu udeležil konference duhovnikov dekanije Leskovec. Zvečer je obiskal skupnost Cenacolo, kjer je tudi daroval sv. mašo.

torek, 2. februar 2010

Svečnica

Škof Andrej Glavan se je na dan posvečenega življenja na praznik Gospodovega darovanja ali svečnico udeležil molitvene ure redovnikov in redovnic v stolnici, nato je daroval sveto mašo.

Iz nagovora škofa Glavana:

Predragi bratje in sestre v Jezusu Kristusu, edinem duhovniku, drage redovnice. Pozdravljeni na 14. dnevu posvečenega življenja.

Praznik Gospodovega darovanja, svečnico, Rimski martirologij predstavi takole: »…Ko sta Marija in Jožef 40 dni po Jezusovem rojstvu predstavila njega v templju in je navzven izpolnil Mojzesovo postavo, je v resnici prišel naproti svojemu vernemu in radostnemu ljudstvu kot luč v razsvetljenje narodov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.
« Stara zaveza v Simeonu in Ani vidi v njem izpolnitev svojih pričakovanj. Starček Simeon vidi v njem luč, ki razsvetljuje pogane. Tako je luč simbol današnjega praznika, luč, ki preganja temo, kajti »luč sveti v temi, a tema je ni sprejela« (Jn 1,5), je zapisal v Prologu apostol Janez.

Bog se je učlovečil in prišel na svet, da bi bil Emanuel – Bog z nami in med nami. Odkar je prej oddaljeni prišel kot luč, nobena osebna in družbena noč ne more biti povsem temna, ker v vsako noč sije luč upanja iz te Božje navzočnosti.

Geslo letošnjega dneva posvečenega življenja je v letu evharistične prenove in priprave na SEK Evharistija – luč v temi življenja. Naj že na začetku povem, da smo vsi kristjani poklicani k svetosti. In kolikor se zanjo trudimo z izpolnjevanjem Božje volje, smo tudi luč. Posebej pa ste k temu poklicani člani skupnosti posvečenega in apostolskega življenja. Držite visoko plamenico Kristusove luči v temo tega sveta. Bodite svetle priče veličastne svobode Božjih otrok sredi mnogoterih sužnosti našega časa.

Kako smo lahko svetle priče »luči v temi«. Če smo povezani z Njim, ki je Luč od luči, pravi Bog od pravega Boga s Kristusom zlasti po Evharistiji. Jaz sem luč sveta, je Jezus dejal o sebi, kdor bo hodil za menoj, kdor bo ostal povezan z mano, kakor mladika na trti, bo sam postal luč. Vsako svetlobno telo, vsaka žarnica lahko sveti, če je povezana, če jo napaja izvir luči z elektrarno, z virom energije.

Ta mesec bo spet obletnica, ko so otroci, ki so nabirali zvončke, našli truplo mučenca Lojzeta Grozdeta. 19. januarja je komisija kardinalov potrdila njegovo mučeništvo in herojske kreposti in zdaj čakamo samo še, da bo papež odobril beatifikacijo.

V zapiskih zadnjih duhovnih vaj je Grozde zapisal: »Evharistija sonce mojega življenja«. Sonce je zvezda, središče našega osončja, ki privlači vse planete osončja, da krožijo okrog njega. Tudi naši Zemlji daje svetlobo in toploto in s tem omogoča življenje vsem živim. Takšno sonce je za nas Kristus.

Zaharija v hvalospevu ob rojstvu sina Janeza Krstnika, Jezusovega predhodnika, je, razsvetljen od Svetega Duha, napovedal: »Obiskalo nas bo vzhajajoče sonce z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci.« To sonce je posijalo preko Device Marije. Ta luč je zasijala v Jezusovem življenju, njegovem nauku, njegovih čudežih, po njegovi ljubezni do ubogih, izgubljenih. Končno pa je v moči velikonočne skrivnosti to sonce trajno ostalo med nami v sveti evharistiji, da bi omogočala pravo življenje in spreminjala temo v svetlobo.

Lep primer, kako evharistija razsvetljuje, ogreva in poraja skrivnostno spreminjanje, recimo kar skrivnostno fotosintezo v skupnosti Cenacola. Že samo ime pove, da se to male dvorane zadnje večerje. V njihovih skupnostih je središče hiša kapela. Tudi če še nimajo urejenih spalnic, če bi morali spati na tleh, tudi če še ni narejeno to ali ono, kar je sicer potrebno za urejeno življenje, kapela mora biti in v njej tabernakelj kot srce hiše. Najprej zagotovijo navzočnost Njega, ki je sonce hiše. Ob njem fantje, velikokrat prej neverni, iščejo bližino, da jih posluša, da odpušča in uslišuje njihove molitve, zlasti molitev rožnega venca. En del zmolijo vedno pred izpostavljenim Najsvetejšim. Pri obhajilu (če je le mogoče, če so pripravljeni) in med češčenjem se dogaja skrivnostna preobrazba. V molitvi osebni, tihi in skupni so mnogi fantje in v dekliških skupnostih tudi dekleta, so mnogi spremenili svoje življenje v srečanju z živim Jezusom.

Fantje, ki so bili prej »na cesti«, na ulicah, zdravijo svoje duhovne rane. Vsako soboto vstajajo celo ponoči. Molijo za tiste, ki se prav v teh nočnih urah izgubljajo in utapljajo v seksu, mamilih, alkoholu in v njih iščejo užitke, veselje in srečo, čeprav so le surogati, bedni nadomestki in iluzije tega sveta.

Bral sem pretresljive izpovedi o notranjih bojih, ko so se vračale skušnjave vseh vrst in ta ali oni tudi ne vzdrži. Nekdo je dejal, da so bile včasih bolečine neznosne, vse me je vleklo nazaj na ulico.

Dragi bratje in sestre, naj tudi nas ozdravlja, predvsem pa napolnjuje s svetlobo, da bomo luč za druge, na ta način, da bodo videli naša dobra dela in zaradi njih slavili nebeškega Očeta.




.