Vizitacija

Škof Andrej Glavan je opravil vizitacijo v župniji Cerklje. Popoldne ga je obiskal upokojeni nadškof Elden Francis Curtiss iz Amerike, sin slovenske matere.

Vizitacija

Škof Andrej Glavan je opravil vizitacijo v župniji Čatež ob Savi.

Posvetitev cerkve

Škof Andrej Glavan je v vasi Drenovec pri Leskovcu dopoldne maševal za bolnike in invalide. Ob 15.00 je v Leskovcu na pokopališču posvetil novo cerkev Božjega usmiljenja .

Nagovor škofa Andreja Glavana:

Dragi bratje in sestre!
Danes obhajamo po naših škofijah t.i. žegnanjsko nedeljo. Župnije, ki nimajo znanega datuma posvetitve cerkve, obhajajo obletnico posvetitve, saj so vse nove cerkve, še posebej župnijske, posvečene, kar pomeni, da se zgolj iz kamna, betona in lesa zgrajene stavbe izvzame iz svetne rabe, da postanejo hiše molitve in evharistije. Zato imamo poseben obred kropljenja s posvečeno vodo ter maziljenja oltarjev in sten cerkve. Najvažnejši obred posvetitve pa je obhajanje evharistije in samo ta je pravzaprav res potreben pogoj za posvetitev cerkve. Po skupnem izročilu vzhodne in zahodne Cerkev pa molimo še posebno posvetilno molitev, ki nakazuje namen, da je cerkev za vedno posvečena Bogu.
Vsaka cerkev, ne le župnijska je predvsem božja hiša, četudi ni v njej kakor v župnijski vsako nedeljo maše. Vsaka cerkev je bila zgrajena in v njej postavljen daritveni oltar zaradi svete daritve, svete maše. Cerkve so kraji najsvetejše Jezusove daritve. V njej se dogaja to, za kar je prosil kralj Salomon ob posvetitvi Jeruzalemskega templja, da Bog na poseben način posluša klice in molitve svojega ljudstva, tukaj posluša, odpušča, blagoslavlja in odpira studence milosti.
V središču vsake cerkve je oltar – tu se na nek način ponavzočujejo rojstvo v Betlehemu, smrt, daritev na Kalvariji in obhajanje evharistije v dvorani zadnje večerje. Blaženi škof Slomšek je rad govoril, da vsaka cerkev spominja pa tudi omogoča, da smo priče trem božjim korakom, ki jih je Jezus storil in jih na skrivnosten način še vedno dela, ponavlja in ponavzočuje za nas. Na to vas bo vedno spominjala skupaj z daritvenim oltarjem tudi slika usmiljenega Jezusa.

1
Na oltarju se učlovečuje in rojeva, prihaja med nas Jezus pod podobo kruha. Tako kot si je nekoč v Nazaretu in Betlehemu privzel človeško naravo, isti Jezus prihaja med nas pri maši. Isti, vendar poveličani Jezus prihaja med nas pri maši. Po Palestini je nekoč hodil, da je delil dobrote. Kdo ne bi v Jezusovem delovanju videl izpolnitev Ozejeve razlage božje ljubezni. Tako kot je že v Stari zavezi Bog razodeval svojo ljubezen do izvoljenega ljudstva, tako so tudi ob Jezusu doživljali, ko se je sklanjal k ubogim in grešnim kot usmiljeni Samarijan. Njegovo srce se je obračalo k vsem, ki so najbolj potrebovali ljubezni. Njegova notranjost je v usmiljenju gorela.
Jezus je bil eno samo razodetje božjega usmiljenja.
Frančišek Ksaverij Nguyen van Thuan, vietnamski kardinal, za katerega poteka postopek beatifikacije, je preživel v ječi 13 let. Skupaj s tisoči in tisoči drugih, drugovercev, politikov, verskih voditeljev. V dolgih letih je vzbudil zaradi čudovitega potrpežljivega prenašanja trpljenja in ljubeznivega obnašanja, pozornost stražarjev. Ti so ga vpraševali, zakaj se je odloči za Kristusa in za duhovnika. Odgovoril je: zaradi Jezusovih napak. Vsi so se čudili, kako je mogoče, da se lahko nekdo odloči zanj zaradi njegovih napak. In razlagal jim je Jezusove priliki, v katerih se je razodevalo božje usmiljenje. Govoril jim je vse prilike o izgubljeni ovci, o vinogradniku, ki je najemal delavce, o Jezusovi smrti na križu. Jezus, tako je dejal, ni bil matematik. V priliki o izgubljeni ovci pusti 100 ovac in gre in išče le eno samo, ki se je izgubila. Ni bil dober gospodar in ekonomist, saj je delavcem dal enako plačilo, četudi so delali le eno uro. Bil je pozabljiv in ni imel spomina za vse grehe desnega razbojnika in jih odpustil ter obljubil celo raj. Razložil pa je takole: Jezus je imel te napake, ker je bil živo razodetje usmiljenega Očeta. Te njegove napake so vir upanja tudi za nas. Božji Sin je prišel med nas, da bi nam razodel neskončno božjo ljubezen.
Večina mašnih prošenj se začne z »Usmiljeni Bog«. Ena takih pravi, da Bog razodeva svojo vsemogočnost predvsem z usmiljenjem in prizanašanjem.

2
Drugi korak je bil, ko je Jezus stopil na križ, da bi nam pridobil odpuščanje grehov, če se le obrnemo nanj in ga prosimo, nam svojo milost v izobilju podarja. To milost boste, dragi bratje in sestre, prosili tudi za svoje rajne, ko boste tu opravljali maše zadušnice in prosili zanje božjega usmiljenja. Naj vas slika usmiljenega Jezusa stalno utrjuje v zaupanju. Sv. Faustini Kowalski, ki se ji je Jezus razodel in jo utrdil v veri v božje usmiljenje, je rekel: »Bolj ko je bedna kaka duša, večjo pravico ima do mojega usmiljenja. Povabi vse duše k zaupanju v moje neskončno usmiljenje, kajti vse želim rešiti.« O kako nam je danes, ko toliki gazijo po grehu, zavračajo Boga, kako je potrebno to usmiljenje. Jezus je zaupal Faustini: »Moje usmiljenje se zajema samo s čašo zaupanja; bolj boste zaupali, več boste prejeli. Pomanjkanje zaupanja pri dušah para moje srce.«

3
Tretji korak pa je Jezus storil s križa na oltar. Tu se je popolnoma izničil. Na oltarju pri sveti maši nam daje samega sebe v kruhu življenja, da bi mogel biti Bog z nami, naša hrana in pijača, vir milosti, moči in ljubezni.
Tu v cerkvi se ob dvojni mizi Božje besede in evharistije prenavljamo, krepčamo, utrjujemo to vero in zaupanje v božje usmiljenje.

Dragi leskovški farani! Danes je za vas velik dan. Leta in leta ste morali svoje pokojne za pogrebno mašo voziti v farno cerkev. Velikokrat ste bili tudi brez mašne daritve, vsaj ob pogrebu. Sedaj boste lahko opravljali krščanski pogreb tako, kot si ga je Cerkev zamislila, v središču katerega je predvsem pogrebna sveta maša, spravna daritev, maša zadušnica. Zahvalim, se vam za vse žrtve, vse darove, ki so bili potrebni in še bodo za to pokopališko cerkev. Za večino vaših domačih in nekoč tudi za vas bo ta cerkev zadnja postaja ob slovesu od zemeljske domovine. Bog daj, da bi takrat vsi bili deležni sreče v drugi, nebeški domovini, ki bo večna. Amen.


.

Seja

Škof Andrej Glavan je vodil sejo zbora svetovalcev, popoldne se je udeležil dneva družine v Ljubljani.

SEK

Škof Andrej Glavan je pri Sv. Jožefu v Celju vodil 9. sejo odbora za duhovno pripravo na Slovenski evharistični kongres.

Seja

Škof Andrej Glavan je vodil sejo dekanov.

Vizitacija

Škof Andrej Glavan je opravil vizitacijo v župnijah Studenec in Sv. Duh – Veliki Trn.

Misijonska nedelja

Škof Andrej Glavan je ob 11.00 blagoslovil obnovljeno podružnično cerkev sv. Uršule na Golobinjeku.








Ob 15.00 je škof Andrej Glavan maševal v župnijski cerkvi v Mozlju ob 500-letnici župnije in ob misijonski nedelji.






.

ŠPS

Škof Andrej Glavan se je v župniji Št.Peter - Otočec udeležil seje Škofijskega pastoralnega sveta.

Simpozij

Škof Andrej Glavan se je na Sevnem udeležil simpozija o Petru Pavlu Glavarju, ki sta ga organizirala Čebelarska zveza Slovenije in Center biotehnike in turizma - Grm Novo mesto.


.

Obisk

Škof Andrej Glavan je sprejel obisk škofa Benjamina Marca Ramarosona iz škofije Farafangana na Madagaskarju.



.

Leskovec

Škof Andrej Glavan je maševal v domu za ostarele v Leskovcu.

Birma

Na Bučki je škof Andrej Glavan birmal 5, v Škocjanu pa 52 birmancev.

Zaplaz

V romarski cerkvi Marije vnebovzete na Zaplazu je škof Andrej Glavan maševal ob škofijskem romanju bolnikov, invalidov in ostarelih.

Iz nagovora škofa Andreja Glavana:

Marija, vse k tebi hiti, Marija, pomagaj nam ti, poje ena naših številnih pesmi, ki govorijo o tem, da je Marija naša priprošnjica. V oktobru, mesecu molitve rožnega venca smo poromali v naše osrednje romarsko središče, na dolenjske Brezje, kot pravimo, tudi mi bolniki, invalidi in drugi. Marija ima sočutno, veliko srce, za vsakega izmed nas, toliko bolj za šibke, nemočne, bolne in vse, ki so v kakršnikoli stiski, saj je naša mati.

Dragi bratje in sestre, vse, kar smo in kar imamo, je božji dar, še posebej zdravje. Tega pa se velikokrat zavemo šele, ko ga izgubimo. Marijini materinski dobroti so se priporočali možje in žene vseh časov in kraje sveta v svojih potrebah in pričakovanjih, v svojih veselih in težkih dneh, v svoji osamljenosti. Ob njej doživljajo neizčrpno ljubezen, ki jo izliva iz globine svojega srca, je zapisal papež Benedikt XVI. v encikliki Bog je ljubezen.
Ona, ki je trpela in sodelovala pri našem odrešenju, nas vse spremlja in želi pripeljati k svojemu sinu Jezusu. To se posebej vidi v njenih svetiščih, ki pričujejo o njeni prisotnosti v življenju Cerkve in najbolje dokazujejo, kaj za nas pomeni Božja Mati. Zanimivo, da so ta svetišča po svetu vedno bolj polna.
Marija tudi danes sodeluje pri reševanju človeštva. Kot je nekoč v Kani Galilejski prosila za mlad zakonski par v stiski, tako tudi zdaj v nebesih prosi za vse ljudi. Zaskrbljena za človekovo usodo prosi pri svojem Sinu, da naj jim pomaga v njihovih potrebah. Vina nimajo, miru, sreče, medsebojne ljubezni, spoštovanja, potrpljenja drug z drugim nimajo.
Marija nas vedno usmerja h Kristusu. Če bi nas pobožnost do Marije vodila proč od Kristusa, bi jo morali zavreči. Tako pa ne moremo premišljevati o Mariji, ne da bi nas privlačil Kristus. In ni se mogoče zazreti v Kristusa, ne da bi takoj zaznali Marijino prisotnost.
Obstaja neločljiva zveza med Materjo in Sinom, spočetem v njenem telesu po delovanju Svetega Duha in to povezanost opažamo še zlati v zakrametnu evharistije.

»Telo, rojeno iz Marije, izhajajoče od Svetega Duha, je kruh, ki prihaja iz nebes,« zatrjuje sv. Hilarij.
Sv. Peter Damiani pa opozarja: »To telo, ki ga je rodila preblažena Devica, ki ga je z materinsko skrbjo hranila v svojem naročju, to telo, pravim, in brez dvoma ne kakšno drugo, zdaj prejemamo pri oltarju in pijemo njegovo kri kot zakrament odrešenja.«

Zato nam Marija vedno govori: karkoli vam poreče (Jezus) storite. To so Marijine zadnje besede, zapisane v Svetem pismu. Kot nekakšna njena stalna oporoka. Jezus pa vemo, da nam prinaša moč, energijo za sveto življenje v medsebojni ljubezni.
»Brez mene ne morete ničesar storiti,« smo slišali v evangeliju.
»Ako ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi.« Te njegove besede naj bi odmevale v naši srcih še zlasti letos v letu evharistične prenove, ko se pripravljamo na SEK, ki bo 13. junija v Celju. Letos naj bi evharistijo še bolj postavili v središče svojega življenja. To pa pomeni, da naj bi ga še z večjo vnemo in ljubeznijo prejemali pa tudi še z večjo vero častili v zakramentu v ljubezni.
Še posebej pa veljajo Jezusove besede trpečim, bolnim in ostarelim: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Samo z njim in v njem lahko vsak bolnik in trpeči spozna odrešujoči smisel svoje situacije, svojega trpljenja, še več, ob njem lahko spozna, da je med tistimi, ki jih Bog ljubi. S pomočjo ljubezni, ki jo on daje v svojem kruhu življenja, lahko bolnik velikodušno pričuje o daru trpljenja, ki ima dragoceno vrednost za rešitev človeštva.

Obrnimo se danes na Marijo, naj nam izprosi milost, da ostanemo vedno žive mladike na njem, ki je trta, naj nas preizkušnje v našem vsakdanu, v naši bolezni očistijo, da bomo rodili še več sadu, kakor se to zgodi na trti, ki le obrezana rodi obilen sad. Naj se nam danes po priprošnji zaplaške Marije napolnijo naši duhovni vrči z novo ljubeznijo, zaupanjem in veseljem in kljub preizkušnjam, z voljo do življenja.

.

Karitas

V Celju je škof Andrej Glavan maševal na Seminarju Karitas 2009 z naslovom: "Kruh za življenje".

SEK

Škof Andrej Glavan se je v Ljubljani udeležil prve seje tajništva odbora za pripravo na Slovenski evharistični kongres, ki bo 13. junija 2010 v Celju.

Birma

V župniji Sela pri Šumberku je škof Andrej Glavan birmal 6 birmancev, v župniji Veliki Gaber pa 22.



.

Frančišek in mladi

Škof Andrej Glavan se je dopoldne udeležil Frančiškove slovesnosti v Šiški,
popoldne pa škofijskega srečanja mladih v Šmihelu.