V romarski cerkvi Marije vnebovzete na Zaplazu je škof Andrej Glavan maševal ob škofijskem romanju bolnikov, invalidov in ostarelih.
Iz nagovora škofa Andreja Glavana:
Marija, vse k tebi hiti, Marija, pomagaj nam ti, poje ena naših številnih pesmi, ki govorijo o tem, da je Marija naša priprošnjica. V oktobru, mesecu molitve rožnega venca smo poromali v naše osrednje romarsko središče, na dolenjske Brezje, kot pravimo, tudi mi bolniki, invalidi in drugi. Marija ima sočutno, veliko srce, za vsakega izmed nas, toliko bolj za šibke, nemočne, bolne in vse, ki so v kakršnikoli stiski, saj je naša mati.
Dragi bratje in sestre, vse, kar smo in kar imamo, je božji dar, še posebej zdravje. Tega pa se velikokrat zavemo šele, ko ga izgubimo. Marijini materinski dobroti so se priporočali možje in žene vseh časov in kraje sveta v svojih potrebah in pričakovanjih, v svojih veselih in težkih dneh, v svoji osamljenosti. Ob njej doživljajo neizčrpno ljubezen, ki jo izliva iz globine svojega srca, je zapisal papež Benedikt XVI. v encikliki Bog je ljubezen.
Ona, ki je trpela in sodelovala pri našem odrešenju, nas vse spremlja in želi pripeljati k svojemu sinu Jezusu. To se posebej vidi v njenih svetiščih, ki pričujejo o njeni prisotnosti v življenju Cerkve in najbolje dokazujejo, kaj za nas pomeni Božja Mati. Zanimivo, da so ta svetišča po svetu vedno bolj polna.
Marija tudi danes sodeluje pri reševanju človeštva. Kot je nekoč v Kani Galilejski prosila za mlad zakonski par v stiski, tako tudi zdaj v nebesih prosi za vse ljudi. Zaskrbljena za človekovo usodo prosi pri svojem Sinu, da naj jim pomaga v njihovih potrebah. Vina nimajo, miru, sreče, medsebojne ljubezni, spoštovanja, potrpljenja drug z drugim nimajo.
Marija nas vedno usmerja h Kristusu. Če bi nas pobožnost do Marije vodila proč od Kristusa, bi jo morali zavreči. Tako pa ne moremo premišljevati o Mariji, ne da bi nas privlačil Kristus. In ni se mogoče zazreti v Kristusa, ne da bi takoj zaznali Marijino prisotnost.
Obstaja neločljiva zveza med Materjo in Sinom, spočetem v njenem telesu po delovanju Svetega Duha in to povezanost opažamo še zlati v zakrametnu evharistije.
»Telo, rojeno iz Marije, izhajajoče od Svetega Duha, je kruh, ki prihaja iz nebes,« zatrjuje sv. Hilarij.
Sv. Peter Damiani pa opozarja: »To telo, ki ga je rodila preblažena Devica, ki ga je z materinsko skrbjo hranila v svojem naročju, to telo, pravim, in brez dvoma ne kakšno drugo, zdaj prejemamo pri oltarju in pijemo njegovo kri kot zakrament odrešenja.«
Zato nam Marija vedno govori: karkoli vam poreče (Jezus) storite. To so Marijine zadnje besede, zapisane v Svetem pismu. Kot nekakšna njena stalna oporoka. Jezus pa vemo, da nam prinaša moč, energijo za sveto življenje v medsebojni ljubezni.
»Brez mene ne morete ničesar storiti,« smo slišali v evangeliju.
»Ako ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi.« Te njegove besede naj bi odmevale v naši srcih še zlasti letos v letu evharistične prenove, ko se pripravljamo na SEK, ki bo 13. junija v Celju. Letos naj bi evharistijo še bolj postavili v središče svojega življenja. To pa pomeni, da naj bi ga še z večjo vnemo in ljubeznijo prejemali pa tudi še z večjo vero častili v zakramentu v ljubezni.
Še posebej pa veljajo Jezusove besede trpečim, bolnim in ostarelim: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Samo z njim in v njem lahko vsak bolnik in trpeči spozna odrešujoči smisel svoje situacije, svojega trpljenja, še več, ob njem lahko spozna, da je med tistimi, ki jih Bog ljubi. S pomočjo ljubezni, ki jo on daje v svojem kruhu življenja, lahko bolnik velikodušno pričuje o daru trpljenja, ki ima dragoceno vrednost za rešitev človeštva.
Obrnimo se danes na Marijo, naj nam izprosi milost, da ostanemo vedno žive mladike na njem, ki je trta, naj nas preizkušnje v našem vsakdanu, v naši bolezni očistijo, da bomo rodili še več sadu, kakor se to zgodi na trti, ki le obrezana rodi obilen sad. Naj se nam danes po priprošnji zaplaške Marije napolnijo naši duhovni vrči z novo ljubeznijo, zaupanjem in veseljem in kljub preizkušnjam, z voljo do življenja.
.
