Nagovor škofa Andreja Glavana:
Dragi bratje in sestre!
Danes obhajamo po naših škofijah t.i. žegnanjsko nedeljo. Župnije, ki nimajo znanega datuma posvetitve cerkve, obhajajo obletnico posvetitve, saj so vse nove cerkve, še posebej župnijske, posvečene, kar pomeni, da se zgolj iz kamna, betona in lesa zgrajene stavbe izvzame iz svetne rabe, da postanejo hiše molitve in evharistije. Zato imamo poseben obred kropljenja s posvečeno vodo ter maziljenja oltarjev in sten cerkve. Najvažnejši obred posvetitve pa je obhajanje evharistije in samo ta je pravzaprav res potreben pogoj za posvetitev cerkve. Po skupnem izročilu vzhodne in zahodne Cerkev pa molimo še posebno posvetilno molitev, ki nakazuje namen, da je cerkev za vedno posvečena Bogu.
Vsaka cerkev, ne le župnijska je predvsem božja hiša, četudi ni v njej kakor v župnijski vsako nedeljo maše. Vsaka cerkev je bila zgrajena in v njej postavljen daritveni oltar zaradi svete daritve, svete maše. Cerkve so kraji najsvetejše Jezusove daritve. V njej se dogaja to, za kar je prosil kralj Salomon ob posvetitvi Jeruzalemskega templja, da Bog na poseben način posluša klice in molitve svojega ljudstva, tukaj posluša, odpušča, blagoslavlja in odpira studence milosti.
V središču vsake cerkve je oltar – tu se na nek način ponavzočujejo rojstvo v Betlehemu, smrt, daritev na Kalvariji in obhajanje evharistije v dvorani zadnje večerje. Blaženi škof Slomšek je rad govoril, da vsaka cerkev spominja pa tudi omogoča, da smo priče trem božjim korakom, ki jih je Jezus storil in jih na skrivnosten način še vedno dela, ponavlja in ponavzočuje za nas. Na to vas bo vedno spominjala skupaj z daritvenim oltarjem tudi slika usmiljenega Jezusa.
1
Na oltarju se učlovečuje in rojeva, prihaja med nas Jezus pod podobo kruha. Tako kot si je nekoč v Nazaretu in Betlehemu privzel človeško naravo, isti Jezus prihaja med nas pri maši. Isti, vendar poveličani Jezus prihaja med nas pri maši. Po Palestini je nekoč hodil, da je delil dobrote. Kdo ne bi v Jezusovem delovanju videl izpolnitev Ozejeve razlage božje ljubezni. Tako kot je že v Stari zavezi Bog razodeval svojo ljubezen do izvoljenega ljudstva, tako so tudi ob Jezusu doživljali, ko se je sklanjal k ubogim in grešnim kot usmiljeni Samarijan. Njegovo srce se je obračalo k vsem, ki so najbolj potrebovali ljubezni. Njegova notranjost je v usmiljenju gorela.
Jezus je bil eno samo razodetje božjega usmiljenja.
Frančišek Ksaverij Nguyen van Thuan, vietnamski kardinal, za katerega poteka postopek beatifikacije, je preživel v ječi 13 let. Skupaj s tisoči in tisoči drugih, drugovercev, politikov, verskih voditeljev. V dolgih letih je vzbudil zaradi čudovitega potrpežljivega prenašanja trpljenja in ljubeznivega obnašanja, pozornost stražarjev. Ti so ga vpraševali, zakaj se je odloči za Kristusa in za duhovnika. Odgovoril je: zaradi Jezusovih napak. Vsi so se čudili, kako je mogoče, da se lahko nekdo odloči zanj zaradi njegovih napak. In razlagal jim je Jezusove priliki, v katerih se je razodevalo božje usmiljenje. Govoril jim je vse prilike o izgubljeni ovci, o vinogradniku, ki je najemal delavce, o Jezusovi smrti na križu. Jezus, tako je dejal, ni bil matematik. V priliki o izgubljeni ovci pusti 100 ovac in gre in išče le eno samo, ki se je izgubila. Ni bil dober gospodar in ekonomist, saj je delavcem dal enako plačilo, četudi so delali le eno uro. Bil je pozabljiv in ni imel spomina za vse grehe desnega razbojnika in jih odpustil ter obljubil celo raj. Razložil pa je takole: Jezus je imel te napake, ker je bil živo razodetje usmiljenega Očeta. Te njegove napake so vir upanja tudi za nas. Božji Sin je prišel med nas, da bi nam razodel neskončno božjo ljubezen.
Večina mašnih prošenj se začne z »Usmiljeni Bog«. Ena takih pravi, da Bog razodeva svojo vsemogočnost predvsem z usmiljenjem in prizanašanjem.
2
Drugi korak je bil, ko je Jezus stopil na križ, da bi nam pridobil odpuščanje grehov, če se le obrnemo nanj in ga prosimo, nam svojo milost v izobilju podarja. To milost boste, dragi bratje in sestre, prosili tudi za svoje rajne, ko boste tu opravljali maše zadušnice in prosili zanje božjega usmiljenja. Naj vas slika usmiljenega Jezusa stalno utrjuje v zaupanju. Sv. Faustini Kowalski, ki se ji je Jezus razodel in jo utrdil v veri v božje usmiljenje, je rekel: »Bolj ko je bedna kaka duša, večjo pravico ima do mojega usmiljenja. Povabi vse duše k zaupanju v moje neskončno usmiljenje, kajti vse želim rešiti.« O kako nam je danes, ko toliki gazijo po grehu, zavračajo Boga, kako je potrebno to usmiljenje. Jezus je zaupal Faustini: »Moje usmiljenje se zajema samo s čašo zaupanja; bolj boste zaupali, več boste prejeli. Pomanjkanje zaupanja pri dušah para moje srce.«
3
Tretji korak pa je Jezus storil s križa na oltar. Tu se je popolnoma izničil. Na oltarju pri sveti maši nam daje samega sebe v kruhu življenja, da bi mogel biti Bog z nami, naša hrana in pijača, vir milosti, moči in ljubezni.
Tu v cerkvi se ob dvojni mizi Božje besede in evharistije prenavljamo, krepčamo, utrjujemo to vero in zaupanje v božje usmiljenje.
Dragi leskovški farani! Danes je za vas velik dan. Leta in leta ste morali svoje pokojne za pogrebno mašo voziti v farno cerkev. Velikokrat ste bili tudi brez mašne daritve, vsaj ob pogrebu. Sedaj boste lahko opravljali krščanski pogreb tako, kot si ga je Cerkev zamislila, v središču katerega je predvsem pogrebna sveta maša, spravna daritev, maša zadušnica. Zahvalim, se vam za vse žrtve, vse darove, ki so bili potrebni in še bodo za to pokopališko cerkev. Za večino vaših domačih in nekoč tudi za vas bo ta cerkev zadnja postaja ob slovesu od zemeljske domovine. Bog daj, da bi takrat vsi bili deležni sreče v drugi, nebeški domovini, ki bo večna. Amen.
.
