Spored prireditev
.
ponedeljek, 30. november 2009
Sv. Miklavž
V novomeško stolnico se je vrnila restavrirana Tintorettova oltarna slika sv. Miklavža.
Spored prireditev
.
Spored prireditev
.
nedelja, 29. november 2009
Krst
Škof Andrej Glavan je v Trebnjem krstil šestega otroka družine Candellari, šestega otroka družine Kos in še štiri druge otroke.
.
.
sobota, 28. november 2009
četrtek, 26. november 2009
SEK
Škof Andrej Glavan se je pri sv. Jožefu v Ljubljani s predstavniki krščanskih gibanj in skupnosti pogovarjal o njihovem sodelovanju v letu evharistične prenove, katere krona bo Slovenski evharistični kongres (SEK).
sreda, 25. november 2009
nedelja, 22. november 2009
Kristus Kralj
Škof Andrej Glavan je na nedeljo Kristusa Kralja dopoldne maševal v stolnici sv. Nikolaja in podelil papeški blagoslov s popolnim odpustkom.
Popoldne je v Prečni maševal ob evharističnem dnevu novomeške dekanije.
Iz nagovora škofa Glavana v Prečni:
UVOD:
Dragi dekanijski duhovniki z g. dekanom na čelu, dragi pevci, člani ŽPS, dragi prečenski farani in verniki iz novomeške dekanije. Na začetku molitvene ure smo zapeli himno zadnjega evh. Kongresa v Ljubljani pred 74 leti. Himna, ki je bila tedaj uglasbena in jo še danes pojemo kot eno najbolj znanih evharističnih pesmi – Mogočno se dvigni nam spev iz srca – je uglasbil predvojni novomeški kapelnik Čerin, brat tedanjega novomeškega prošta Čerina. Kakšno naključje, da je tudi himna za SEK v letu 2010 uglasbil novomeški glasbenik prof. Makovec. Njegovo skladbo, ki je bila letos s strani najvidnejših cerkvenih glasbenikov smo slišali na začetku maše: Jezus Božji kruh si za življenje.
HOMILIJA:
Dragi bratje in sestre! Včeraj sem slišal v poročilih, da bodo v teh dneh v atomskem pospeševalniku blizu Ženeve po 1 letu ponovili poskus, s katerim hočejo raziskovati, kaj se je dogajalo ob stvarjenju sveta pred približno 15 milijoni leti ob t.i. velikem poku ali big-bangu. Zanimivo, da sem skupaj s 50 škofi letos v Švici poslušal 2 verna znanstvenika, ki sodelujeta pri tem projektu, ki sta nam 3 ure razlagala, kaj se dogaja v tem 27-km podzemnem tunelu v obliki kroga blizu Ženeve. Povedala sta, da hočejo dognati, kaj se je dogajalo v stotinki sekunde po tem velikem poku, preblisku.
Takrat se je vse vesolje, stisnjeno v majhen prostor, segreto na tisoč milijard vročine, razletelo, kdo ve zakaj, v strahotni esploziji. Ta eksplozija, to dogajanje nikoli ni povsem prenehalo, nastalo je milijone in milijarde ozvezdij in zvezd. Vse današnje energije, vseh vetrov, valov, nafte in atomov izhaja iz tiste praenergije. Tudi vsaj moj korak ali udarec srca – veliki pok ali big-bang odmeva vsepovsod.
Kaj ima ta moj začetek opraviti z evharističnim dnevom? Poznamo namreč še en big-bang, neprimerno močnejši, tako da je snovni, materialni big-bang v primerjavi z njim samo kot prasket vžigalice. To je Kristusova velikonočna skrivnost. Zadnja večerja in prva maša, postavitev evharistične daritve in kalvarijska žrtev, trpljenje na križu, izročitev duše v Očetove roke: To je bila eksplozija, ki je v podobi rečeno raznesla še samega Boga. Nič ni ostalo od njega, vse nam je dal, vsega se razdal, izničil se za nas.
Stvarjenje sveta skozi pragrom, prapok big-banga ni stalo Boga več kot eno besedo: »Bodi!« Odrešenje po Kristusu, Kralju vesoljstva, pa ga je stalo življenja edinorojenega Sinu, njegove popolne žrtve.
Odrešenje na Kalvariji in z njim povezano vstajenje je tako postal osrednji dogodek. Celotna zgodovina Boga s človeštvom je povzeta v besedah: »To je moje telo, to je moja kri,« je dejal letos na praznik Sv. Rešnjega Telesa papež Benedikt XVI. Vsa velikonočna skrivnost pa je zgoščena v evharistiji. Ta kruh je ponavzočenje resničnost Boga Odrešenika med nami. Samo od te praeksplozije, duhovne Božje praeksplozije živimo.
»Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni.« Tako velika in vseobsežna je ta beseda, da ji skoraj ne moremo verjeti, a je prav tako in še bolj resnična, kot je resnično, da vsa energija vesolja in vsakega našega uda izhaja iz tega prapoka. Človeška duša je po naravi krščanska, je zapisal Tertulijan, a krščanska duša je po naravi evharistična. Toda ali je to res, se to vidi na ljudeh, ki pogosto hodijo k obhajilu?
Božji služabnik skopski škof Janez Frančišek Gnidovec, ki je povezan z našim Novim mesto, ker je tu hodil v osnovno šolo in gimnazijo, je zapisal pred evharističnim kongresom v Ljubljani leta 1935 tole: »Sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate. Zadnjih besed (to so besede Janeza Krstnika) pa ne navajam kot očitek, marveč kot nalogo evharističnega kongresa, da širi in poglablja spoznanja Jezusa Kristusa in širi ljubezen do njega, ki živi med nami v sv. evharistiji.«
Če je, predragi v Gospodu, to škof Gnidovec izjavil takrat pred vojno, ko je našim prednikom maša nekaj pomenila, ko so bili pripravljeni prehoditi ure in ure, da so bili ob nedeljah pri maši, ko so bile pobožnosti prvih petkov na višku, dnevi celodnevnih češčenj med največjimi župnijskimi prazniki - Kaj bi rekel danes, ko se mnogi med krščenimi za Jezusa skoraj ne zmenijo?
»Sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate,« je torej toliko bolj aktualno danes. Zato smo škofje 1. januarja letos naznanili leto evharistične prenove in evharistični kongres. Namen evharističnega kongresa je isti kot nekoč: pokazati, da je Jezus Kristus središče našega krščanskega življenja.
Mi kristjani, člani ŽPS, nedeljski kristjani, se moramo spremeniti. Mi moramo poglobiti svoj odnos do evharistije, da ne bi le hodili k obhajilu, ampak živeli od njega, od tega kruha, živeli iz evharistije. S pogostim in vrednim obhajilom moramo v sebi utrjevati povezanost s Kristusom živim kruhom, ga doživljati kot svojega kralja, da bomo živeli iz njega. »Moje kraljestvo ni od tega sveta, moje kraljestvo je kraljestvo resnice, pravice, miru in ljubezni.«
Kristjani moramo napolnjevati svet z ljubezni, a tudi plavati proti toku, kar ni lahko. Evharistija je bila vedno hrana pričevalcev. Že iz 4. stoletja so nam znana besede mučencev iz Abitene: »Ne moremo živeti brez nedelje in obhajanja evharistije.« V vseh časih in še bolj v časih preganjanja je bila evharistična skrivnost življenje kristjanov, hrana pričevalcev, kruh upanja. Evzebij iz Cezareje poroča, da kristjani niso opuščali obhajanja evharistije niti sredi preganjanj: »Vsak kraj, v katerega smo sli, je za nas postal kraj obhajanja evharistije. Naj je bilo to taborišče, puščava, ladja ali zapor,« pravi Evzebij. Tudi martirologij 20. stoletja je poln ganljivih pripovedi o skrivnem obhajanju evharistije v koncentracijskih taboriščih, kajti brez evharistije ne moremo živeti božjega življenja.
O ko bi naša Cerkev na Slovenskem v tem letu evharistične prenove v pripravi na SEK doživela leto božjega obiskanja in posebnih milosti. Kako čudovito bi bilo, ko bi vsi poglobili spoznanje, da mora Cerkev in vsak od nas živeti iz maše: »Brez mene ne morete ničesar storiti,« nam govori Jezus.
Vabim vas, da se bomo v mesecih, ki so pred nami ob vsakodnevnih duhovnih mislih na Radiu Ognjišče, ki bodo od novega leta posvečene evharistiji, ob molitvenih urah pred Najsvetejšim po župnijah prenovili, iz maše še bolj zaživeli. 13. junija pa naj bi se v čim večjem številu zbrali na SEK na stadionu v Celju, da pred celotnim narodom izpričamo svojo vero v Jezusa v evharistiji, da tudi tistim, ki nič ne vedo o Jezusu, javno povemo in se bodo morda vsaj zamislili, iz česa kristjani živimo, kaj nam povezanost z evharističnim Kraljem pomeni. Amen.
.
Popoldne je v Prečni maševal ob evharističnem dnevu novomeške dekanije.
Iz nagovora škofa Glavana v Prečni:
UVOD:
Dragi dekanijski duhovniki z g. dekanom na čelu, dragi pevci, člani ŽPS, dragi prečenski farani in verniki iz novomeške dekanije. Na začetku molitvene ure smo zapeli himno zadnjega evh. Kongresa v Ljubljani pred 74 leti. Himna, ki je bila tedaj uglasbena in jo še danes pojemo kot eno najbolj znanih evharističnih pesmi – Mogočno se dvigni nam spev iz srca – je uglasbil predvojni novomeški kapelnik Čerin, brat tedanjega novomeškega prošta Čerina. Kakšno naključje, da je tudi himna za SEK v letu 2010 uglasbil novomeški glasbenik prof. Makovec. Njegovo skladbo, ki je bila letos s strani najvidnejših cerkvenih glasbenikov smo slišali na začetku maše: Jezus Božji kruh si za življenje.
HOMILIJA:
Dragi bratje in sestre! Včeraj sem slišal v poročilih, da bodo v teh dneh v atomskem pospeševalniku blizu Ženeve po 1 letu ponovili poskus, s katerim hočejo raziskovati, kaj se je dogajalo ob stvarjenju sveta pred približno 15 milijoni leti ob t.i. velikem poku ali big-bangu. Zanimivo, da sem skupaj s 50 škofi letos v Švici poslušal 2 verna znanstvenika, ki sodelujeta pri tem projektu, ki sta nam 3 ure razlagala, kaj se dogaja v tem 27-km podzemnem tunelu v obliki kroga blizu Ženeve. Povedala sta, da hočejo dognati, kaj se je dogajalo v stotinki sekunde po tem velikem poku, preblisku.
Takrat se je vse vesolje, stisnjeno v majhen prostor, segreto na tisoč milijard vročine, razletelo, kdo ve zakaj, v strahotni esploziji. Ta eksplozija, to dogajanje nikoli ni povsem prenehalo, nastalo je milijone in milijarde ozvezdij in zvezd. Vse današnje energije, vseh vetrov, valov, nafte in atomov izhaja iz tiste praenergije. Tudi vsaj moj korak ali udarec srca – veliki pok ali big-bang odmeva vsepovsod.
Kaj ima ta moj začetek opraviti z evharističnim dnevom? Poznamo namreč še en big-bang, neprimerno močnejši, tako da je snovni, materialni big-bang v primerjavi z njim samo kot prasket vžigalice. To je Kristusova velikonočna skrivnost. Zadnja večerja in prva maša, postavitev evharistične daritve in kalvarijska žrtev, trpljenje na križu, izročitev duše v Očetove roke: To je bila eksplozija, ki je v podobi rečeno raznesla še samega Boga. Nič ni ostalo od njega, vse nam je dal, vsega se razdal, izničil se za nas.
Stvarjenje sveta skozi pragrom, prapok big-banga ni stalo Boga več kot eno besedo: »Bodi!« Odrešenje po Kristusu, Kralju vesoljstva, pa ga je stalo življenja edinorojenega Sinu, njegove popolne žrtve.
Odrešenje na Kalvariji in z njim povezano vstajenje je tako postal osrednji dogodek. Celotna zgodovina Boga s človeštvom je povzeta v besedah: »To je moje telo, to je moja kri,« je dejal letos na praznik Sv. Rešnjega Telesa papež Benedikt XVI. Vsa velikonočna skrivnost pa je zgoščena v evharistiji. Ta kruh je ponavzočenje resničnost Boga Odrešenika med nami. Samo od te praeksplozije, duhovne Božje praeksplozije živimo.
»Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni.« Tako velika in vseobsežna je ta beseda, da ji skoraj ne moremo verjeti, a je prav tako in še bolj resnična, kot je resnično, da vsa energija vesolja in vsakega našega uda izhaja iz tega prapoka. Človeška duša je po naravi krščanska, je zapisal Tertulijan, a krščanska duša je po naravi evharistična. Toda ali je to res, se to vidi na ljudeh, ki pogosto hodijo k obhajilu?
Božji služabnik skopski škof Janez Frančišek Gnidovec, ki je povezan z našim Novim mesto, ker je tu hodil v osnovno šolo in gimnazijo, je zapisal pred evharističnim kongresom v Ljubljani leta 1935 tole: »Sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate. Zadnjih besed (to so besede Janeza Krstnika) pa ne navajam kot očitek, marveč kot nalogo evharističnega kongresa, da širi in poglablja spoznanja Jezusa Kristusa in širi ljubezen do njega, ki živi med nami v sv. evharistiji.«
Če je, predragi v Gospodu, to škof Gnidovec izjavil takrat pred vojno, ko je našim prednikom maša nekaj pomenila, ko so bili pripravljeni prehoditi ure in ure, da so bili ob nedeljah pri maši, ko so bile pobožnosti prvih petkov na višku, dnevi celodnevnih češčenj med največjimi župnijskimi prazniki - Kaj bi rekel danes, ko se mnogi med krščenimi za Jezusa skoraj ne zmenijo?
»Sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate,« je torej toliko bolj aktualno danes. Zato smo škofje 1. januarja letos naznanili leto evharistične prenove in evharistični kongres. Namen evharističnega kongresa je isti kot nekoč: pokazati, da je Jezus Kristus središče našega krščanskega življenja.
Mi kristjani, člani ŽPS, nedeljski kristjani, se moramo spremeniti. Mi moramo poglobiti svoj odnos do evharistije, da ne bi le hodili k obhajilu, ampak živeli od njega, od tega kruha, živeli iz evharistije. S pogostim in vrednim obhajilom moramo v sebi utrjevati povezanost s Kristusom živim kruhom, ga doživljati kot svojega kralja, da bomo živeli iz njega. »Moje kraljestvo ni od tega sveta, moje kraljestvo je kraljestvo resnice, pravice, miru in ljubezni.«
Kristjani moramo napolnjevati svet z ljubezni, a tudi plavati proti toku, kar ni lahko. Evharistija je bila vedno hrana pričevalcev. Že iz 4. stoletja so nam znana besede mučencev iz Abitene: »Ne moremo živeti brez nedelje in obhajanja evharistije.« V vseh časih in še bolj v časih preganjanja je bila evharistična skrivnost življenje kristjanov, hrana pričevalcev, kruh upanja. Evzebij iz Cezareje poroča, da kristjani niso opuščali obhajanja evharistije niti sredi preganjanj: »Vsak kraj, v katerega smo sli, je za nas postal kraj obhajanja evharistije. Naj je bilo to taborišče, puščava, ladja ali zapor,« pravi Evzebij. Tudi martirologij 20. stoletja je poln ganljivih pripovedi o skrivnem obhajanju evharistije v koncentracijskih taboriščih, kajti brez evharistije ne moremo živeti božjega življenja.
O ko bi naša Cerkev na Slovenskem v tem letu evharistične prenove v pripravi na SEK doživela leto božjega obiskanja in posebnih milosti. Kako čudovito bi bilo, ko bi vsi poglobili spoznanje, da mora Cerkev in vsak od nas živeti iz maše: »Brez mene ne morete ničesar storiti,« nam govori Jezus.
Vabim vas, da se bomo v mesecih, ki so pred nami ob vsakodnevnih duhovnih mislih na Radiu Ognjišče, ki bodo od novega leta posvečene evharistiji, ob molitvenih urah pred Najsvetejšim po župnijah prenovili, iz maše še bolj zaživeli. 13. junija pa naj bi se v čim večjem številu zbrali na SEK na stadionu v Celju, da pred celotnim narodom izpričamo svojo vero v Jezusa v evharistiji, da tudi tistim, ki nič ne vedo o Jezusu, javno povemo in se bodo morda vsaj zamislili, iz česa kristjani živimo, kaj nam povezanost z evharističnim Kraljem pomeni. Amen.
.
sobota, 21. november 2009
Večne zaobljube
Škof Andrej Glavan je v Šentjerneju daroval sv. mašo, pri kateri je izrekla večne zaobljube s. Marija Marjetka Jeralič iz kongregacije Šolskih sester de Notre Dame.
Iz nagovora škofa Glavana:
UVOD:
Drage sestre de Notre Dame, na čelu s predstojnico s. Darjo Krhin, spoštovana s. Marjetka, spoštovani duhovniki z domačim župnikom in dekanom na čelu, spoštovani starši, sestri in drugi sorodniki in prijatelji sestre Marjetke, dragi šentjernejski farani. Vse lepo pozdravljam.
Praznik Marijinega darovanja je že od nekdaj bil navdih za darovanje po Marijinem zgledu. Izročilo pravi, da je Marija kot deklica živela v templju in služila Bogu. Ve, drage sestre, ste izbrale ta dan večnih zaobljub s. Marjetke, ki je v vaši kongregaciji, ki jo je ustanovila bl. Mati Terezija Jezusova
Gerhardinger in ima vzgojno karizmo, odkrila svojo poklicanost. Prerok Jeremija sicer pravi, »da nas je izvolil Bog in posvetil že v materinem telesu,« a vendar je duhovni poklic tudi sad molitve, vzgoje in svobodne odločitve. Na žrtveni oltar bo sestra položila svoje mlado življenje in se za vedno izročila svojemu nebeškemu ženinu Jezusu Kristusu.
HOMILIJA:
Prišel je trenutek, ko boste, draga s. Marjetka, Bogu obljubili zvestobo brez pridržkov in za vedno. Ta dogodek bodo v knjigo življenja vpisala sama nebesa. To je za vas in za redovno skupnost in za vso Cerkev trenutek notranjega veselja, saj so takšna slavja redka, veliko preredka po naših škofijah. Na odgovor »Tukaj sem, Gospod, poklical si me!« ste draga sestra odgovorili, da ste pripravljeni vse svoje življenje, svoje srce, razum in voljo, vse kar ste in kar imate, izročiti svojemu nebeškemu ženinu. Vse boste izgubili, da bi še več prejeli. Naša pesem pravi: naš jezik je ne dopove in črka ne sladkosti te, le kdor okuša, tisti zna, kaj je ljubiti Jezusa.
Draga sestra, vaše življenje v uboštvu, čistosti, pokorščini vas bo upodobilo po Jezus Kristusu z njim se podajate na isto pot ljubezni do Očeta, na pot ljubezni do Cerkve, ki je njegova nevesta, na pot darovanja za odrešenje sveta. Z vašimi večnimi zaobljubami bo v mozaiku presvetlega znamenja nebeškega kraljestva, kot imenuje vatikanski cerkveni zbor prizadevanje za popolno ljubezen po nebeških svetih oz. redovno življenje, močneje zažarel še en kamenček.
Dragi bratje in sestre! Sestra Marjetka bo naredila večne zaobljube po treznem premisleku, po noviciatu, ki ga je končala v Nemčiji in po začasnih prvih obljubah. Tudi večne zaobljube še ne pomenijo dokončne zmage. Božje kraljestvo je skriti zaklad, ki ga iščemo in osvajamo vse življenje. Seme njenega poklica je bilo posejano s krstom, raslo je v domači verni, delavsko-kmečki družini, ob vernih starših in dveh sestrah. V družini ob krščanskem zgledu staršev je bilo položeno, kot je sama zapisala, prvo seme v zemlji njenega življenja. Rast poklica se je krepila v domači župniji in pri sestrah, kjer je obiskovala, srednjo in visoko vzgojiteljsko šolo, ki jo je končala z diplomo. Po noviciatu se je zaposlila v vrtcu v Štepanji vasi in na Vrhniki, zdaj pa je prevzela vrtec v samostanski hiši v Ilirski Bistrici
Poglejmo podrobneje, kaj kdo polaga z večnimi zaobljubami v Božje roke. S. Marjetka bo naredila večne zaobljube:
1. Uboštva, zato, ker neomajno veruje svojemu ženinu, da ji bo po skupnosti in v skupnosti dal v stoterni meri vse kar bo v skromnem življenju potrebovala, kot daje vsem, ki iščejo najprej Božje kraljestvo, kot daje Stvarnik lilijam na polju. S to obljubo se bo sestra še bolj povezala s Kristusom, ki je zaradi nje in vsakega izmed nas postal ubog, da bi po njegovem uboštvu vsi obogateli. Tako bo deležna vsega njegovega duhovnega bogastva – zlasti svobode, ki jo prinaša odpoved, nenavezanost na materialne dobrine.
2. Naredila bo obljubo devištva in čistosti. Ta obljuba, ki ni beg iz sveta, še manj podcenjevanje zakonskega življenja, je dar Cerkvi in bo na poseben način osvobodila njeno srce, da bo še bolj gorelo v ljubezni do Boga in vseh ljudi. Ta ljubezen, poroka z nebeškim ženinom, presega vse druge ljubezni človeškega srca.
3. S. Marjetka bo Bogu poklonila tudi dar pokorščine. Ko bo v konkretnih odločitvah v skupnosti in pokorščini predstojnici živela popolno predanost Bogu, bo že okušala lepoto troedinega življenja – lepoto življenja v edinosti. Krepost pokorščine ni možna brez umiranja svoji volji in brez prostovoljne pokorščine Bogu, ki se kaže v konstitucijah in volji zakonite predstojnice, ki mora tudi sama biti poslušna Bogu v duhu služenja po zgledu Jezusa Kristusa, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel in dal svoje življenje za mnoge. Ta obljuba je gotovo najtežja, a Bogu tudi najbolj ljuba.
Draga s. Marjetka! Z večnimi obljubami si boste izvolili boljši del. Ostanite zvesti danim večnim obljubam tudi za ceno žrtev. Obljube delate v letu slovenske evharistične prenove v pripravi na SEK. Iščite pomoč v stiskah pred tabernakljem. Črpajte moč iz vsakdanjega obhajila. V evangeliju smo slišali Jezusa samega: Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni, kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če boste hoteli ostati v njegovi ljubezni, draga sestra, se boste morali oklepati Njega, ki prebiva v žarečem ognjišču ljubezni in ga smemo prejemati v svetem obhajilu.
Hkrati pa imejte pred očmi življenjsko izkustvo mnogih, ki so že šli po poti evangeljskih svetov: da polovična žrtev krvavi in tudi boli, popolna pa plameni in daje luč in toploto drugim. Zato položite zdaj svojo roko v roko svojega nebeškega ženina in je nikoli ne odmaknite in Bog daj, da bi Vaš zgled vnel za redovno življenje še kako dekliško srce in morda celo duhovniški poklic v šentjernejski župniji.
.
Iz nagovora škofa Glavana:
UVOD:
Drage sestre de Notre Dame, na čelu s predstojnico s. Darjo Krhin, spoštovana s. Marjetka, spoštovani duhovniki z domačim župnikom in dekanom na čelu, spoštovani starši, sestri in drugi sorodniki in prijatelji sestre Marjetke, dragi šentjernejski farani. Vse lepo pozdravljam.
Praznik Marijinega darovanja je že od nekdaj bil navdih za darovanje po Marijinem zgledu. Izročilo pravi, da je Marija kot deklica živela v templju in služila Bogu. Ve, drage sestre, ste izbrale ta dan večnih zaobljub s. Marjetke, ki je v vaši kongregaciji, ki jo je ustanovila bl. Mati Terezija Jezusova
Gerhardinger in ima vzgojno karizmo, odkrila svojo poklicanost. Prerok Jeremija sicer pravi, »da nas je izvolil Bog in posvetil že v materinem telesu,« a vendar je duhovni poklic tudi sad molitve, vzgoje in svobodne odločitve. Na žrtveni oltar bo sestra položila svoje mlado življenje in se za vedno izročila svojemu nebeškemu ženinu Jezusu Kristusu.
HOMILIJA:
Prišel je trenutek, ko boste, draga s. Marjetka, Bogu obljubili zvestobo brez pridržkov in za vedno. Ta dogodek bodo v knjigo življenja vpisala sama nebesa. To je za vas in za redovno skupnost in za vso Cerkev trenutek notranjega veselja, saj so takšna slavja redka, veliko preredka po naših škofijah. Na odgovor »Tukaj sem, Gospod, poklical si me!« ste draga sestra odgovorili, da ste pripravljeni vse svoje življenje, svoje srce, razum in voljo, vse kar ste in kar imate, izročiti svojemu nebeškemu ženinu. Vse boste izgubili, da bi še več prejeli. Naša pesem pravi: naš jezik je ne dopove in črka ne sladkosti te, le kdor okuša, tisti zna, kaj je ljubiti Jezusa.
Draga sestra, vaše življenje v uboštvu, čistosti, pokorščini vas bo upodobilo po Jezus Kristusu z njim se podajate na isto pot ljubezni do Očeta, na pot ljubezni do Cerkve, ki je njegova nevesta, na pot darovanja za odrešenje sveta. Z vašimi večnimi zaobljubami bo v mozaiku presvetlega znamenja nebeškega kraljestva, kot imenuje vatikanski cerkveni zbor prizadevanje za popolno ljubezen po nebeških svetih oz. redovno življenje, močneje zažarel še en kamenček.
Dragi bratje in sestre! Sestra Marjetka bo naredila večne zaobljube po treznem premisleku, po noviciatu, ki ga je končala v Nemčiji in po začasnih prvih obljubah. Tudi večne zaobljube še ne pomenijo dokončne zmage. Božje kraljestvo je skriti zaklad, ki ga iščemo in osvajamo vse življenje. Seme njenega poklica je bilo posejano s krstom, raslo je v domači verni, delavsko-kmečki družini, ob vernih starših in dveh sestrah. V družini ob krščanskem zgledu staršev je bilo položeno, kot je sama zapisala, prvo seme v zemlji njenega življenja. Rast poklica se je krepila v domači župniji in pri sestrah, kjer je obiskovala, srednjo in visoko vzgojiteljsko šolo, ki jo je končala z diplomo. Po noviciatu se je zaposlila v vrtcu v Štepanji vasi in na Vrhniki, zdaj pa je prevzela vrtec v samostanski hiši v Ilirski Bistrici
Poglejmo podrobneje, kaj kdo polaga z večnimi zaobljubami v Božje roke. S. Marjetka bo naredila večne zaobljube:
1. Uboštva, zato, ker neomajno veruje svojemu ženinu, da ji bo po skupnosti in v skupnosti dal v stoterni meri vse kar bo v skromnem življenju potrebovala, kot daje vsem, ki iščejo najprej Božje kraljestvo, kot daje Stvarnik lilijam na polju. S to obljubo se bo sestra še bolj povezala s Kristusom, ki je zaradi nje in vsakega izmed nas postal ubog, da bi po njegovem uboštvu vsi obogateli. Tako bo deležna vsega njegovega duhovnega bogastva – zlasti svobode, ki jo prinaša odpoved, nenavezanost na materialne dobrine.
2. Naredila bo obljubo devištva in čistosti. Ta obljuba, ki ni beg iz sveta, še manj podcenjevanje zakonskega življenja, je dar Cerkvi in bo na poseben način osvobodila njeno srce, da bo še bolj gorelo v ljubezni do Boga in vseh ljudi. Ta ljubezen, poroka z nebeškim ženinom, presega vse druge ljubezni človeškega srca.
3. S. Marjetka bo Bogu poklonila tudi dar pokorščine. Ko bo v konkretnih odločitvah v skupnosti in pokorščini predstojnici živela popolno predanost Bogu, bo že okušala lepoto troedinega življenja – lepoto življenja v edinosti. Krepost pokorščine ni možna brez umiranja svoji volji in brez prostovoljne pokorščine Bogu, ki se kaže v konstitucijah in volji zakonite predstojnice, ki mora tudi sama biti poslušna Bogu v duhu služenja po zgledu Jezusa Kristusa, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel in dal svoje življenje za mnoge. Ta obljuba je gotovo najtežja, a Bogu tudi najbolj ljuba.
Draga s. Marjetka! Z večnimi obljubami si boste izvolili boljši del. Ostanite zvesti danim večnim obljubam tudi za ceno žrtev. Obljube delate v letu slovenske evharistične prenove v pripravi na SEK. Iščite pomoč v stiskah pred tabernakljem. Črpajte moč iz vsakdanjega obhajila. V evangeliju smo slišali Jezusa samega: Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni, kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če boste hoteli ostati v njegovi ljubezni, draga sestra, se boste morali oklepati Njega, ki prebiva v žarečem ognjišču ljubezni in ga smemo prejemati v svetem obhajilu.
Hkrati pa imejte pred očmi življenjsko izkustvo mnogih, ki so že šli po poti evangeljskih svetov: da polovična žrtev krvavi in tudi boli, popolna pa plameni in daje luč in toploto drugim. Zato položite zdaj svojo roko v roko svojega nebeškega ženina in je nikoli ne odmaknite in Bog daj, da bi Vaš zgled vnel za redovno življenje še kako dekliško srce in morda celo duhovniški poklic v šentjernejski župniji.
.
Sv. Cecilija
Škof Andrej Glavan je zvečer skupaj s pevci stolne župnije praznoval god zavetnice sv. Cecilije.
.
.
petek, 20. november 2009
torek, 17. november 2009
nedelja, 15. november 2009
33. navadna nedelja
Škof Andrej Glavan je ob 11.30 v župnijski cerkvi sv. Lenarta v Novem mestu katehumenom podelil zakramente uvajanja.
Popoldne je škof Andrej Glavan vodil dekanijski evharistični dan v Žužemberku.
.
Popoldne je škof Andrej Glavan vodil dekanijski evharistični dan v Žužemberku.
.
sobota, 14. november 2009
Brezjanski pogovori
Škof Andrej Glavan se je udeležil Brezjanskih pogovorov pod naslovom Duhovnik - človek, ki ga Bog zelo ljubi.
petek, 13. november 2009
četrtek, 12. november 2009
sreda, 11. november 2009
Strunjan
Škof Andrej Glavan se je udeležil duhovniških dnevov novomeške škofije v Strunjanu od 8. do 11. novembra.
Gostujoči predavatelji
dr. Stane Granda: DUHOVNIK VČERAJ IN DANES
g. Karlo Bolčina: DUHOVNIKOVO DELO S SODELAVCI IN ZA NOVE SODELAVCE
dr. Rafko Valenčič: DUHOVNIKOVA SKRB ZA LASTNO DUHOVNO IN STROKOVNO RAST
msgr. Jože Kužnik: DUHOVNIKOVA SKRB ZA NOVE DUHOVNE POKLICE
dr. Slavko Krajnc: DUHOVNIKOVA RAZPETOST MED RUBRICIZMOM IN LAKSIZMOM V BOGOSLUŽJU
.
Gostujoči predavatelji
dr. Stane Granda: DUHOVNIK VČERAJ IN DANES
g. Karlo Bolčina: DUHOVNIKOVO DELO S SODELAVCI IN ZA NOVE SODELAVCE
dr. Rafko Valenčič: DUHOVNIKOVA SKRB ZA LASTNO DUHOVNO IN STROKOVNO RAST
msgr. Jože Kužnik: DUHOVNIKOVA SKRB ZA NOVE DUHOVNE POKLICE
dr. Slavko Krajnc: DUHOVNIKOVA RAZPETOST MED RUBRICIZMOM IN LAKSIZMOM V BOGOSLUŽJU
.
nedelja, 8. november 2009
Tečaj
Škof Andrej Glavan je v Zavodu Friderika Barage pozdravil udeležence tečaja za zborovodje in organiste.
Petrov vrtec
Škof Andrej Glavan je v župniji Št. Peter – Otočec je maševal ob praznovanju desetletnice ustanovitve župnijskega »Petrovega vrtca«.
.
.
Škofova zahvala
»Slavi, moja duša, Gospoda, ne pozabi nobene njegovih dobrot« (Ps 103).
Spet se bliža zahvalna nedelja. Zahvalimo se za dobro letino skoraj vseh vrst pridelkov. V vinorodnih krajih ste bili še posebej obdarovani z eno najbolj obilnih in kvalitetnih trgatev. Zahvalimo se, da smo bili obvarovani raznih nesreč, uničujočih neurij in povodnji, ki so bile v drugih krajih za mnoge velika preizkušnja.
Kot pastir in voditelj krajevne Cerkve se zahvaljujem za vsa lepa škofijska srečanja in praznovanja, za mnoge cerkve, ki ste jih verniki obnovili skupaj s svojimi dušnimi pastirji. V veliko veselje mi je, ko opazujem ali slišim za vaše navdušeno sodelovanje pri obnovah.
V letu evharistične prenova se zahvaljujem za vse pomnožene molitve in vse spodbude in napore, da bi evharistijo postavili še bolj v središče krščanskega življenja. V letu duhovništva pa se posebej zahvaljujem vsem škofijskim in redovnim duhovnikom za vse pastoralno delo, kontemplativcem pa za molitveno podporo. Duhovnikom se zahvaljujem tudi za gmotno podporo z odvajanjem binacij, vsem vernikom pa za vse nabirke za korist vesoljne ali krajevne Cerkve, še zlasti za Baragov zavod in obnovo Marijinega svetišča na Zaplazu, kjer nam je letos uspelo obnoviti notranjščino cerkve. Hvala vsem redovnicam za sadove posvečenega življenja, katehistinjam in članom ŽPS in ključarjem za vse opravljeno delo po župnijah. Bolnikom in molivcem za duhovne poklice se zahvaljujem za molitve in prosim, vztrajajte in še pomnožite molitve, da nas Bog obdari še z novimi duhovnimi poklici.
Naj dobri Bog vsem vse žrtve in dobra dela poplača z obilnim blagoslovom že v tem življenju in v večnosti.
msgr. Andrej Glavan,
novomeški škof
Spet se bliža zahvalna nedelja. Zahvalimo se za dobro letino skoraj vseh vrst pridelkov. V vinorodnih krajih ste bili še posebej obdarovani z eno najbolj obilnih in kvalitetnih trgatev. Zahvalimo se, da smo bili obvarovani raznih nesreč, uničujočih neurij in povodnji, ki so bile v drugih krajih za mnoge velika preizkušnja.
Kot pastir in voditelj krajevne Cerkve se zahvaljujem za vsa lepa škofijska srečanja in praznovanja, za mnoge cerkve, ki ste jih verniki obnovili skupaj s svojimi dušnimi pastirji. V veliko veselje mi je, ko opazujem ali slišim za vaše navdušeno sodelovanje pri obnovah.
V letu evharistične prenova se zahvaljujem za vse pomnožene molitve in vse spodbude in napore, da bi evharistijo postavili še bolj v središče krščanskega življenja. V letu duhovništva pa se posebej zahvaljujem vsem škofijskim in redovnim duhovnikom za vse pastoralno delo, kontemplativcem pa za molitveno podporo. Duhovnikom se zahvaljujem tudi za gmotno podporo z odvajanjem binacij, vsem vernikom pa za vse nabirke za korist vesoljne ali krajevne Cerkve, še zlasti za Baragov zavod in obnovo Marijinega svetišča na Zaplazu, kjer nam je letos uspelo obnoviti notranjščino cerkve. Hvala vsem redovnicam za sadove posvečenega življenja, katehistinjam in članom ŽPS in ključarjem za vse opravljeno delo po župnijah. Bolnikom in molivcem za duhovne poklice se zahvaljujem za molitve in prosim, vztrajajte in še pomnožite molitve, da nas Bog obdari še z novimi duhovnimi poklici.
Naj dobri Bog vsem vse žrtve in dobra dela poplača z obilnim blagoslovom že v tem življenju in v večnosti.
msgr. Andrej Glavan,
novomeški škof
sobota, 7. november 2009
Misijonarke ljubezni
Škof Andrej Glavan se je srečal s sestro provincialko reda Misijonark ljubezni.
.
.
petek, 6. november 2009
Sklep češčenja
Škof Andrej Glavan je v župnijski cerkvi sv. Lenarta v Novem mestu vodil sklep celodnevnega češčenja Rešnjega Telesa.
četrtek, 5. november 2009
Novinarji
Škof Andrej Glavan je sprejel katoliške novinarje ob njihovem 3. strokovno-družabno srečanju in skupaj z drugimi duhovniki ob 18. uri daroval sv. mašo v stolnici.
sreda, 4. november 2009
Pastoralna konferenca
Škof Andrej Glavan se je udeležil pastoralne konference duhovnikov dekanije Novo mesto.
torek, 3. november 2009
nedelja, 1. november 2009
Vsi sveti
Škof Andrej Glavan je ob 9.00 maševal v novomeški stolni cerkvi sv. Nikolaja, ob 14.00 pa je praznično sv. mašo daroval v Srebrničah ter na tamkajšnjem pokopališču vodil molitev za rajne.
Iz nagovora v stolnici:
Praznik vseh svetnikov je praznik zmagoslavja vere nad nevero in grehom, praznik zmage življenja nad smrtjo. V središči današnjega praznika so svetniki. Mnoge poznamo iz bogoslužnega koledarja, ker se tistih, ki so bili razglašeni pred vesoljno Cerkvijo, spominjamo večinoma na dan smrti, ki je njihov rojstni dan za nebesa. Mnoge iz množice, ki jo omenja apostol Janez v svojem Razodetju, poznamo, saj so med njim tudi naši bližnji, sorodniki in znanci, ki so res živeli iz vere. Večine pa ne poznamo. Eni so zaslužili nebesa, ker so služili drugim v ponižnosti, izžarevali modrost, tretji pa se izkazovali z junaštvom in zaslužili celo palmo mučeništva. Vsi pa so se znali dvigniti nad ozki in sebični jaz in so znali živeti v popolni predanosti za Boga in bližnjega.
To so ljudje, ki so imeli tudi dvome in se spraševali o svojih preizkušnjah in trpljenju drugih, zakaj tako in ne drugače, a so bili hkrati tudi odprti za božje nedoumljive načrte, za božjo voljo. Do cilja, do nebes vodi življenje po Jezusovem nauku, zlasti po njegovih blagrih. Zato jih Cerkev vsako leto bere na današnji praznik. Blagri segajo na vsa področja življenja in najlepše kažejo, kaj je krščanski stil življenja.
Blagor ubogim v duhu. Uboštvo pomeni popolno nenavezanost nase, da ne plešemo okrog sebe in ne izkoriščamo drugih pri iskanju svoje sreče. Blagor žalostnim, zlasti kadar te žalosti nismo sami krivi, ampak zaradi krivic drugih, zaradi trpljenja vseh vrst, ki mu ne moremo uiti in ga kljub temu sprejemamo iz ljubezni do Boga. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti: koliko vnebovpijočih krivic se vsak dan dogaja in koliko popolne nemoči pred njimi morajo nekateri prestati. Blagor usmiljenim velja tistim, ki jih prizadene trpljenje drugih, a so hkrati sočutni in pozorni do ljudi v stiskah. Blagor čistim v srcu velja tistim, ki se ne omadežujejo z zlom, ki je v svetu. Blagor tistim, ki delajo za mir, za spravo, ki pomirjajo ljudi in jih prepričujejo, da je bolje doseči manj za ceno sloge in miru kot pa živeti v stalnem nemiru in prepiru. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjanim, blagor krotkim.
Ustavimo se samo ob blagru usmiljenim. Ta blagor nam lepo razloži in ponazori življenje apostola gobavcev p. Damjana de Veustera, ki je bil 11. oktobra letos razglašenega za svetnika. »Politika in časnikarski svet nima takih junakov kot je p. Damjan, misijonar gobavcev ali oče gobavcev,« je svoj čas zapisal Mahatma Gandi.
P. Damjan je postal gobavec med gobavci, gobavec za gobavce iz ljubezni od bližnjega. Kot oni je tudi on trpel in umrl, ker je veroval v Kristusovo vstajenje. Na Havajih, ki so bili tedaj še neodvisna država, danes pa so ena od držav ZDA, so sprejeli zakon, da morajo biti gobavci izolirati na težko dostopnem polotoku. Tu so bili gobavci prepuščeni samim sebi. Ko so enkrat prišli tja, se niso nikoli več vrnili. V tem času se je mladi, 19-letni Damjan iz Belgije odločil za duhovniški poklic. Bil je iz ugledne družine, športnik. Da bi prevzel očetovo tovarno, je najprej začel študij ekonomije. Toda Bog ga je klical v duhovništvo. Takrat so belgijski misijonarji odhajali predvsem v Kongo, ki je bil belgijski kolonija. Toda škof s Havajev je prav tedaj v Belgijo prosil za nove misijonarje in tja je odšlo 10 redovnic in nekaj redovnikov, med njimi tudi p Damjan, ki še ni bil posvečen v duhovnika. Posvečen je bi šele pozneje, na Havajih.
Škof se je namreč pozanimal za žalostno stanje gobavcev. Takrat je bila gobavost še neozdravljiva. Med gobavci je vladal pekel. Zdravnikov ni bilo. Če je od časa do časa kdo prišel, je kmalu odšel. Vladali so beda, umazanija, popolna seksualna razpuščenost. Nekdo je zapisal: »Kot zveri, alkohol, suženjstvo, z verig spuščeni najnižji nagoni, kraje, kriminal.« Škof ni upal nikogar siliti, da bi odšel med nje. Oče Damjan se je javil sam. Po Jezusovem zgledu, ki je prišel med nas grešnike, se je tudi on spustil tako rekoč v pekel. Med gobavci je potem maševal, bil velikokrat bolničar, tudi mizar, delil zdravila. Razmere so postale bolj znosne. Leta 1884 je zvedel, da je tudi sam zbolel. Ponavljal je: »Naj se zgodi božja volja!« Umrl je v velikem tednu 1889 v 49. letu življenja in po 16-ih letih bivanja med gobavci. O kako prekrasen svetniški zgled razodevanja božjega usmiljenja.
Svetniki in tudi naši verni rajni nas danes hote ali nehote soočajo z resnico, realnostjo naše smrti. Svetniki nam dajejo odgovore na tesnobna vprašanja: »Ali je življenje po smrti ali pa je smrt zadnja in končna postaja naše življenjske poti? Kaj je naša končna usoda? Kaj naj bo smisel življenja?« Svetniki nam pričujejo, da smrt ni zadnja postaja, smisel življenja pa je postati dober človek. Pričujejo, da nismo samo tuzemski potniki, ker v sebi, čeprav smo končni, nosimo večnost. Naša domovina je v nebesih, naš končni cilj pa življenje z Bogom.
Svetniki so v to življenje trdno verovali. A trdno so verovali tudi v blagor, ki ga slišimo pri vsaki maši: »Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo.« V letu evharistične prenove nam mora postati bolj jasno: za življenje iz vere po Jezusovih blagrih potrebujemo pomoč. Ta blagor nam pove, da smo že tu na zemlji povabljeni h Gospodovi mizi. Evharistija nas krepi. Jezus je dejal: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« (Jn 15,5). Brez življenja, ki nam ga Jezus daje v evharistiji, ni rasti v svetosti. Živi in neposredni stik z Bogom se uresničuje po evharistiji. Tu nam prihaja naproti Jezus Kristus, živi kruh, ki je prišel iz nebes za življenje sveta. Iz te božanske energije so živeli vsi svetniki od mučencev prvih stoletji vse do današnjih dni. Že za mučence iz pravih stoletij vemo: Ko so bili v ječah, so jim pred smrtjo duhovniki nosili kruh močnih, sveto obhajilo. Mučenec sv. Ciprijan, škof v Kartagini, v svojih 54 pismih Korneliju omenja: »Za mučeništvo ne more biti sposoben tisti, ki ga Cerkev ne oboroži za boj. Duh opeša, če ga evharistija ne dvigne in ne razvname.«
Dragi bratje in sestre, tudi mi živimo sredi tolikih preizkušenj, ko je težko biti dober, ko je velikokrat zelo težko plavati proti toku in se boriti za sveto življenje po evangeliju. Zato se v letu priprave na SEK, ki bo 13. junija 2010, v letu evharistične prenove, oklenimo maše, poživimo svoje obhajilo, da ga bomo prejemali z bolj živo vero in zavestjo, da je to hrana močnih, hrana za bolj sveto življenje. Le tako bomo tudi mi dosegli cilj, ki ga oni že uživajo, da bomo nekoč tudi mi v polnosti uživali večno srečo v občestvu svetih in naših dragih pokojnih. Amen.
Iz nagovora v stolnici:
Praznik vseh svetnikov je praznik zmagoslavja vere nad nevero in grehom, praznik zmage življenja nad smrtjo. V središči današnjega praznika so svetniki. Mnoge poznamo iz bogoslužnega koledarja, ker se tistih, ki so bili razglašeni pred vesoljno Cerkvijo, spominjamo večinoma na dan smrti, ki je njihov rojstni dan za nebesa. Mnoge iz množice, ki jo omenja apostol Janez v svojem Razodetju, poznamo, saj so med njim tudi naši bližnji, sorodniki in znanci, ki so res živeli iz vere. Večine pa ne poznamo. Eni so zaslužili nebesa, ker so služili drugim v ponižnosti, izžarevali modrost, tretji pa se izkazovali z junaštvom in zaslužili celo palmo mučeništva. Vsi pa so se znali dvigniti nad ozki in sebični jaz in so znali živeti v popolni predanosti za Boga in bližnjega.
To so ljudje, ki so imeli tudi dvome in se spraševali o svojih preizkušnjah in trpljenju drugih, zakaj tako in ne drugače, a so bili hkrati tudi odprti za božje nedoumljive načrte, za božjo voljo. Do cilja, do nebes vodi življenje po Jezusovem nauku, zlasti po njegovih blagrih. Zato jih Cerkev vsako leto bere na današnji praznik. Blagri segajo na vsa področja življenja in najlepše kažejo, kaj je krščanski stil življenja.
Blagor ubogim v duhu. Uboštvo pomeni popolno nenavezanost nase, da ne plešemo okrog sebe in ne izkoriščamo drugih pri iskanju svoje sreče. Blagor žalostnim, zlasti kadar te žalosti nismo sami krivi, ampak zaradi krivic drugih, zaradi trpljenja vseh vrst, ki mu ne moremo uiti in ga kljub temu sprejemamo iz ljubezni do Boga. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti: koliko vnebovpijočih krivic se vsak dan dogaja in koliko popolne nemoči pred njimi morajo nekateri prestati. Blagor usmiljenim velja tistim, ki jih prizadene trpljenje drugih, a so hkrati sočutni in pozorni do ljudi v stiskah. Blagor čistim v srcu velja tistim, ki se ne omadežujejo z zlom, ki je v svetu. Blagor tistim, ki delajo za mir, za spravo, ki pomirjajo ljudi in jih prepričujejo, da je bolje doseči manj za ceno sloge in miru kot pa živeti v stalnem nemiru in prepiru. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjanim, blagor krotkim.
Ustavimo se samo ob blagru usmiljenim. Ta blagor nam lepo razloži in ponazori življenje apostola gobavcev p. Damjana de Veustera, ki je bil 11. oktobra letos razglašenega za svetnika. »Politika in časnikarski svet nima takih junakov kot je p. Damjan, misijonar gobavcev ali oče gobavcev,« je svoj čas zapisal Mahatma Gandi.
P. Damjan je postal gobavec med gobavci, gobavec za gobavce iz ljubezni od bližnjega. Kot oni je tudi on trpel in umrl, ker je veroval v Kristusovo vstajenje. Na Havajih, ki so bili tedaj še neodvisna država, danes pa so ena od držav ZDA, so sprejeli zakon, da morajo biti gobavci izolirati na težko dostopnem polotoku. Tu so bili gobavci prepuščeni samim sebi. Ko so enkrat prišli tja, se niso nikoli več vrnili. V tem času se je mladi, 19-letni Damjan iz Belgije odločil za duhovniški poklic. Bil je iz ugledne družine, športnik. Da bi prevzel očetovo tovarno, je najprej začel študij ekonomije. Toda Bog ga je klical v duhovništvo. Takrat so belgijski misijonarji odhajali predvsem v Kongo, ki je bil belgijski kolonija. Toda škof s Havajev je prav tedaj v Belgijo prosil za nove misijonarje in tja je odšlo 10 redovnic in nekaj redovnikov, med njimi tudi p Damjan, ki še ni bil posvečen v duhovnika. Posvečen je bi šele pozneje, na Havajih.
Škof se je namreč pozanimal za žalostno stanje gobavcev. Takrat je bila gobavost še neozdravljiva. Med gobavci je vladal pekel. Zdravnikov ni bilo. Če je od časa do časa kdo prišel, je kmalu odšel. Vladali so beda, umazanija, popolna seksualna razpuščenost. Nekdo je zapisal: »Kot zveri, alkohol, suženjstvo, z verig spuščeni najnižji nagoni, kraje, kriminal.« Škof ni upal nikogar siliti, da bi odšel med nje. Oče Damjan se je javil sam. Po Jezusovem zgledu, ki je prišel med nas grešnike, se je tudi on spustil tako rekoč v pekel. Med gobavci je potem maševal, bil velikokrat bolničar, tudi mizar, delil zdravila. Razmere so postale bolj znosne. Leta 1884 je zvedel, da je tudi sam zbolel. Ponavljal je: »Naj se zgodi božja volja!« Umrl je v velikem tednu 1889 v 49. letu življenja in po 16-ih letih bivanja med gobavci. O kako prekrasen svetniški zgled razodevanja božjega usmiljenja.
Svetniki in tudi naši verni rajni nas danes hote ali nehote soočajo z resnico, realnostjo naše smrti. Svetniki nam dajejo odgovore na tesnobna vprašanja: »Ali je življenje po smrti ali pa je smrt zadnja in končna postaja naše življenjske poti? Kaj je naša končna usoda? Kaj naj bo smisel življenja?« Svetniki nam pričujejo, da smrt ni zadnja postaja, smisel življenja pa je postati dober človek. Pričujejo, da nismo samo tuzemski potniki, ker v sebi, čeprav smo končni, nosimo večnost. Naša domovina je v nebesih, naš končni cilj pa življenje z Bogom.
Svetniki so v to življenje trdno verovali. A trdno so verovali tudi v blagor, ki ga slišimo pri vsaki maši: »Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo.« V letu evharistične prenove nam mora postati bolj jasno: za življenje iz vere po Jezusovih blagrih potrebujemo pomoč. Ta blagor nam pove, da smo že tu na zemlji povabljeni h Gospodovi mizi. Evharistija nas krepi. Jezus je dejal: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« (Jn 15,5). Brez življenja, ki nam ga Jezus daje v evharistiji, ni rasti v svetosti. Živi in neposredni stik z Bogom se uresničuje po evharistiji. Tu nam prihaja naproti Jezus Kristus, živi kruh, ki je prišel iz nebes za življenje sveta. Iz te božanske energije so živeli vsi svetniki od mučencev prvih stoletji vse do današnjih dni. Že za mučence iz pravih stoletij vemo: Ko so bili v ječah, so jim pred smrtjo duhovniki nosili kruh močnih, sveto obhajilo. Mučenec sv. Ciprijan, škof v Kartagini, v svojih 54 pismih Korneliju omenja: »Za mučeništvo ne more biti sposoben tisti, ki ga Cerkev ne oboroži za boj. Duh opeša, če ga evharistija ne dvigne in ne razvname.«
Dragi bratje in sestre, tudi mi živimo sredi tolikih preizkušenj, ko je težko biti dober, ko je velikokrat zelo težko plavati proti toku in se boriti za sveto življenje po evangeliju. Zato se v letu priprave na SEK, ki bo 13. junija 2010, v letu evharistične prenove, oklenimo maše, poživimo svoje obhajilo, da ga bomo prejemali z bolj živo vero in zavestjo, da je to hrana močnih, hrana za bolj sveto življenje. Le tako bomo tudi mi dosegli cilj, ki ga oni že uživajo, da bomo nekoč tudi mi v polnosti uživali večno srečo v občestvu svetih in naših dragih pokojnih. Amen.
Vsi sveti
»S Kristusovim darovanjem se zedinjajo ne le udje, ki so še na tem svetu, marveč tudi tisti, ki so že v nebeški slavi: v občestvu s presveto Devico Marijo in spominjajoč se nje kakor tudi vseh svetnikov in svetnic daruje Cerkev evharistično daritev. Pri obhajanju evharistije se Cerkev skupaj z Marijo kakor ob vznožju križa zedinja s Kristusovim darovanjem in z njegovim posredovanjem« (KKC 1370).
Ponavadi pravimo, da je premalo dni v letu, da bi se spominjali vsakega svetnika posebej, zato je en dan v letu, praznik vseh svetih, ko se spominjamo vseh svetih. V resnici pa se vsak dan pri evharistiji spominjamo prav vseh svetnikov. Vsak dan poleg Device Marije in drugih svetnikov, ki jih tudi v evharistični molitvi posebej imenujemo, slavimo vse svetnike, se priporočamo nebeškemu Očetu v varstvo po njihovem zasluženju in prošnjah ter ga prosimo, naj nas sprejme v njihovo družbo (prim. 1. evharistična molitev). Spomin vseh svetnikov izvira iz evharističnega spominjanja vseh velikih božjih del, ki nas navdajajo s hvaležnostjo pa tudi z upanjem, da jih bo Bog dopolnil ob koncu časov, ko nas bo vse, ki se sedaj zbiramo kakor ob vznožju Kristusovega križa, sprejel k sebi kakor svojega poveličanega Sina. Božja dela, ki se jih spominjamo, so torej hkrati moč za naše sedanje življenje in obljuba za našo prihodnost; naše spominjanje je hkrati zaupanje v božjo dobroto v današnjem času in veselo pričakovanje prihodnjih božjih del. Vsakdanji spomin vseh božjih svetih nas hkrati krepi v sedanjih življenjskih preizkušnjah in nam kaže pravi cilj vseh naših prizadevanj.
Zgodovinarji pravijo, da so se prvotno kristjani na določene dneve v letu spominjali mučencev samo na njihovih grobovih zunaj mesta (saj je bilo v rimskih mestih prepovedano pokopavati), medtem ko so znotraj obzidja v Rimu obhajali evharistijo »od dneva«. Pozneje se je češčenje mučencev preselilo tudi v mesto in se razširilo po širši okolici. Nekateri svetniki so postali splošno znani in češčeni. V srednjem veku je »leto svetnikov« s prazniki, ki so vsak zase poudarjali posebnost slavljenega svetnika, teklo nekako vzporedno z »letom Kristusove skrivnosti«, ki je skladna zgradba z dvema tečajema, božičem in veliko nočjo, Gospodovim rojstvom in vstajenjem.
Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru nam je s prenovo bogoslužnega koledarja in knjig znova lažje dojemati bistvo naših praznovanj. Niti na slovesne praznike svetnikov niso v središču osebnost svetnika ali njegova izredna dejanja. Vedno je v središču oseba Gospoda Jezusa Kristusa, Božjega Sina, in dejanje njegovega darovanja na križu za nas vse. S svetniškimi prazniki Cerkev oznanja Kristusovo velikonočno skrivnost (prim. B 104).
Vsi svetniki so živeli iz evharistije in evharistično. Vse svoje življenje so darovali skupaj z Gospodom Jezusom nebeškemu Očetu, in od nebeškega Očeta so skupaj z Gospodom Jezusom prejeli življenje v vsej polnosti. Vsi sveti, ki so živeli in živijo v božji ljubezni, pri evharistiji napolnjujejo naše cerkev, četudi so včasih prazne. Naj božja ljubezen napolni tudi nas, da bomo z vsemi svetimi iz srca hvalili in slavili nebeškega Očeta že pri bogoslužju na tem svetu in z vsem svojim življenjem vabili v družbo svetih.
Škof Andrej Glavan
(Sporočila 11/2009)
Ponavadi pravimo, da je premalo dni v letu, da bi se spominjali vsakega svetnika posebej, zato je en dan v letu, praznik vseh svetih, ko se spominjamo vseh svetih. V resnici pa se vsak dan pri evharistiji spominjamo prav vseh svetnikov. Vsak dan poleg Device Marije in drugih svetnikov, ki jih tudi v evharistični molitvi posebej imenujemo, slavimo vse svetnike, se priporočamo nebeškemu Očetu v varstvo po njihovem zasluženju in prošnjah ter ga prosimo, naj nas sprejme v njihovo družbo (prim. 1. evharistična molitev). Spomin vseh svetnikov izvira iz evharističnega spominjanja vseh velikih božjih del, ki nas navdajajo s hvaležnostjo pa tudi z upanjem, da jih bo Bog dopolnil ob koncu časov, ko nas bo vse, ki se sedaj zbiramo kakor ob vznožju Kristusovega križa, sprejel k sebi kakor svojega poveličanega Sina. Božja dela, ki se jih spominjamo, so torej hkrati moč za naše sedanje življenje in obljuba za našo prihodnost; naše spominjanje je hkrati zaupanje v božjo dobroto v današnjem času in veselo pričakovanje prihodnjih božjih del. Vsakdanji spomin vseh božjih svetih nas hkrati krepi v sedanjih življenjskih preizkušnjah in nam kaže pravi cilj vseh naših prizadevanj.
Zgodovinarji pravijo, da so se prvotno kristjani na določene dneve v letu spominjali mučencev samo na njihovih grobovih zunaj mesta (saj je bilo v rimskih mestih prepovedano pokopavati), medtem ko so znotraj obzidja v Rimu obhajali evharistijo »od dneva«. Pozneje se je češčenje mučencev preselilo tudi v mesto in se razširilo po širši okolici. Nekateri svetniki so postali splošno znani in češčeni. V srednjem veku je »leto svetnikov« s prazniki, ki so vsak zase poudarjali posebnost slavljenega svetnika, teklo nekako vzporedno z »letom Kristusove skrivnosti«, ki je skladna zgradba z dvema tečajema, božičem in veliko nočjo, Gospodovim rojstvom in vstajenjem.
Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru nam je s prenovo bogoslužnega koledarja in knjig znova lažje dojemati bistvo naših praznovanj. Niti na slovesne praznike svetnikov niso v središču osebnost svetnika ali njegova izredna dejanja. Vedno je v središču oseba Gospoda Jezusa Kristusa, Božjega Sina, in dejanje njegovega darovanja na križu za nas vse. S svetniškimi prazniki Cerkev oznanja Kristusovo velikonočno skrivnost (prim. B 104).
Vsi svetniki so živeli iz evharistije in evharistično. Vse svoje življenje so darovali skupaj z Gospodom Jezusom nebeškemu Očetu, in od nebeškega Očeta so skupaj z Gospodom Jezusom prejeli življenje v vsej polnosti. Vsi sveti, ki so živeli in živijo v božji ljubezni, pri evharistiji napolnjujejo naše cerkev, četudi so včasih prazne. Naj božja ljubezen napolni tudi nas, da bomo z vsemi svetimi iz srca hvalili in slavili nebeškega Očeta že pri bogoslužju na tem svetu in z vsem svojim življenjem vabili v družbo svetih.
Škof Andrej Glavan
(Sporočila 11/2009)
Naročite se na:
Objave (Atom)