»S Kristusovim darovanjem se zedinjajo ne le udje, ki so še na tem svetu, marveč tudi tisti, ki so že v nebeški slavi: v občestvu s presveto Devico Marijo in spominjajoč se nje kakor tudi vseh svetnikov in svetnic daruje Cerkev evharistično daritev. Pri obhajanju evharistije se Cerkev skupaj z Marijo kakor ob vznožju križa zedinja s Kristusovim darovanjem in z njegovim posredovanjem« (KKC 1370).
Ponavadi pravimo, da je premalo dni v letu, da bi se spominjali vsakega svetnika posebej, zato je en dan v letu, praznik vseh svetih, ko se spominjamo vseh svetih. V resnici pa se vsak dan pri evharistiji spominjamo prav vseh svetnikov. Vsak dan poleg Device Marije in drugih svetnikov, ki jih tudi v evharistični molitvi posebej imenujemo, slavimo vse svetnike, se priporočamo nebeškemu Očetu v varstvo po njihovem zasluženju in prošnjah ter ga prosimo, naj nas sprejme v njihovo družbo (prim. 1. evharistična molitev). Spomin vseh svetnikov izvira iz evharističnega spominjanja vseh velikih božjih del, ki nas navdajajo s hvaležnostjo pa tudi z upanjem, da jih bo Bog dopolnil ob koncu časov, ko nas bo vse, ki se sedaj zbiramo kakor ob vznožju Kristusovega križa, sprejel k sebi kakor svojega poveličanega Sina. Božja dela, ki se jih spominjamo, so torej hkrati moč za naše sedanje življenje in obljuba za našo prihodnost; naše spominjanje je hkrati zaupanje v božjo dobroto v današnjem času in veselo pričakovanje prihodnjih božjih del. Vsakdanji spomin vseh božjih svetih nas hkrati krepi v sedanjih življenjskih preizkušnjah in nam kaže pravi cilj vseh naših prizadevanj.
Zgodovinarji pravijo, da so se prvotno kristjani na določene dneve v letu spominjali mučencev samo na njihovih grobovih zunaj mesta (saj je bilo v rimskih mestih prepovedano pokopavati), medtem ko so znotraj obzidja v Rimu obhajali evharistijo »od dneva«. Pozneje se je češčenje mučencev preselilo tudi v mesto in se razširilo po širši okolici. Nekateri svetniki so postali splošno znani in češčeni. V srednjem veku je »leto svetnikov« s prazniki, ki so vsak zase poudarjali posebnost slavljenega svetnika, teklo nekako vzporedno z »letom Kristusove skrivnosti«, ki je skladna zgradba z dvema tečajema, božičem in veliko nočjo, Gospodovim rojstvom in vstajenjem.
Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru nam je s prenovo bogoslužnega koledarja in knjig znova lažje dojemati bistvo naših praznovanj. Niti na slovesne praznike svetnikov niso v središču osebnost svetnika ali njegova izredna dejanja. Vedno je v središču oseba Gospoda Jezusa Kristusa, Božjega Sina, in dejanje njegovega darovanja na križu za nas vse. S svetniškimi prazniki Cerkev oznanja Kristusovo velikonočno skrivnost (prim. B 104).
Vsi svetniki so živeli iz evharistije in evharistično. Vse svoje življenje so darovali skupaj z Gospodom Jezusom nebeškemu Očetu, in od nebeškega Očeta so skupaj z Gospodom Jezusom prejeli življenje v vsej polnosti. Vsi sveti, ki so živeli in živijo v božji ljubezni, pri evharistiji napolnjujejo naše cerkev, četudi so včasih prazne. Naj božja ljubezen napolni tudi nas, da bomo z vsemi svetimi iz srca hvalili in slavili nebeškega Očeta že pri bogoslužju na tem svetu in z vsem svojim življenjem vabili v družbo svetih.
Škof Andrej Glavan
(Sporočila 11/2009)
