Seja SŠK

Škof Andrej Glavan se je v Kopru udeležil 50. redne seje Slovenske škofovske konference, ki je med drugim sklenila, da bo Slovenski evharistični kongres 13. junija 2010 v Celju in ne v Stični.

Blagoslov zvonov

Ob 15. uri je škof Andrej Glavan za župnijsko cerkev v Dobrniču blagoslovil štiri nove bronaste zvonove.




.

Blagoslov prenovljenih orgel

V župnijski cerkvi v Zagradcu je škof Andrej Glavan med sv. mašo ob 10. uri blagoslovil prenovljene orgle ter podelil priznanja zaslužnim organistu in pevkam.



Škofov nagovor:

Hvala za pozdravne besede predstavniku župnije. Tudi lepo pozdravljam g. duhovnike, mojstre prenovitelje orgel in kora, še posebej pa organiste in pevce, ki ste danes najbolj veseli slovesnega blagoslova orgel in povečanega kora.

Orgle po pravici imenujemo »kraljica glasbil«. Orgle čudovito podpirajo in usmerjajo zborovsko in ljudsko petje. Ko se danes zahvaljujemo za te nove orgle, ne smemo pozabiti, da smo vsi poklicani, da prepevamo božjo slavo. Ta hvalnica Gospodu mora biti vse naše življenje, ki ga prežarja ljubezen do Boga in bližnjega. Kakor se množica različnih piščali združi v harmonično melodijo, tako se mi, kljub različnosti, združimo v veri Kristusa.

* * *

Dragi bratje in sestre!

Krščanstvo je vera ljubezni, zato pa tudi pristnega in globokega veselja. Vir veselja je, da nas Bog ljubi, da nas ljubi tako , da je prišel med nas božji Sin Jezus Kristus, da bi nam po človeško spregovoril, bil blizu, nas tolažil. Še več, ljubi nas tako, da je šel za nas na križ, v smrt. A še to ni bilo dovolj. Ljubil nas je tako zelo, da je ostal med nami pod podobo kruha v svojem najsvetejšem trenutku smrti in vstajenja v sveti mašni daritvi, in biva med nami v naših tabernakljih. To je velika in osrednja resnica naše vere.

Skratka, evharistija je največji dokaz Jezusove ljubezni do nas ljudi.

To naj bi v premišljevanju in v molitvi doživljali letos v letu evharistične prenove, katere krona bo prihodnje leto vseslovenski evharistični kongres 13. junija v Stični. Takrat se bomo zbrali k slovesni izpovedi evharistične vere.

Zaradi evharistije so postavljene vse cerkve, vsi oltarji in vse kar služi lepoti obhajanja sv. maše, tudi orgle.


Ob gradnjah, obnovah in novem opremljanju cerkva, tudi ob novih orglah, se lahko postavlja vprašanje sredstev. Nekateri imajo to za razkošje in razmetavanje. Ko beremo poročilo o postavitvi zakramenta sv. evharistije pri zadnji večerji, nas prevzame preprostost obreda. Nekakšna predigra pripovedi pa je prizor maziljenja v Betaniji. Neka žena, ki jo evangelist Janez enači z Marijo, Lazarjevo sestro, je izlila iz posode na Jezusovo glavo izredno dragoceno dišeče olje in izzvala s tem med učenci, zlasti pri Judi Iškariotu, ki je bil oskrbnik skupne blagajne, protestno reakcijo. Češ da je spričo potreb ubogih to nevzdržna potrata. Ne da bi kaj odvzel od obveznosti, ki jo postavlja ljubezen do potrebnih, je Jezusova reakcija presenetljiva. Marijino dejanje je odobraval, kot da je šlo za vnaprejšnje izkazovanje tiste časti njegovemu telesu, ki ga bo njegovo poveličano telo v evharistiji deležno po smrti.

Kakor žena, ki je Jezusa mazilila, se tudi cerkev ni bala »razmetavati«, ko uporablja svoja najboljaša sredsta, da bi pokazala svoje pobožno strmenje nad neizmernim darom evharistije. Zato je gradila lepe tabernaklje in nad njimi veličastne oltarje. Izpostavljala Najsvetejši zakrament v umetniških monštrancah. Končna sodijo v ta okvir tudi orgle, ki pa nimajo le vloge okrasa, ampak naj bi dvigale srca k Bogu.

Veliki glasbeniki so vedno govorili: »Če bi besede lahko vse povedale, bi glasbe ne bilo.« Ker pa ne morejo izraziti najglobljih doživetij veselja, navdušenja, sreče, najdemo od nekdaj v skoraj vseh kulturah in bogoslužjih tudi petje in glasbila, s katerimi človek izraža svoja najgloblja, tudi verska čustva in občutja.

Sveto pismo poroča, kar smo tudi danes slišali v 1. berilu, da so že v Stari zavezi pri bogoslužju uporabljali različna glasbila: trobente, cimbale, piščali, trobente, rogove. Pozneje se je v času Grkov in Rimljanov uveljavil tudi instrument z mehom, ki so ga imenovali »organum«. Ta novi instrument so že v 7. stol. sprejeli v zahodni Cerkvi, medtem ko v vzhodnih Cerkvah še danes pri bogoslužju slišimo samo petje. Orgle so se v stoletjih razvijale in izpopolnjevale. Danes z zelo različnimi registri lahko posnemajo celoten orkester, zato jih po pravici imenujemo »kraljica glasbil«. Orgle spremljajo in podpirajo zborovsko in ljudsko petje. S svojimi čudovitimi in pristnimi melodijami nas dvigajo v duhovni svet in odpirajo naš razum in srce za svet skrivnosti.

Orgle pa tudi vzgajajo. Lepota orgelske glasbe je v sozvočju različnih piščali. Teh je v manjših orglah tisoč ali nekaj tisoč, v največjih pa tudi do deset ali dvajset tisoč. Ene največjih orgel so v Passavu. Imajo 233 registrov in 17.774 pojočih lesenih in cinastih piščali.

Govorijo pa tudi o lepoti v edinosti, o sreči, ki jo prinašata razumevanje in harmonija v družinah, župniji in narodu.

Vsej župniji, zlasti pobudnikom, čestitam za pogum, vsem, ki ste podprli projekt z darovi, pa se zahvaljujem. Ob dobrem, številnem in kvalitetnem zboru je bila potrebna tudi povečava kora, kar bo omogočilo bolj sproščeno petje. Naj obnovljene orgle pojejo Bogu v čast, vam v veselje, ponos in v duhovno spodbudo pri bogoslužju, naj vam govorijo tudi o lepoti in sreči nebeškega bogoslužja.


.

Slomškovo slavje

Na mariborskem stadionu se je Slomškovega slavja udeležil tudi škof Andrej Glavan s številnimi duhovniki in verniki iz novomeške škofije.



.

Obisk

Beograjski nadškof Stanislav Hočevar je skupaj z mostarskim škofom Ratkom Perićem in 20-imi duhovniki obiskal škofa Andreja Glavana. Tako so sklenili duhovne vaje, ki jih je v Stični vodil msgr. Perić. Obisku je sledila sv. maša v novomeški stolnici in molitev na grobu pokojnega beograjskega nadškofa Alojzija Turka na pokopališču v Ločni.





.

Nedelja svetniških kandidatov

Ob 15. uri je škof Andrej Glavan pridigal pri maši v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani ob tradicionalnem letnem srečanju za štiri svetniške kandidate v ljubljanski metropoliji:

Spoštovani g. nadškof, g. vizitator, nekateri postulatorji naših svetniških kandidatov, dragi duhovniki, redovniki in redovnice ter romarji iz nekaterih župnij. Zbrali smo se k evharistiji ob vsakoletni nedelji svetniški kandidatov, ki je letos posvečena našemu dolenjskemu rojaki škofu Janezu Gnidovcu. Tako kot vedno pa bomo prosili za vse naše božje služabnike, da bi jih Bog poveličal pred vesoljno Cerkvijo v našo duhovno korist in v ponos slovenskega naroda. Seveda, najprej bomo morali poskrbeti, da bodo svetniški kandidati še globlje vstopili v našo zavest, da jih potrebujemo in da se jim bomo potem tudi priporočali.

1
Posvetimo najprej nekaj besed današnji božji besedi 25. nedelje. Preveva jo med drugim misel o pravičnosti: zakaj pravični niso cenjeni in od nekaterih celo preganjani? Kdo je pravičen in pošten? Danes se o pravičnosti ne govori veliko. Danes je bolj pomembno, da je kdo uspešen. Tudi v poslovnem svetu, ki ga pretresajo krize, se ne govori o poštenih menedžerjih ali direktorjih, ampak le o uspešnih.
V svetu, ki je poln ambicioznosti in zavisti, pravičnost in poštenost marsikje niso kvalitete oz. kreposti, ki bi imele veljavo. Iskreni ljudje so sicer včasih cenjeni, a veliko bolj ploskajo in dajejo priznanje ljudje tistim, ki so spretni. Višjo ceno imajo tisti, ki so uspešni in bogati. Ljudje občudujejo lepe, močne, samozavestne, slavne, zabavne, ambiciozne, ki pa žal mislijo največkrat predvsem nase. Malo jih je, ki so dosegli popularnost, ker so pravični, pošteni in plemeniti.
In vendar pravičnost in poštenost sta eden od stebrov božjega kraljestva. Vsi, ki želijo vstopiti v to kraljestvo, morajo biti ponižni in usmiljeni, zvesti, iskreni in pravični. Pravični morajo biti pripravljeni sprejeti zadnje mesto, morajo biti služabniki drugih in biti pripravljeni celo trpeti.
O tem nam govori današnji evangelij. Jezus je spregovoril o svojem trpljenju, a apostoli ga niso razumeli. Tudi mi zlate križe in križce radi nosimo, lepe podobe križa občudujemo. To ni težko. Težko pa sprejemamo križe, pa naj bo trpljenje, ponižanje ali služenje drugim. Pa vendar, le križ, odpoved, služenje vodijo v vstajenje. To božjo in nerazumljivo logiko je Jezus podprl še s primero otroka. Jezus ni ukinjal prvih mest. Nekdo mora biti prvi in glavni nosilec odgovornosti. To je zakon človeškega sožitje. Kjer so skušali prva mesta odpraviti, sta na pravo mesto stopila nered, kaos in brezvladje. Seveda pa prvi in največji v božji Cerkvi ni vedno tisti, ki je na prvem mestu. Prvi in največji je tisti, ki z enako predanostjo ljubi Kristusa in njegove brate, pa naj bo na prvem, zadnjem ali katerem koli mestu.

2
Kdo je pravičen in kdo ima pravo veljavo pa najbolj razodeva Bog sam na svetnikih. Ti so znali ljubiti. Bili so ponižni, Bog je bil prvi v njihovem življenju. Bog jih je že v času zemeljskega življenja poviševal, in njihov delo včasih podpiral s čudežnimi uspehi, čeprav jih je velikokrat tudi preskušal s trpljenjem in ponižanjem. Letos se spominjamo obletnic dveh svetniških mož, ki imata mnoge skupne poteze: 150-letnice smrti sv. arškega župnika Janeza Marija Vianneya, ki ga je papež Benedikt XVI. postavil v letu duhovništva kot nekakšno ogledalo nam duhovnikom, in 70-letnice smrti škofa Gnidovca, ki je pa lahko naš domači vzornik duhovnikom.

a)
Arški župnik je bil zadnji med zadnjimi in je z največjimi napori naredil šole in komaj postal duhovnik. A zato je bil res vse življenje srečen, vesel, zadovoljen duhovnik. Škofa je takoj ubogal, ko ga je poslal v Ars, kamor skoraj nihče ni maral. »V Arsu ni ljubezni, vi jo boste tja prinesli,« mu je rekel, ko ga je poslal v Ars. In res, počasi je z ljubeznijo, ki jo je črpal iz evharistije, iz maše, iz molitve pred tabernakljem mehčal srca in jih vnel v ljubezni do Boga. Ista ljubezen ga je tudi priganjala in navdihovala, da je skrbel tudi za uboge in ustanovil Hišo previdnosti za revne otroke.
Vsi so ga občudovali, kako se je na čudovit način upiral opojnosti neprestanega poveličevanja, ko so se v Ars zgrinjale množice. Resnična je Avguštinova misel, da mora tisti, ki hoče sezidati visoko stavbo svetosti, najprej skopati globok temelj ponižnosti.

b)
Tudi škof Gnidovec je bil vse življenje ponižen, skromen, poln dobrote. To ljubezen je črpal iz povezanosti s Kristusom. Že ob 70-letnici , ki smo jo obhajali 3. februarja v tej cerkvi, sem spregovoril o njem kot izrazito evharistično usmerjenem duhovniku in škofu. Kot Janeza Marija Vianneya je tudi njega že kot bogoslovca privlačil Jezus v sv. Rešnjem Telesu. Ure in ure je preklečal v semeniški kapeli pred tabernakljem. Kot ravnatelj je na vse načine pospeševal evharistično življenje. Zavedal se je, da samo iz te osnove lahko rastejo mladi v modrosti in milosti in zorijo in se utrjujejo duhovni poklici.

V vsej svoji ponižnosti se je pri 46-ih letih odpovedal vodstvu Zavoda, kakor kaže ne le zaradi utrujenosti, ampak zato da so lahko za vodjo Zavoda postavili precej let starejšega pregnanega tržaškega škofa Karlina.
Gnidovec je nato vstopil v Misijonsko družbo lazaristov in kot ugleden profesor in dolgoletni ravnatelj ponižno začel posvečeno življenje kot novinec in začetnik v Misijonski družbi. Pravijo, da so se lazaristi kar ustrašili njegovega prihoda, njegove svetosti in duhovne veličine. »Kaj naj mi reveži podarimo bogatinu,« so govorili.
A božja previdnost ga je nemara za nekaj časa odmaknila svetu, da bi ga pripravila in utrdila za novo škofovsko poslanstvo v izredno težkih razmerah.
Tako kot je šel Janez Marija Vianney v Ars v najrevnejšo župnijo, tako je šel Gnidovec v revno skopsko škofijo, kjer že dolgo niso imeli škofa in je vladal nered. V skladu z geslom, ki si ga je izbral: »Vsem sem postal vse,« se je zlasti zaradi pomanjkanja duhovnikov preveč razdajal in izčrpaval preko mere v velikem materialnem pomanjkanju. V Gnidovcu lahko občudujemo, kako je spoštoval, cenil duhovnike, jih očetovsko ljubil in gledal nanje s svetniškimi očmi. Bolele so ga slabosti nekaterih duhovnikov, a jih je vedno skušal zagovarjati. Šele ko je ob kakšnem resnično slabem zgledu moral umolkniti, se je umaknil pred tabernakelj in molil zanj. Škofa Gnidovca bomo ob vedno večjem pomanjkanju duhovnikov vsi slovenski škofje lahko imeli za posebnega priprošnjika za nove duhovne poklice. On je to bolečino pomanjkanja duhovnikov doživljal in nas bo razumel.
V Ljubljani je bilo takrat dovolj in celo preveč duhovnikov, da je bil škof v dvomih, ali bo 3 leta pred vojno še posvetil novo generacijo duhovnikov. Gnidovec pa je imel vsega le nekaj več kot 15 duhovnikov. Gnidovec je potem le nagovoril, pridobil, da bo šel z njim novomašnika Turka. Ker se je bal, da ga škof ne bo pustil, je Gnidovec šel do njega, pred škofom Rožmanom pokleknil in ga prosil, naj mu vendarle pusti novomašnika Turka v pomoč. Ta se je, čeprav je bil šele pred novo mašo, odločil in takoj po novi maši odšel v Skopje. Pozneje je postal beograjski nadškof.
Gnidovec se je kot pastir maloštevilne črede v zelo razsežni škofiji, ki je obsegala celo Makedonijo in današnje Kosovo, v vseh težavah zatekal predvsem v molitev pred tabernakljem. V času škofovske službe je za vso škofijo pripravil kar 3 evharistične kongrese, da bi poživil versko življenje. Želel je, da bi vsaka župnija imela bratovščino sv. Rešnjega Telesa.
Kot nekoč Janeza Marija Vianneya, so tudi pri Gnidovcu občudovali njegovo nepremično zazrtost v Najsvetejše pri molitvi. Te ljubezni do oltarnega zakramenta so se ob njegovem zgledu nalezli tudi drugi. Mati Terezija, ki je kot deklica v Skopju lahko opazovala Gnidovčevo pobožnost do sv. Rešnjega Telesa, je dala v pravila svoje družbe Marijinih misijonark vsak dan enourno molitev pred Najsvetejšim. Pozneje so izmenjaje za molitev namenile vsak četrtek, ki je ustanovni dan evharistije.
Številne težave, načeto zdravje je izčrpalo Gnidovčeve telesne moči. Ni čudno, da je, ves zazrt v Kristusa, izčrpan že pri 66-ih letih umrl na prvi petek med povzdigovanjem med mašo, ki se je opravljala zgodaj zjutraj v kapeli Leonišča. Izgorel je kot večna luč pred tabernakljem.

Prosimo ga, naj nam v letu duhovništva in v letu priprave na SEK, izprosi novih zvestih in svetih duhovnikov. Zadnjega evharističnega kongresa leta 1935 se je v Ljubljani udeležil tudi škof Gnidovec. Naj nam izprosi predvsem, da bomo odkrili veličino maše. Izprosi naj nam bolj živo vero in ljubezen do evharistije.




.

Slinovce

Ob 9.00 in 10.30 je škof Andrej Glavan maševal v podružnični in romarski cerkvi sv. Marije, Matere dobrega sveta na Slinovcah pri Kostanjevici.



.

Stična mladih

28. festivala Stična mladih so se udeležili tudi mnogi mladi in duhovniki novomeške škofije s svojim škofom.




.

Birma

Škof Andrej Glavan je v župniji Trebnje birmal 61 birmancev.

Odbor za pripravo SEK

Škof Andrej Glavan je pri sv. Jožefu v Ljubljani vodil 8. sejo Odbora za pripravo Slovenskega evharističnega kongresa.



.

500 let župnije Boštanj

Škof Andrej Glavan je ob 500-letnici župnije Boštanj ob 16. uri daroval sv. mašo v župnijski cerkvi povišanja sv. križa in blagoslovil prenovljeno notranjščino cerkve.

Nagovor škofa Andreja Glavana:

Lepo pozdravljam vse duhovnike z g. župnikom in z g. dekanom na čelu, med njimi tudi vse duhovnike rojake in nekatere nekdanje dušne pastirje salezijance. Pozdrav g. županu in predstavnikom krajevne skupnosti. Pozdravljam vse izvajalce obnove župnijske cerkve, liturgične sodelavce, ministrante, cerkvene pevce in seveda vse vas, boštanjske farane, katerim za obletnico in za obnovljeno cerkev čestitam.
Danes obhajamo trojno praznovanje:
- 500-letnico župnije,
- blagoslov obnovitvenih del
- in župnijski patricinij, žegnanje pred jutrišnjim slovesnim praznikom povišanja sv. križa.
Najprej bomo blagoslovili vodo, s katero se bomo pokropili kot živi udje- kamni duhovnega božjega svetišča. Nato bomo pokropili tudi obnovljeno notranjščino cerkve. Blagoslova bodo deležni vaši žulji, vaša dobra dela, vaše žrtvovane ure in vsi denarni darovi, še posebej t.i. darovi ubogih vdov, ki so bili združeni morda z veliko žrtvijo in ljubeznijo do Boga in farne cerkve povišanja sv. križa, ki ste jo kot svoj drugi dom tako lepo obnovili, da bo odslej tudi od znotraj svetilnik na skali in tudi znotraj okrašeno mesto na gori.

* * *

Dragi bratje in sestre!
Današnji trojni praznik je priložnost, da se zahvalimo Bogu:
- za župnijo
- za vse milosti, ki so bile podeljene v 500 letih
- za duhovnike, ki so delovali v vseh minulih stoletjih, da ste tudi vi po njihovem prizadevanju prejeli in ohranili zaklad vere

Posvetimo najprej nekaj misli 500-letnici župnije. Gotovo je danes primerno, da se vprašamo najprej: Kaj je to župnija?
KKC pravi o njej v zgoščeni pravni definiciji: »Župnija je določena trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni krajevni Cerkvi, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku kot njenemu lastnemu pastirju.«
Gledano z očmi vere pa se znotraj tega okvira odvija odrešenjsko nevidno dogajanje – poslanstvo žive Cerkve. Skupnost Cerkve živi v konkretni živi skupnosti, ki je nosilka oznanjevanja, posvečevanja po zakramentih in občestvene dobrodelnosti. Celotna župnija, v kateri živi in deluje Kristus, je poklicana, da ohranja in ponavzočuje Kristusovo oznanilo odrešenja in odpira studence božjega življenja v zakramentih kot so najprej krst, evharistija, ki hrani to življenje, in birma, če navedem le zakramente uvajanja. V župniji se navadno odvija kristjanovo življenje od rojstva ali krsta do prejemanja evharistije in potrditve v veri pri birmi in drugih zakramentov vse do smrti, ko se krščanska skupnost poslovi od pokojnega člana in ga spremlja z molitvijo.
Srce župnije pa je župnijska cerkev:
- Tu ob oltarju se župnijapovezuje in použiva v edinosti z Bogom in med seboj.
- Župnijska cerkev je bratski družinski dom – vodnjak (kot nekoč na vasi), h kateremu prihajajo vsi lačni in žejni resnice
- Župnijska cerkev je dom družine, ki se zaveda, da sodi skupaj pod isti zvon.

To družino v tem domu pa naj bi povezovala ljubezen. Te ljubezni naj bi se učili, za to ljubezen vnemali prav v cerkvi. »Jaz sem vinska trta, vi mladike in moj Oče je vinogradnik.« To trto naj bi BB trebila, utrjevala, zakramenti pa poživljali, da bi mogli roditi obilne sadove in postajati vedno bolj živo občestvo, eno srce in ena duša.

Da, božja beseda in evharistija sta tisti sili, ki ustvarjata nova srca in človeško razmišljanje spreminjata v božje. O tem nam govori božja beseda današnje nedelje. Ko je Jezus že drugič pomnožil kruh, je hotel narediti prvi test med apostoli, da bi zvedel, kaj oni razumejo in kaj pravijo drugi ljudje o njem. Eni so odgovorili, da je Janez Krstnik, ki ga je dal Herod obglaviti in naj bi spet vstal od mrtvih, drugi so ga imeli za Elija, ki je po pričevanju Svetega pisma šel v ognjenem vozu v nebo in naj bi se po verovanju spet vrnil.
Jezus je spoznal, da ljudje še ne slutijo, koga imajo v svoji sredi. »Kaj pa vi pravite? Kdo sem?« je izzval apostole. Peter se je odrezal: »Ti si Kristus, Odrešenik, Sin živega Boga,« kar je najkrajša veroizpoved. Jezus odgovori: »Meso in kri ti nista tega razodela.«
V nadaljevanju, ko je Jezus napovedal svoje trpljenje in križ, a tudi vstajenje, se je pa že zataknilo. Pri Petru je prevladala človeška logika. Kot prijatelj se je za Jezusa zbal. A človeška pota niso božja pota in božja logika se zgolj s človeškim razmišljanjem ne ujema vedno. Jezus je Petra zavrnil in mu rekel celo: »Poberi se Satan, ne misliš na to, kar je božje.«

Glejte, pri maši – nedeljski evharistiji ob poslušanju božje besede in ob prejemanju Jezusa samega sprejemamo in osvajamo to božje mišljenje.
On sam nam mora po Svetem Duhu pomagati spoznati, da Jezus ni le idealen človek
- največji učitelj vseh časov
- največji revolucionar, a ne z nasiljem, ampak z ljubeznijo
- ne le borec za pravice slabotnih
Vse to je, a je premalo. On sam nam mora pomagati do razumevanja, da je Pot, Resnica in Življenje.
- da je pastir, ki je preko križa poiskal vsakega od nas
- da je vstajenje in življenje, ki nam je odprl naše grobove
Višek te nerazumljive božanske logike pa je križ: če hoče kdo hoditi za menoj, naj vsak dan vzame križ in to ga bo privedlo v življenje pa katerem hrepeni.
Naš pesnik Srečko Kosovel je to nekoliko doumel, ko je zapisal: »Veliko moraš pretrpeti, da to spoznanje pridobiš: kdor hoče ljubiti, živeti, mora poljubiti križ.«
Tega nas uči Jezus na križu ne le tu v cerkvi povišanja sv. križa, ampak vsak križ naj nas na to spomni.

Dragi bratje in sestre!
Ta setev je bila v zgodovini vaše župnije bogata. Božja beseda je naletela na mnoga odprta srca in na rodovitno zemljo. V minulem stoletju je vzklilo v župniji kar 30 duhovnih poklicev. Največ seveda salezijancev – 9, in hčera Marije Pomočnice – kar 10 sester. To je dokaz, kako blagodejno in blagoslovljeno je vplivalo na mlade vsestransko, versko in kulturno delovanje Don Boskovih sinov, ki so v župniji imeli svojo hišo in pustili kraju neizbrisen pečat.

Prepričan sem, da so krščanske korenine pri nas še vedno zdrave. Trdno upam, da bodo ob molitvi za duhovne poklice in ob zglednem nesebičnem služenju duhovnikov prej ali slej vzklili še novi poklici, ki jih naša škofija tako zelo potrebuje.
Včeraj smo »Pri treh farah« v Metliki imeli lepo škofijsko molitveno srečanje za duhovne poklice. Tudi vas prosim: pomnožite svoje molitve v ta namen, da ne bi župnije, ki so stoletja imele svoje duhovnike ostale brez lastnih dušnih pastirjev.

Dragi bratje in sestre!
Pričujte za moč vere. Prinašajte srečo, ki jo daje vera, brez hrupa, brez nasilja, s tiho ljubeznijo. Oklenite se še bolj Kristusa, da bo župnija tudi v prihodnosti živa, zeleno in rodovitno drevo za dobra dela in tudi nove duhovne poklice.






.

500 let župnije Osilnica

Škof Andrej Glavan je ob 500-letnici župnije Osilnica ob 10. uri daroval sv. mašo v župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla.

Nagovor škofa Andreja Glavana:

Spoštovani duhovniki, g. župnik Andrej pa tudi drugi sobratje, g. župan, gostje, dragi osilniški farani.
500-letnica župnije Osilnica je za vašo župnijo, malo Gospodovo čredo, ki je v teh lepih, a nekoliko odmaknjenih krajih ob Kolpi še ostala, in za vse, ki imate korenine v tej dolini, velik praznik. Današnji dan naj bo dan zahvale Bogu za dar vere in za vse milosti, za vse lepo, kar se je v 500 letih nabralo v knjigi življenja, v kroniki osilniške župnije. Zahvala je najlepša prošnja. Prosimo za večjo voljo do življenja. Kot je nekdo zapisal v zborniku: »Kje so tisti časi, ko se je iz vseh dimnikov kadilo in se je v vsaki hiši razlegal otroški jok?« Nekdanji časi so nepreklicno za nami. A prepričan sem, da se bo življenje v to nepokvarjeno naravo na različne načine spet vračalo.
Priznajmo in obžalujmo pa tudi vse grehe in opustitve, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.

* * *

Dragi bratje in sestre!
500 let mineva, kar je bila v tem kraju, ki se s cerkvijo v listinah oglejskega patriarhata omenja že 1363 leta, ustanovljena tudi župnija kot osnovna celica Cerkve. To dejstvo, da se omenja vaš kraj v teh dokumentih, bi se lahko primerjalo s podatkom, da se je o Osilnici danes govorilo v Bruslju.
Ob današnji visoki obletnici župnije, ki je ob nastanku obsegala celotno ozemlje na levi in desni strani Kolpe in Čabranke, je primerno, da se vprašamo: Kaj je to župnija?
KKC pravi o njej v zgoščeni pravni definiciji: »Župnija je določena trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni krajevni Cerkvi, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku kot njenemu lastnemu pastirju.«
Gledano z očmi vere pa se znotraj tega okvira odvija odrešenjsko nevidno dogajanje – poslanstvo žive Cerkve. Skupnost Cerkve živi v konkretni živi skupnosti, ki je nosilka oznanjevanja, posvečevanja po zakramentih in občestvene dobrodelnosti. Celotna župnija, v kateri živi in deluje Kristus, je poklicana, da ohranja in ponavzočuje Kristusovo oznanilo odrešenja in odpira studence božjega življenja v zakramentih kot so najprej krst, evharistija, ki hrani to življenje, in birma, če navedem le zakramente uvajanja. V župniji se navadno odvija kristjanovo življenje od rojstva ali krsta do prejemanja evharistije in potrditve v veri pri birmi in drugih zakramentov vse do smrti, ko se krščanska skupnost poslovi od pokojnega člana in ga spremlja z molitvijo.

Ob Božji besedi, ki je božje razodetje najvažnejših resnic o Bogu, človeku in svetu, in je luč na naši zemeljski poti, kristjani odkrivamo smisel življenja in se učimo in utrjujemo v krščanskih krepostih, ki so temelj medsebojnih odnosov. Ob evharistiji pa verniki dobivajo moč za pravično in sveto življenje. Prepričan sem, da se bomo Slovenci še naprej in še bolj utapljali v brezupu, samomorih, izgubljali voljo do življenja, če se bomo oddaljevali od vere in ruvali in rezali krščanske korenine.

Pred nekaj leti sem v Stuttgartu, kjer je bilo evropsko srečanje krščanskih gibanj poslušal med drugimi italijanskega bivšega levega, a vernega politika Romana Prodija. Med drugim je dejal:
»Veliki očetje združene Evrope, Adenauer, de Gasperi, Schuman, so pri ustvarjanju Evropske unije črpali moč in navdih iz svoje vere. Tudi mi, da bi bili pravi evropski državljani, ni treba, da vero postavljamo v kot, nasprotno, iz lastne vere moremo in moramo črpati moč in graditi temelje za etično doslednost, vztrajnost, modrost, kulturo dajanja, solidarnost in velikodušnost in s tem za graditev prihodnosti, ki se bo znala pomiriti z izzivi miru in pravičnosti.« Tako Prodi.

Tudi naš zgodovinar akademik dr. Janko Kos meni, da bo EU in tudi naša Slovenija ostala dinamična in sposobna razvoja le, če bo ohranjala stik s svojim temeljem antiko in krščanstvom.
Celo nekristjani nas na to opozarjajo. Muslimanski pesnik iz Bosne Đevad Karahasan je pred nekaj leti ob širjenju EU presenetil z izjavo: »Škoda bi bilo, če bi Evropo omejili samo na krščanstvo. Toda če bi pozabili na krščanstvo, bi bila to katastrofa.«

Mislimo na to ob pogledu na prehojeno zgodovinsko pot župnije. Krščanska tradicija je naredila Evropo takšno, kot je. Zato bo evropska kultura gotovo propadla in degenerirala, če bi se odrekla krščanskim koreninam.
Če obrnemo vse na vašo župnijo. Velika je bila po teritoriju, še zlasti ko je obsegala še Drago in naselja onkraj Čabranke. Cela dolina je imela središče tu, v župnijski cerkvi. Ljudje so se zbirali tu vsak teden, se v cerkvi bogatili, nato pa pogovarjali, povezovali. Ali je bilo kaj drugega, kar bi ljudi družilo, plemenitilo, da v samoti raztreseni ne bi postajali divjaki? Danes je teh vezi več kot nekoč, če pomislimo samo na elektronsko medmrežje, a kaj jih lahko plemeniti in res počlovečuje, poboljšuje, da ne bodo izgubljali upanja in volje do življenja?

Naj Bog na priprošnjo farnih zavetnikov Petra in Pavla župnijo obilno blagoslavlja tudi v nadaljnih stoletjih. Obvaruje naj župnijo vsega hudega, ohranja voljo do življenja sredi tega še ne onesnaženega koščka slovenske zemlje. Bodite pa neizmerno hvaležni, dragi Osilničani, da imate duhovnika, ki za vas skrbi. Vztrajno prosite pa tudi za nove duhovne poklice.
V minulem stoletju so še izšle iz vaših družin 3 redovnice. Zadnji duhovnik, g. Poje, pa je imel novo mašo že davnega leta 1913, kmalu bo minilo 100 let. Bog nam bo dal nove duhovnike, če jih bomo cenili, zanje molili, če bomo za vzgojo novih poklicev tudi kaj naredili in molili tako v družinah kot v župniji. Le tako bo tudi v vaši župniji tudi v prihodnjih desetletjih še svetila večna luč pred tabernakljem.

Marijan Ožura, kanonik gospićko-senjski; škof Andrej Glavan; Andrej Pažur, župnik na Fari in v Osilnici

.

Škofijski molitveni dnevi za duhovne poklice...

...Pri treh farah v župniji Metlika

Nagovor škofa Andreja Glavana:

Dragi duhovniki in redovnice, dragi ministranti, dragi bratje in sestre, molivci za duhovne poklice iz župnij naše novomeške škofije.
Na praznik-spomin Marijinega imena smo se zbrali v starodavnem romarskem svetišču »Pri treh farah« k molitvi za duhovne poklice. V letu duhovništva in v letu evharistične prenove v pripravi na Slovenski evharistični kongres bodimo prepričani, da nas bo Ona, ki jo kličemo Kraljica duhovnikov podprla s svojo priprošnjo pred božjim prestolom.
Dekanijski duhovniki črnomaljske dekanije pa so izbrali naše današnje srečanje tudi za začetek dekanijskega misijona, ki bo potekal celo pastoralno leto od današnje sobote do julija prihodnje leto. Vse troje, leto evharistije, leto duhovništva in misijonsko leto, vsa ta tri leta se med seboj prepletajo. V letu evharistične prenove bomo v središče postavili mašo, evharistijo, ta pa je tesno povezana z duhovniško službo, saj evharistije ni brez duhovnikov. Naši tabernaklji bi ostali prazni, če bi ne bilo duhovnikov. Duhovništvo pa ima kot glavni razlog obstoja prav evharistijo, saj je vsak duhovnik oznanjevalec pa tudi ali predvsem mašnik, služabnik, oskrbnik svetih skrivnosti – delivec zakramentov, katerih središče je evharistija.

1
Geslo letošnjega molitvenega dneva za duhovne poklice je »Vem, komu sem veroval«. Vsak duhovnik, ki se je odločil, da bo sledil božjemu klicu, ponavlja za apostolom Pavlom: »Vem, komu sem veroval«. To védenje je vsakomur od nas omogočila verna družina ali duhovniki, ki so nam predajali ta lepi zaklad vere, kot pravi apostol Pavel v nadaljevanju učencu Timoteju. Če pa komu ni bila dana takšna družina, so mu pa ta dar izmolili zvesti molivci, ki so prosili in darovali svoje žrtve v ta namen. Do spoznanja »Vem, komu sem veroval(a)« pa mora vsaj do neke mere priti tudi vsak fant ali dekle, ki se danes odloča za duhovniški ali redovniški poklic. Zato je potrebna vzgoja, pouk, predvsem pa molitev. Molitev, da bi vsi, ki jih je Bog določil, izbral in poklical, ne preslišali tega klica, mu sledili in ostali zvesti.
V ozadju odločitve mladega človeka mora biti spoznanje, da življenje ni slučaj. Bog je vsakega posebej poklical v življenje, ga blagoslovil in mu dal namen, neko življenjsko poslanstvo. Življenje ni zgolj zaporedje dogodkov in nekih izkustev. Je iskanje resničnega, dobrega, lepega. V tem, v resnici, dobroti in lepoti, najdemo srečo in veselje in smisel življenja. Mladim je potreben zgled, predvsem pa molitev, da ne podležejo in se ne dajo prevarati tistim, ki ponujajo surogate - nadomestke za resnico, dobroto, lepoto in pravo ljubezen.
Za spoznanje, da Kristus daje več, pravzaprav vse, ker je samo On Resnica, in zato tudi Pot in tudi Življenje, pa je potrebna milost. Meso in kri in tudi človeška beseda tega ne more utemeljiti in razodeti.

Dragi bratje in sestre! Leto duhovnikov ima geslo »Kristusova zvestoba – duhovnikova zvestoba«. To geslo naj nas spodbuja, da bomo več molili za zvestobo že poklicanih in za nove poklice, ki jih še posebej v naši škofiji že zelo primanjkuje. To pomanjkanje pa bo v naslednjih letih še veliko večje.
Zbirajmo se zato radi k molitvam pred Najsvetejšim v cerkvi, molimo pa tudi po družinah. Trkajmo na božje srce, saj pravi sv. Janez Marija Vianney, da so duhovniški poklici dar Jezusovega srca. Sklenimo, da bomo vsaj z eno desetko rožnega venca, »ki je postavil sv. evharistijo«, prosili Gospodarja žetve, naj pošlje več vrednih služabnikov evharistije. Dolenjska še nikoli ni doživela takega pomanjkanja duhovnikov kot nekateri drugi kraji po Gorenjskem in Štajerskem, kjer so Nemci med vojno pregnali večino slovenskih duhovnikov, naselili pa nemške, a teh je bilo zelo malo. Mnogi so mi na župnijah, kjer sem deloval, pripovedovali, da so bili najbolj žalostni trenutki, ko so duhovniki odhajali. Pri zadnjih mašah so duhovniki izpraznili ciborije in praznili monštrance. »Vsi smo jokali,« pripovedujejo, »ko smo videli, da je tabernakelj ostal prazen in da je ugasnila večna luč ob njem«.
Bog ne daj, da bi kaj takega zaradi pomanjkanja duhovnikov doživljali po naših župnijah. Duhovnike potrebujemo, ker jih potrebuje celo Bog: Ko je enkrat sklenil, da bo svoje zaklade delil po ljudeh, božje kraljestvo ne more biti brez duhovnikov, ampak stoji in pade z duhovniškimi poklici.

2
Zakaj je duhovnik potreben? Nazorno in prepričljivo nam je to v molitveni uri povedal zavetnik vseh duhovnikov sveti arški župnik Janez Marija Vianney: »Če ne bi imeli duhovnikov, ne bi imeli našega Gospoda v tabernaklju,« pravi. »Kdo obuja duhovno mrtve? Duhovnik v zakramentu spovedi.«
Papež Janez Pavel II., in nanj se v letošnjem pismu za dan duhovnih poklicev sklicuje tudi Benedikt XVI, pravi: »Cerkev je prejela evharistijo od Kristusa, svojega Gospoda, ne kot enega izmed mnogih darov, ampak kot najdragocenejši dar, dar par excellence, ker je to dar samega sebe, njegove osebe v njegovi sveti človeškosti in njegovega dela odrešenja.

3
Zato pravi isti papež: »Vsako prizadevanje za svetost, vsaka dejavnost, usmerjena na uresničevanje poslanstva Cerkve, vsako izvajanje pastoralnih načrtov mora črpati potrebno moč iz evharistične skrivnosti in biti naravnano nanjo kot na svoj vrhunec« (CD 101,60).
To papeževo misel naj navežem na še eno pomembno dogajanje v tem letu, na vaš belokranjski misijon pod geslom, ki je bilo tudi geslo škofa Barage: »Eno je potrebno«. Te besede je Jezus izgovoril v Lazarjevi hiši. Z njimi je Jezus pohvalil Lazarjevo sestro Marijo, ki si je vzela čas in se je usedla k Jezusovim nogam in poslušala njegovo besedo, medtem ko je sestra Marta menila, da je pomembnejša postrežba.

Dragi bratje in sestre! Med misijonom v letu evharistične prenove morate čimvečkrat priti k Jezusu. Isti, živi, a poveličani Jezus, kot takrat v Lazarjevi hiši v Betaniji, prihaja med nas pri maši in ostaja v tabernakljih. Pri maši nam govori v božji besedi in se nam daje v zakramentu ljubezni. Vzemite si čas v tem letu za utrditev in poglobitev osebne vere in osebnega odnosa do Jezusa v sv. Rešnjem telesu, ki je rekel: »Pridite k meni in jaz vas bom poživil, brez mene ne boste imeli življenja v sebi.« Predvsem pa pred Njim in z Njim veliko molite. Pohvaliti moram, kot je najavljeno, da se boste k tej molitvi vsak mesec zbirali po župnijah skupaj, duhovniki in verniki. Naj Bog da obilen blagoslov tej molitvi, da se bo Bela krajina versko prenovila in da bodo po goreči molitvi vzklili tudi novi duhovniški poklici, ki jih je nekoč Bela krajina že imela v kar lepem številu. Položimo na god Marijinega imena to željo in načrte za duhovno prenovo v Marijino srce.

Srečanje z ministranti po maši:

.

Pastoralni tečaj

V Baragovem zavodu v Novem mestu so se številni duhovniki in laiki udeležili pastoralnega tečaja z naslovom Nedelja – čas setve in žetve za nebesa.

.

Mala maša

Škof Andrej Glavan je na praznik Marijinega rojstva ob 10. uri maševal v romarski cerkvi na Zaplazu.




.

Praznovanje 500-letnice župnije Črmošnjice

Homilija škofa Andreja Glavana pri sv. maši ob 500-letnice župnije Črmošnjice:

Dragi bratje in sestre!

Ob častitljivem 500-letnem jubileju župnije Črmošnjice najprej iskreno čestitam. Ob prebiranju knjige Župnija Črmošnjice sem pomislil: Bog vodi zgodovino, dopušča padce in ponovne vzpone, omogoča, da se na ruševinah začne spet nova doba, novo življenje.

1. Naredimo najprej pogled nazaj: Krščanstvo se je v večini krajev južno od Drave širilo iz Ogleja. Središče misijonske dejavnosti za kraje južno od Ljubljanskega barja vse do Kolpe je bilo v Ribnici. Po letu 1336 so ribniški grofje Ortenburžani med redko naseljene Slovence začeli naseljevati Nemce. Kmalu je nastala župnija Kočevje, za njo župnija Fara in Kočevska Reka, v letu 1509 pa še župnije Črmošnjice, Mozelj in Osilnica. Vse tri letos praznujejo 500-letnico. Črmošnjice so bile nekoč, pred ustanovitvijo župnij Poljane in Planina velika in obširna župnija, čeprav z majhnimi zaselki, v največjem obsegu je imela celo 20 podružnic. Pred 2. svetovno vojno pa še vedno 10, poleg župnijske cerkve.
Vojna in povojna vihra je prizanesla samo župnijski cerkvi in cerkvi v Srednji vasi, vse druge so bile požgane, podrte ali pa toliko poškodovane, da so se podrle in postale neprimerne za bogoslužje.
Iz tega, lahko rečemo pogorišča, toliko bolj izstopa danes popolnoma obnovljena župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja. Obnovljena in danes blagoslovljena bo najlepši dar Mariji za rojstni dan.

2. Danes, ob tem jubileju, je primerno, da se vprašamo: Kaj je župnija?
Župnija je določena trajno ustanovljena skupnost vernikov v škofiji, ki je zaupana župniku kot pastirju.
Kristjani živimo in potujemo k Bogu ne vsak zase, ampak skupno kot ena božja družina. Vesoljna Cerkev je razdeljena na škofije, škofija pa na župnije. Zato je potrebna zavest medsebojne povezanosti, da smo v župniji ena družina, en živ organizem, eno živo telo. Sv. Pavel pravi, da smo v Cerkvi kakor udje živega telesa. Glava je Kristus, vsi krščeni pa udje.
V župniji so kakor v živem telesu potrebni vsi udje, čeprav nimajo vsi enakega opravila. Potrebna je glava, srce, oči, roke, noge… V živem telesu vsi udje čutijo drug z drugim, branijo drug drugega (na primer roka podzavestno brani obraz in oči). Vsi udje pomagajo drug drugemu.
Tako mora biti tudi v župniji. Župnik je v povezanosti s svojim škofom, ki ga je na župnijo poslal, Kristusov namestnik. Vendar pa župnija ni samo župnikova skrb. Vsi morajo zanjo skrbeti in se zavedati, da gre za skupno, našo stvar. Zato morajo pomagati župniku kot voditelju in pastirju. V Cerkvi ne gre za oblast, ampak za služenje v ljubezni, kakor tudi Jezus ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal življenje za vse.
Župnik posveča vse svoje življenje župniji, župnija pa z njim sodeluje tudi v duhovnem življenju in ga primerno vzdržuje. Duhovnik nima plače. Njegovi dohodki so samo to, kar mu osebno daste. Tudi to, kar daste v pušico ali pri darovanju, ni njegovo, ampak od župnije.

3. Posebnost vaše župnije je, da večina odraslih prihaja od drugod, iz oddaljenih krajev, saj se je leta 1941 96% prebivalstva izselilo. Območje Črmošnjic je bilo eno najbolj razdejanih območij na Kočevskem. Ostala je le peščica staroselcev. Večina ljudi se je po vojni priselila. Vemo pa, kadar presajamo rože in druge sadike, je nevarno, da se posušijo. Če sadiko nekje izrujemo in je na drugem kraju ne vsadimo takoj in je ne zalivamo, ovene, se posuši.
Marsikje so podoben pojav med priseljenci doživljali v verskem življenju. Izkoreninjeni so bili iz domačega kraja, iz verne župnije, verne družine in vernega okolja. Drugod se pa niso takoj vključili v župnijo in njih vernost je ovenela, se posušila. Danes je marsikje bolje, če so se družine vključile v župnijo po otrocih. Težko pa je za otroke, če nimajo starši žive vere.
Središče župnije je župnijska cerkev, ki je bivališče Boga med nami. V prvem berilu smo slišali, kako je očak Jakob rekel: »Zares, GOSPOD je na tem kraju, pa nisem vedel. To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška! (1 Mz 28,16-17).
Morda se premalokdaj spomnimo: Bog je tukaj, med nami. Med nas prihaja, a se zanj premalo zmenimo. Na oltar prihaja. Tu v cerkvi je Betlehem, kjer se neprestano rojeva, tu je Kalvarija, kjer se za nas daruje. Pomen župnije je prav v srečevanju z Bogom in med seboj.
Dragi bratje in sestre! Leto evharistične obnove obhajamo kot pripravo na SEK, ki bo 13. junija prihodnje leto. Poglobili ali pa celo na novo naj bi odkrili pomen nedeljske maše. Pri maši namreč poslušamo božjo besedo, se srečujemo s Krisusom kot nekoč Zahej, se učimo živeti, da ne bi postali divjaki, učimo se odpuščati in se spreobračamo kot se je spreobrnil Zahej ob srečanju z Jezusom in spremenil svoje življenje.
Evharistija je bila ustanovljena in se nam daje zato, da postajamo bratje in sestre, da se tujci, včasih celo v lastni družini ravnodušni drug do drugega, zedinjamo, povezujemo, da postanemo prijatelji. Dana nam je zato, da bi iz brezčutne in sebične množice postali skupnost enega srca in enega duha, ki skupaj veruje in ljubi.

Dragi bratje in sestre! Položimo danes ob 500-letnici župnije in ob prenovljeni župnijski cerkvi na oltar svojo obljubo ljubezni do Boga, zvestobo nedeljski maši, povezanosti med seboj, povezanosti z župnijo – trdno odločenost, da želimo, hočemo za vsako ceno ohraniti zaklad vere in ga predati tudi novim prihodnjim rodovom.
Radi častite Marijo, svojo zavetnico in patrono. Tudi njo prosimo: Mati, ohrani nam dom in rod, predvsem pa vere katoliške drago svetinjo: tudi za bodoče stoletje.

Ein herzliches Willkommen gilt auch allen hier anwesenden Gottscheern aus Österreich, vielleicht auch aus Deutschland, die hier in Tschermoschnitz oder in verschiedenen anderen gottscheer Pfarreien geboren und getauft worden sind oder hier ihre Wurzeln haben. Die Gottscheer und die Slowenen waren immer auf verschiedenen Weisen miteinander verbunden, besonders aber im katholischen Glauben. Ich danke Ihnen für Ihre heutige Anwesenheit und für Ihre Hilfe, auch für die kleinen Spenden, die zusammen mit den grösseren Wohltätern und Sponsoren dazu gebracht haben, dass die Arbeiten an dieser Pfarrfkirche ausgeführt worden sind.
Ich bitte Sie um Ihre weitere Unterstützung, denn nach so grossen Arbeiten bleiben noch die Schulden zu begleichen. Noch einmal: herzlich willkommen bei der Fünfhundert-Jahr-Feier der Pfarrei Tschermoschnitz.








.

Pismo duhovnikom

Dragi bratje duhovniki!

Sveti oče je ob 150-letnici smrti sv. Janeza Marije Vianneya, zavetnika vseh duhovnikov, posebej župnikov, razglasil leto duhovništva. Namen tega leta je, da bi vsi duhovniki globlje in na novo odkrili neprecenljiv in nezaslužen dar duhovništva ter poglobili svojo duhovniško identiteto. Duhovništvo, ta veliki dar Jezusovega Srca, naj bi pomagali odkrivati tudi vernikom, da ga bodo tudi oni bolj cenili, spoštovali in molili za nove poklice.
V leto duhovnikov obhajamo v naših škofijah tudi leto evharistije kot pripravo na Slovenski evharistični kongres, ki mora biti krona predhodne verske in zlasti evharistične prenove. Obe usmeritvi tega pastoralnega leta se lepo dopolnjujeta, saj lahko rečemo, da smo duhovniki rojeni iz evharistije in za evharistijo.
Ne bom ponavljal vsega, kar nam sveti oče ob zgledu arškega župnika polaga na srce. Priporočam, da pismo, ki nam ga je poslal, večkrat temeljito premeditiramo.

1. Najprej naj izrazim svojo hvaležnost in zahvalo vsakemu od vas, ki pripadamo duhovniškemu zboru novomeške škofije. Hvala vam za delo, ki ga opravljate na 71-ih župnijah. Mnoge so že zelo razkristjanjene in skoraj misijonske. Hvaležen sem vsem, da z vso dobro voljo zaupanim vernikom posredujete evangeljsko oznanilo in jim lomite kruh življenja. Hvaležen sem vam, da si prizadevate, da bi Kristusu pripadali v svojih mislih, volji, čustvih in v načinu življenja. Hvala vam za razpoložljivost v škofijskih strukturah. Nekateri delate v zelo težkih razmerah. Mnoge prav občudujem, s kakšnim žarom, energijo in iznajdljivostjo delate za duhovni in materialni napredek župnije. Bodimo hvaležni tudi drug drugemu za pastoralno pomoč. Hvaležno se spominjajmo vseh duhovnikov, ki so morda zaslužni za naš poklic. Spominjajmo se tudi vseh duhovnikov, ki so v župniji pred nami sejali, da mi lahko žanjemo. Opravite vsaj za njihove obletnice smrti svete maše.

2. V letu duhovništva poglobimo in utrdimo hvaležnost za poklic in zvestobo Kristusu. Duhovnik je poklican, da živi Jezusovo življenje in poslanstvo. Če duhovnik ni »drugi Kristus«, prav malo pomeni. To je pogoj, da bo naš apostolat rodoviten. Le tako bo obraz Cerkve odseval Kristusovo svetlobo, pripravljal ljudi, da bodo spoznali in vzljubili Gospoda po Cerkvi, ki je Kristusovo telo. Po drugi strani pa se zavedajmo težke odgovornosti, da nobena stvar ne prinaša večje škode kot grehi in slabi zgledi pastirjev, s katerimi škodujemo in zastrupljamo tiste, ki bi jih morali reševati in dvigati.
Papež Janez Pavel II. je večkrat govoril, da predvsem molitev ustvarja in oblikuje duhovnika. Duhovnik mora biti predvsem človek molitve, da bo zvest svoji poklicanosti, njegov življenje pa prežeto z evangeljskimi sveti, ki jih mora na svoj način živeti vsak duhovnik, ne le redovnik. Evangeljske svete lahko živimo le, če sprejemamo vse tri. Ne moremo živeti duhovniškega uboštva, če omalovažujemo zahtevo čistosti in pokorščine in obratno.

3. V letu duhovništva naj bi se trudili za večjo edinost med seboj in s škofom. Edinost s škofom je sploh prvi pogoj blagoslova in rodovitnosti duhovnikovega dela. »Vsi duhovniki, škofijski in redovni, so sicer deležni s škofom enega Kristusovega duhovništva, … [škofijski duhovniki] sestavljajo en zbor duhovnikov in eno družino, katere oče je škof« (Š 28). Sv. Ignacij Antiohijski pravi, da bi morali biti duhovniki uglašeni s škofom kakor strune na harfi. Računam na vašo edinost, duhovno in moralno podporo. Molimo drug za drugega. Vsi gradimo novo škofijo in vsi smo soodgovorni za njene uspehe.
Izogibajmo se vsega, kar škodi našemu duhovniškemu bratstvu. Varujmo, podpirajmo in udeležujmo se vsega, kar ga gradi. Skrbimo za večjo povezanost, solidarnost, pomoč, zatirajmo zavist, ljubosumnost in nezdravo ambicioznost. Bodimo pozorni in izogibajmo se vsega, kar zastruplja odnose. Gojimo in živimo pa bratsko povezanost. Jezus je od vseh učencev, še posebej od apostolov zahteval, da zapustijo očeta, mater, brate… Od duhovnikov v Zahodni Cerkvi se zahteva celo neporočenost in popolna čistost. Vidimo, da je danes duhovniku težko živeti dar neporočenosti, če nima možnosti, da živi v drugačni družini v občestvu z duhovniki. Tudi Jezus je apostolom zagotovil življenje v skupnosti, ki je šla vse do skupnih dobrin in se je uresničevala v vsakdanjem sožitju z njim. Zato je že koncilski Odlok o službi in življenju duhovnikov priporočal: »Duhovniki naj si vzajemno pomagajo tudi v duhovnem in umskem življenju, da bodo mogli v svoji službi uspešneje sodelovati in se reševati iz morebitnih nevarnosti samote. Trudijo naj se zato za neke vrste skupno življenje ali sožitje, ki pa si more privzeti različne oblike, … namreč skupno stanovanje, kjer je možno, ali skupna prehrana ali vsaj pogostni in redni sestanki« (D 8).
Pred mladimi, ki naj bi jih navdušili za duhovniški poklic, bomo prepričljivejši, če bodo videli, da nismo samotarji in živimo konkretno duhovno občestvo, da smo solidarni v materialnih zadevah vse do skrbi za zdravje v bolezni in starosti. To pristno in nadnaravno bratsko sožitje ima Jezusovo obljubo: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Kako lepo je, če starejši duhovnik, ki živi v župniji z mlajšima duhovnikoma, izjavi, da mu še nikoli ni bilo tako lepo kot zdaj, ko živi v duhovniški družbi. Kako lepo je, če mlajši duhovnik poskrbi za starejšega in bolnega sobrata in je vesel, da se je v župnišču, v duhovniški skupnosti, poslovil s tega sveta. Morda to ni vselej in povsod lahko uresničiti, a za župnijo in pred svetom je to veliko pričevanje.

4. Delajmo za nove duhovniške poklice. Nekoč je veljalo, da naj bi vsak duhovnik z molitvijo, s skrbno vzgojo in predvsem s svojim pristnim duhovniškim zgledom, poskrbel vsaj za enega novomašnika, ki naj bi njega nadomestil v duhovniških vrstah. Papež omenja v pismu ob začetku leta duhovnikov svojega prvega župnika, ki ga je uvajal v pastoralno delo in v njem zapustil zgled popolne predanosti v duhovniški službi. Tudi večina bogoslovcev ve povedati, da so velik vpliv na njihovo odločitev za duhovništvo imeli prav domači dušni pastirji.

Naj v srcu vsakega od nas vžge to leto še večjo pastoralno ljubezen, predvsem večjo ljubezen do Evharistije. Dopustimo Jezusu, našemu največjemu prijatelju, da nas popolnoma osvoji. Gotovo bomo pastoralno bolj rodovitni. Navdušili pa bomo morda tudi kakšno mlado srce, ki ga Bog kliče, da se bo kljub tolikim mikom tega sveta odločilo podariti svoje življenje Kristusu in ljudem v duhovnem poklicu, ki jih naša škofija in ves slovenski narod tako potrebuje.

msgr. Andrej Glavan,
novomeški škof

.