Sveti oče je ob 150-letnici smrti sv. Janeza Marije Vianneya, zavetnika vseh duhovnikov, posebej župnikov, razglasil leto duhovništva. Namen tega leta je, da bi vsi duhovniki globlje in na novo odkrili neprecenljiv in nezaslužen dar duhovništva ter poglobili svojo duhovniško identiteto. Duhovništvo, ta veliki dar Jezusovega Srca, naj bi pomagali odkrivati tudi vernikom, da ga bodo tudi oni bolj cenili, spoštovali in molili za nove poklice.
V leto duhovnikov obhajamo v naših škofijah tudi leto evharistije kot pripravo na Slovenski evharistični kongres, ki mora biti krona predhodne verske in zlasti evharistične prenove. Obe usmeritvi tega pastoralnega leta se lepo dopolnjujeta, saj lahko rečemo, da smo duhovniki rojeni iz evharistije in za evharistijo.
Ne bom ponavljal vsega, kar nam sveti oče ob zgledu arškega župnika polaga na srce. Priporočam, da pismo, ki nam ga je poslal, večkrat temeljito premeditiramo.
1. Najprej naj izrazim svojo hvaležnost in zahvalo vsakemu od vas, ki pripadamo duhovniškemu zboru novomeške škofije. Hvala vam za delo, ki ga opravljate na 71-ih župnijah. Mnoge so že zelo razkristjanjene in skoraj misijonske. Hvaležen sem vsem, da z vso dobro voljo zaupanim vernikom posredujete evangeljsko oznanilo in jim lomite kruh življenja. Hvaležen sem vam, da si prizadevate, da bi Kristusu pripadali v svojih mislih, volji, čustvih in v načinu življenja. Hvala vam za razpoložljivost v škofijskih strukturah. Nekateri delate v zelo težkih razmerah. Mnoge prav občudujem, s kakšnim žarom, energijo in iznajdljivostjo delate za duhovni in materialni napredek župnije. Bodimo hvaležni tudi drug drugemu za pastoralno pomoč. Hvaležno se spominjajmo vseh duhovnikov, ki so morda zaslužni za naš poklic. Spominjajmo se tudi vseh duhovnikov, ki so v župniji pred nami sejali, da mi lahko žanjemo. Opravite vsaj za njihove obletnice smrti svete maše.
2. V letu duhovništva poglobimo in utrdimo hvaležnost za poklic in zvestobo Kristusu. Duhovnik je poklican, da živi Jezusovo življenje in poslanstvo. Če duhovnik ni »drugi Kristus«, prav malo pomeni. To je pogoj, da bo naš apostolat rodoviten. Le tako bo obraz Cerkve odseval Kristusovo svetlobo, pripravljal ljudi, da bodo spoznali in vzljubili Gospoda po Cerkvi, ki je Kristusovo telo. Po drugi strani pa se zavedajmo težke odgovornosti, da nobena stvar ne prinaša večje škode kot grehi in slabi zgledi pastirjev, s katerimi škodujemo in zastrupljamo tiste, ki bi jih morali reševati in dvigati.
Papež Janez Pavel II. je večkrat govoril, da predvsem molitev ustvarja in oblikuje duhovnika. Duhovnik mora biti predvsem človek molitve, da bo zvest svoji poklicanosti, njegov življenje pa prežeto z evangeljskimi sveti, ki jih mora na svoj način živeti vsak duhovnik, ne le redovnik. Evangeljske svete lahko živimo le, če sprejemamo vse tri. Ne moremo živeti duhovniškega uboštva, če omalovažujemo zahtevo čistosti in pokorščine in obratno.
3. V letu duhovništva naj bi se trudili za večjo edinost med seboj in s škofom. Edinost s škofom je sploh prvi pogoj blagoslova in rodovitnosti duhovnikovega dela. »Vsi duhovniki, škofijski in redovni, so sicer deležni s škofom enega Kristusovega duhovništva, … [škofijski duhovniki] sestavljajo en zbor duhovnikov in eno družino, katere oče je škof« (Š 28). Sv. Ignacij Antiohijski pravi, da bi morali biti duhovniki uglašeni s škofom kakor strune na harfi. Računam na vašo edinost, duhovno in moralno podporo. Molimo drug za drugega. Vsi gradimo novo škofijo in vsi smo soodgovorni za njene uspehe.
Izogibajmo se vsega, kar škodi našemu duhovniškemu bratstvu. Varujmo, podpirajmo in udeležujmo se vsega, kar ga gradi. Skrbimo za večjo povezanost, solidarnost, pomoč, zatirajmo zavist, ljubosumnost in nezdravo ambicioznost. Bodimo pozorni in izogibajmo se vsega, kar zastruplja odnose. Gojimo in živimo pa bratsko povezanost. Jezus je od vseh učencev, še posebej od apostolov zahteval, da zapustijo očeta, mater, brate… Od duhovnikov v Zahodni Cerkvi se zahteva celo neporočenost in popolna čistost. Vidimo, da je danes duhovniku težko živeti dar neporočenosti, če nima možnosti, da živi v drugačni družini v občestvu z duhovniki. Tudi Jezus je apostolom zagotovil življenje v skupnosti, ki je šla vse do skupnih dobrin in se je uresničevala v vsakdanjem sožitju z njim. Zato je že koncilski Odlok o službi in življenju duhovnikov priporočal: »Duhovniki naj si vzajemno pomagajo tudi v duhovnem in umskem življenju, da bodo mogli v svoji službi uspešneje sodelovati in se reševati iz morebitnih nevarnosti samote. Trudijo naj se zato za neke vrste skupno življenje ali sožitje, ki pa si more privzeti različne oblike, … namreč skupno stanovanje, kjer je možno, ali skupna prehrana ali vsaj pogostni in redni sestanki« (D 8).
Pred mladimi, ki naj bi jih navdušili za duhovniški poklic, bomo prepričljivejši, če bodo videli, da nismo samotarji in živimo konkretno duhovno občestvo, da smo solidarni v materialnih zadevah vse do skrbi za zdravje v bolezni in starosti. To pristno in nadnaravno bratsko sožitje ima Jezusovo obljubo: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Kako lepo je, če starejši duhovnik, ki živi v župniji z mlajšima duhovnikoma, izjavi, da mu še nikoli ni bilo tako lepo kot zdaj, ko živi v duhovniški družbi. Kako lepo je, če mlajši duhovnik poskrbi za starejšega in bolnega sobrata in je vesel, da se je v župnišču, v duhovniški skupnosti, poslovil s tega sveta. Morda to ni vselej in povsod lahko uresničiti, a za župnijo in pred svetom je to veliko pričevanje.
4. Delajmo za nove duhovniške poklice. Nekoč je veljalo, da naj bi vsak duhovnik z molitvijo, s skrbno vzgojo in predvsem s svojim pristnim duhovniškim zgledom, poskrbel vsaj za enega novomašnika, ki naj bi njega nadomestil v duhovniških vrstah. Papež omenja v pismu ob začetku leta duhovnikov svojega prvega župnika, ki ga je uvajal v pastoralno delo in v njem zapustil zgled popolne predanosti v duhovniški službi. Tudi večina bogoslovcev ve povedati, da so velik vpliv na njihovo odločitev za duhovništvo imeli prav domači dušni pastirji.
Naj v srcu vsakega od nas vžge to leto še večjo pastoralno ljubezen, predvsem večjo ljubezen do Evharistije. Dopustimo Jezusu, našemu največjemu prijatelju, da nas popolnoma osvoji. Gotovo bomo pastoralno bolj rodovitni. Navdušili pa bomo morda tudi kakšno mlado srce, ki ga Bog kliče, da se bo kljub tolikim mikom tega sveta odločilo podariti svoje življenje Kristusu in ljudem v duhovnem poklicu, ki jih naša škofija in ves slovenski narod tako potrebuje.
msgr. Andrej Glavan,
novomeški škof
novomeški škof
.
