Nagovor škofa Andreja Glavana:
Lepo pozdravljam vse duhovnike z g. župnikom in z g. dekanom na čelu, med njimi tudi vse duhovnike rojake in nekatere nekdanje dušne pastirje salezijance. Pozdrav g. županu in predstavnikom krajevne skupnosti. Pozdravljam vse izvajalce obnove župnijske cerkve, liturgične sodelavce, ministrante, cerkvene pevce in seveda vse vas, boštanjske farane, katerim za obletnico in za obnovljeno cerkev čestitam.
Danes obhajamo trojno praznovanje:
- 500-letnico župnije,
- blagoslov obnovitvenih del
- in župnijski patricinij, žegnanje pred jutrišnjim slovesnim praznikom povišanja sv. križa.
Najprej bomo blagoslovili vodo, s katero se bomo pokropili kot živi udje- kamni duhovnega božjega svetišča. Nato bomo pokropili tudi obnovljeno notranjščino cerkve. Blagoslova bodo deležni vaši žulji, vaša dobra dela, vaše žrtvovane ure in vsi denarni darovi, še posebej t.i. darovi ubogih vdov, ki so bili združeni morda z veliko žrtvijo in ljubeznijo do Boga in farne cerkve povišanja sv. križa, ki ste jo kot svoj drugi dom tako lepo obnovili, da bo odslej tudi od znotraj svetilnik na skali in tudi znotraj okrašeno mesto na gori.
* * *
Dragi bratje in sestre!
Današnji trojni praznik je priložnost, da se zahvalimo Bogu:
- za župnijo
- za vse milosti, ki so bile podeljene v 500 letih
- za duhovnike, ki so delovali v vseh minulih stoletjih, da ste tudi vi po njihovem prizadevanju prejeli in ohranili zaklad vere
Posvetimo najprej nekaj misli 500-letnici župnije. Gotovo je danes primerno, da se vprašamo najprej: Kaj je to župnija?
KKC pravi o njej v zgoščeni pravni definiciji: »Župnija je določena trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni krajevni Cerkvi, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku kot njenemu lastnemu pastirju.«
Gledano z očmi vere pa se znotraj tega okvira odvija odrešenjsko nevidno dogajanje – poslanstvo žive Cerkve. Skupnost Cerkve živi v konkretni živi skupnosti, ki je nosilka oznanjevanja, posvečevanja po zakramentih in občestvene dobrodelnosti. Celotna župnija, v kateri živi in deluje Kristus, je poklicana, da ohranja in ponavzočuje Kristusovo oznanilo odrešenja in odpira studence božjega življenja v zakramentih kot so najprej krst, evharistija, ki hrani to življenje, in birma, če navedem le zakramente uvajanja. V župniji se navadno odvija kristjanovo življenje od rojstva ali krsta do prejemanja evharistije in potrditve v veri pri birmi in drugih zakramentov vse do smrti, ko se krščanska skupnost poslovi od pokojnega člana in ga spremlja z molitvijo.
Srce župnije pa je župnijska cerkev:
- Tu ob oltarju se župnijapovezuje in použiva v edinosti z Bogom in med seboj.
- Župnijska cerkev je bratski družinski dom – vodnjak (kot nekoč na vasi), h kateremu prihajajo vsi lačni in žejni resnice
- Župnijska cerkev je dom družine, ki se zaveda, da sodi skupaj pod isti zvon.
To družino v tem domu pa naj bi povezovala ljubezen. Te ljubezni naj bi se učili, za to ljubezen vnemali prav v cerkvi. »Jaz sem vinska trta, vi mladike in moj Oče je vinogradnik.« To trto naj bi BB trebila, utrjevala, zakramenti pa poživljali, da bi mogli roditi obilne sadove in postajati vedno bolj živo občestvo, eno srce in ena duša.
Da, božja beseda in evharistija sta tisti sili, ki ustvarjata nova srca in človeško razmišljanje spreminjata v božje. O tem nam govori božja beseda današnje nedelje. Ko je Jezus že drugič pomnožil kruh, je hotel narediti prvi test med apostoli, da bi zvedel, kaj oni razumejo in kaj pravijo drugi ljudje o njem. Eni so odgovorili, da je Janez Krstnik, ki ga je dal Herod obglaviti in naj bi spet vstal od mrtvih, drugi so ga imeli za Elija, ki je po pričevanju Svetega pisma šel v ognjenem vozu v nebo in naj bi se po verovanju spet vrnil.
Jezus je spoznal, da ljudje še ne slutijo, koga imajo v svoji sredi. »Kaj pa vi pravite? Kdo sem?« je izzval apostole. Peter se je odrezal: »Ti si Kristus, Odrešenik, Sin živega Boga,« kar je najkrajša veroizpoved. Jezus odgovori: »Meso in kri ti nista tega razodela.«
V nadaljevanju, ko je Jezus napovedal svoje trpljenje in križ, a tudi vstajenje, se je pa že zataknilo. Pri Petru je prevladala človeška logika. Kot prijatelj se je za Jezusa zbal. A človeška pota niso božja pota in božja logika se zgolj s človeškim razmišljanjem ne ujema vedno. Jezus je Petra zavrnil in mu rekel celo: »Poberi se Satan, ne misliš na to, kar je božje.«
Glejte, pri maši – nedeljski evharistiji ob poslušanju božje besede in ob prejemanju Jezusa samega sprejemamo in osvajamo to božje mišljenje.
On sam nam mora po Svetem Duhu pomagati spoznati, da Jezus ni le idealen človek
- največji učitelj vseh časov
- največji revolucionar, a ne z nasiljem, ampak z ljubeznijo
- ne le borec za pravice slabotnih
Vse to je, a je premalo. On sam nam mora pomagati do razumevanja, da je Pot, Resnica in Življenje.
- da je pastir, ki je preko križa poiskal vsakega od nas
- da je vstajenje in življenje, ki nam je odprl naše grobove
Višek te nerazumljive božanske logike pa je križ: če hoče kdo hoditi za menoj, naj vsak dan vzame križ in to ga bo privedlo v življenje pa katerem hrepeni.
Naš pesnik Srečko Kosovel je to nekoliko doumel, ko je zapisal: »Veliko moraš pretrpeti, da to spoznanje pridobiš: kdor hoče ljubiti, živeti, mora poljubiti križ.«
Tega nas uči Jezus na križu ne le tu v cerkvi povišanja sv. križa, ampak vsak križ naj nas na to spomni.
Dragi bratje in sestre!
Ta setev je bila v zgodovini vaše župnije bogata. Božja beseda je naletela na mnoga odprta srca in na rodovitno zemljo. V minulem stoletju je vzklilo v župniji kar 30 duhovnih poklicev. Največ seveda salezijancev – 9, in hčera Marije Pomočnice – kar 10 sester. To je dokaz, kako blagodejno in blagoslovljeno je vplivalo na mlade vsestransko, versko in kulturno delovanje Don Boskovih sinov, ki so v župniji imeli svojo hišo in pustili kraju neizbrisen pečat.
Prepričan sem, da so krščanske korenine pri nas še vedno zdrave. Trdno upam, da bodo ob molitvi za duhovne poklice in ob zglednem nesebičnem služenju duhovnikov prej ali slej vzklili še novi poklici, ki jih naša škofija tako zelo potrebuje.
Včeraj smo »Pri treh farah« v Metliki imeli lepo škofijsko molitveno srečanje za duhovne poklice. Tudi vas prosim: pomnožite svoje molitve v ta namen, da ne bi župnije, ki so stoletja imele svoje duhovnike ostale brez lastnih dušnih pastirjev.
Dragi bratje in sestre!
Pričujte za moč vere. Prinašajte srečo, ki jo daje vera, brez hrupa, brez nasilja, s tiho ljubeznijo. Oklenite se še bolj Kristusa, da bo župnija tudi v prihodnosti živa, zeleno in rodovitno drevo za dobra dela in tudi nove duhovne poklice.
.
