Nagovor škofa Andreja Glavana:
Spoštovani duhovniki, g. župnik Andrej pa tudi drugi sobratje, g. župan, gostje, dragi osilniški farani.
500-letnica župnije Osilnica je za vašo župnijo, malo Gospodovo čredo, ki je v teh lepih, a nekoliko odmaknjenih krajih ob Kolpi še ostala, in za vse, ki imate korenine v tej dolini, velik praznik. Današnji dan naj bo dan zahvale Bogu za dar vere in za vse milosti, za vse lepo, kar se je v 500 letih nabralo v knjigi življenja, v kroniki osilniške župnije. Zahvala je najlepša prošnja. Prosimo za večjo voljo do življenja. Kot je nekdo zapisal v zborniku: »Kje so tisti časi, ko se je iz vseh dimnikov kadilo in se je v vsaki hiši razlegal otroški jok?« Nekdanji časi so nepreklicno za nami. A prepričan sem, da se bo življenje v to nepokvarjeno naravo na različne načine spet vračalo.
Priznajmo in obžalujmo pa tudi vse grehe in opustitve, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.
* * *
Dragi bratje in sestre!
500 let mineva, kar je bila v tem kraju, ki se s cerkvijo v listinah oglejskega patriarhata omenja že 1363 leta, ustanovljena tudi župnija kot osnovna celica Cerkve. To dejstvo, da se omenja vaš kraj v teh dokumentih, bi se lahko primerjalo s podatkom, da se je o Osilnici danes govorilo v Bruslju.
Ob današnji visoki obletnici župnije, ki je ob nastanku obsegala celotno ozemlje na levi in desni strani Kolpe in Čabranke, je primerno, da se vprašamo: Kaj je to župnija?
KKC pravi o njej v zgoščeni pravni definiciji: »Župnija je določena trajno ustanovljena skupnost vernikov v delni krajevni Cerkvi, katere pastoralna skrb je pod oblastjo krajevnega škofa zaupana župniku kot njenemu lastnemu pastirju.«
Gledano z očmi vere pa se znotraj tega okvira odvija odrešenjsko nevidno dogajanje – poslanstvo žive Cerkve. Skupnost Cerkve živi v konkretni živi skupnosti, ki je nosilka oznanjevanja, posvečevanja po zakramentih in občestvene dobrodelnosti. Celotna župnija, v kateri živi in deluje Kristus, je poklicana, da ohranja in ponavzočuje Kristusovo oznanilo odrešenja in odpira studence božjega življenja v zakramentih kot so najprej krst, evharistija, ki hrani to življenje, in birma, če navedem le zakramente uvajanja. V župniji se navadno odvija kristjanovo življenje od rojstva ali krsta do prejemanja evharistije in potrditve v veri pri birmi in drugih zakramentov vse do smrti, ko se krščanska skupnost poslovi od pokojnega člana in ga spremlja z molitvijo.
Ob Božji besedi, ki je božje razodetje najvažnejših resnic o Bogu, človeku in svetu, in je luč na naši zemeljski poti, kristjani odkrivamo smisel življenja in se učimo in utrjujemo v krščanskih krepostih, ki so temelj medsebojnih odnosov. Ob evharistiji pa verniki dobivajo moč za pravično in sveto življenje. Prepričan sem, da se bomo Slovenci še naprej in še bolj utapljali v brezupu, samomorih, izgubljali voljo do življenja, če se bomo oddaljevali od vere in ruvali in rezali krščanske korenine.
Pred nekaj leti sem v Stuttgartu, kjer je bilo evropsko srečanje krščanskih gibanj poslušal med drugimi italijanskega bivšega levega, a vernega politika Romana Prodija. Med drugim je dejal:
»Veliki očetje združene Evrope, Adenauer, de Gasperi, Schuman, so pri ustvarjanju Evropske unije črpali moč in navdih iz svoje vere. Tudi mi, da bi bili pravi evropski državljani, ni treba, da vero postavljamo v kot, nasprotno, iz lastne vere moremo in moramo črpati moč in graditi temelje za etično doslednost, vztrajnost, modrost, kulturo dajanja, solidarnost in velikodušnost in s tem za graditev prihodnosti, ki se bo znala pomiriti z izzivi miru in pravičnosti.« Tako Prodi.
Tudi naš zgodovinar akademik dr. Janko Kos meni, da bo EU in tudi naša Slovenija ostala dinamična in sposobna razvoja le, če bo ohranjala stik s svojim temeljem antiko in krščanstvom.
Celo nekristjani nas na to opozarjajo. Muslimanski pesnik iz Bosne Đevad Karahasan je pred nekaj leti ob širjenju EU presenetil z izjavo: »Škoda bi bilo, če bi Evropo omejili samo na krščanstvo. Toda če bi pozabili na krščanstvo, bi bila to katastrofa.«
Mislimo na to ob pogledu na prehojeno zgodovinsko pot župnije. Krščanska tradicija je naredila Evropo takšno, kot je. Zato bo evropska kultura gotovo propadla in degenerirala, če bi se odrekla krščanskim koreninam.
Če obrnemo vse na vašo župnijo. Velika je bila po teritoriju, še zlasti ko je obsegala še Drago in naselja onkraj Čabranke. Cela dolina je imela središče tu, v župnijski cerkvi. Ljudje so se zbirali tu vsak teden, se v cerkvi bogatili, nato pa pogovarjali, povezovali. Ali je bilo kaj drugega, kar bi ljudi družilo, plemenitilo, da v samoti raztreseni ne bi postajali divjaki? Danes je teh vezi več kot nekoč, če pomislimo samo na elektronsko medmrežje, a kaj jih lahko plemeniti in res počlovečuje, poboljšuje, da ne bodo izgubljali upanja in volje do življenja?
Naj Bog na priprošnjo farnih zavetnikov Petra in Pavla župnijo obilno blagoslavlja tudi v nadaljnih stoletjih. Obvaruje naj župnijo vsega hudega, ohranja voljo do življenja sredi tega še ne onesnaženega koščka slovenske zemlje. Bodite pa neizmerno hvaležni, dragi Osilničani, da imate duhovnika, ki za vas skrbi. Vztrajno prosite pa tudi za nove duhovne poklice.
V minulem stoletju so še izšle iz vaših družin 3 redovnice. Zadnji duhovnik, g. Poje, pa je imel novo mašo že davnega leta 1913, kmalu bo minilo 100 let. Bog nam bo dal nove duhovnike, če jih bomo cenili, zanje molili, če bomo za vzgojo novih poklicev tudi kaj naredili in molili tako v družinah kot v župniji. Le tako bo tudi v vaši župniji tudi v prihodnjih desetletjih še svetila večna luč pred tabernakljem.
Marijan Ožura, kanonik gospićko-senjski; škof Andrej Glavan; Andrej Pažur, župnik na Fari in v Osilnici
.
