Spoštovani g. nadškof, g. vizitator, nekateri postulatorji naših svetniških kandidatov, dragi duhovniki, redovniki in redovnice ter romarji iz nekaterih župnij. Zbrali smo se k evharistiji ob vsakoletni nedelji svetniški kandidatov, ki je letos posvečena našemu dolenjskemu rojaki škofu Janezu Gnidovcu. Tako kot vedno pa bomo prosili za vse naše božje služabnike, da bi jih Bog poveličal pred vesoljno Cerkvijo v našo duhovno korist in v ponos slovenskega naroda. Seveda, najprej bomo morali poskrbeti, da bodo svetniški kandidati še globlje vstopili v našo zavest, da jih potrebujemo in da se jim bomo potem tudi priporočali.
1
Posvetimo najprej nekaj besed današnji božji besedi 25. nedelje. Preveva jo med drugim misel o pravičnosti: zakaj pravični niso cenjeni in od nekaterih celo preganjani? Kdo je pravičen in pošten? Danes se o pravičnosti ne govori veliko. Danes je bolj pomembno, da je kdo uspešen. Tudi v poslovnem svetu, ki ga pretresajo krize, se ne govori o poštenih menedžerjih ali direktorjih, ampak le o uspešnih.
V svetu, ki je poln ambicioznosti in zavisti, pravičnost in poštenost marsikje niso kvalitete oz. kreposti, ki bi imele veljavo. Iskreni ljudje so sicer včasih cenjeni, a veliko bolj ploskajo in dajejo priznanje ljudje tistim, ki so spretni. Višjo ceno imajo tisti, ki so uspešni in bogati. Ljudje občudujejo lepe, močne, samozavestne, slavne, zabavne, ambiciozne, ki pa žal mislijo največkrat predvsem nase. Malo jih je, ki so dosegli popularnost, ker so pravični, pošteni in plemeniti.
In vendar pravičnost in poštenost sta eden od stebrov božjega kraljestva. Vsi, ki želijo vstopiti v to kraljestvo, morajo biti ponižni in usmiljeni, zvesti, iskreni in pravični. Pravični morajo biti pripravljeni sprejeti zadnje mesto, morajo biti služabniki drugih in biti pripravljeni celo trpeti.
O tem nam govori današnji evangelij. Jezus je spregovoril o svojem trpljenju, a apostoli ga niso razumeli. Tudi mi zlate križe in križce radi nosimo, lepe podobe križa občudujemo. To ni težko. Težko pa sprejemamo križe, pa naj bo trpljenje, ponižanje ali služenje drugim. Pa vendar, le križ, odpoved, služenje vodijo v vstajenje. To božjo in nerazumljivo logiko je Jezus podprl še s primero otroka. Jezus ni ukinjal prvih mest. Nekdo mora biti prvi in glavni nosilec odgovornosti. To je zakon človeškega sožitje. Kjer so skušali prva mesta odpraviti, sta na pravo mesto stopila nered, kaos in brezvladje. Seveda pa prvi in največji v božji Cerkvi ni vedno tisti, ki je na prvem mestu. Prvi in največji je tisti, ki z enako predanostjo ljubi Kristusa in njegove brate, pa naj bo na prvem, zadnjem ali katerem koli mestu.
2
Kdo je pravičen in kdo ima pravo veljavo pa najbolj razodeva Bog sam na svetnikih. Ti so znali ljubiti. Bili so ponižni, Bog je bil prvi v njihovem življenju. Bog jih je že v času zemeljskega življenja poviševal, in njihov delo včasih podpiral s čudežnimi uspehi, čeprav jih je velikokrat tudi preskušal s trpljenjem in ponižanjem. Letos se spominjamo obletnic dveh svetniških mož, ki imata mnoge skupne poteze: 150-letnice smrti sv. arškega župnika Janeza Marija Vianneya, ki ga je papež Benedikt XVI. postavil v letu duhovništva kot nekakšno ogledalo nam duhovnikom, in 70-letnice smrti škofa Gnidovca, ki je pa lahko naš domači vzornik duhovnikom.
a)
Arški župnik je bil zadnji med zadnjimi in je z največjimi napori naredil šole in komaj postal duhovnik. A zato je bil res vse življenje srečen, vesel, zadovoljen duhovnik. Škofa je takoj ubogal, ko ga je poslal v Ars, kamor skoraj nihče ni maral. »V Arsu ni ljubezni, vi jo boste tja prinesli,« mu je rekel, ko ga je poslal v Ars. In res, počasi je z ljubeznijo, ki jo je črpal iz evharistije, iz maše, iz molitve pred tabernakljem mehčal srca in jih vnel v ljubezni do Boga. Ista ljubezen ga je tudi priganjala in navdihovala, da je skrbel tudi za uboge in ustanovil Hišo previdnosti za revne otroke.
Vsi so ga občudovali, kako se je na čudovit način upiral opojnosti neprestanega poveličevanja, ko so se v Ars zgrinjale množice. Resnična je Avguštinova misel, da mora tisti, ki hoče sezidati visoko stavbo svetosti, najprej skopati globok temelj ponižnosti.
b)
Tudi škof Gnidovec je bil vse življenje ponižen, skromen, poln dobrote. To ljubezen je črpal iz povezanosti s Kristusom. Že ob 70-letnici , ki smo jo obhajali 3. februarja v tej cerkvi, sem spregovoril o njem kot izrazito evharistično usmerjenem duhovniku in škofu. Kot Janeza Marija Vianneya je tudi njega že kot bogoslovca privlačil Jezus v sv. Rešnjem Telesu. Ure in ure je preklečal v semeniški kapeli pred tabernakljem. Kot ravnatelj je na vse načine pospeševal evharistično življenje. Zavedal se je, da samo iz te osnove lahko rastejo mladi v modrosti in milosti in zorijo in se utrjujejo duhovni poklici.
V vsej svoji ponižnosti se je pri 46-ih letih odpovedal vodstvu Zavoda, kakor kaže ne le zaradi utrujenosti, ampak zato da so lahko za vodjo Zavoda postavili precej let starejšega pregnanega tržaškega škofa Karlina.
Gnidovec je nato vstopil v Misijonsko družbo lazaristov in kot ugleden profesor in dolgoletni ravnatelj ponižno začel posvečeno življenje kot novinec in začetnik v Misijonski družbi. Pravijo, da so se lazaristi kar ustrašili njegovega prihoda, njegove svetosti in duhovne veličine. »Kaj naj mi reveži podarimo bogatinu,« so govorili.
A božja previdnost ga je nemara za nekaj časa odmaknila svetu, da bi ga pripravila in utrdila za novo škofovsko poslanstvo v izredno težkih razmerah.
Tako kot je šel Janez Marija Vianney v Ars v najrevnejšo župnijo, tako je šel Gnidovec v revno skopsko škofijo, kjer že dolgo niso imeli škofa in je vladal nered. V skladu z geslom, ki si ga je izbral: »Vsem sem postal vse,« se je zlasti zaradi pomanjkanja duhovnikov preveč razdajal in izčrpaval preko mere v velikem materialnem pomanjkanju. V Gnidovcu lahko občudujemo, kako je spoštoval, cenil duhovnike, jih očetovsko ljubil in gledal nanje s svetniškimi očmi. Bolele so ga slabosti nekaterih duhovnikov, a jih je vedno skušal zagovarjati. Šele ko je ob kakšnem resnično slabem zgledu moral umolkniti, se je umaknil pred tabernakelj in molil zanj. Škofa Gnidovca bomo ob vedno večjem pomanjkanju duhovnikov vsi slovenski škofje lahko imeli za posebnega priprošnjika za nove duhovne poklice. On je to bolečino pomanjkanja duhovnikov doživljal in nas bo razumel.
V Ljubljani je bilo takrat dovolj in celo preveč duhovnikov, da je bil škof v dvomih, ali bo 3 leta pred vojno še posvetil novo generacijo duhovnikov. Gnidovec pa je imel vsega le nekaj več kot 15 duhovnikov. Gnidovec je potem le nagovoril, pridobil, da bo šel z njim novomašnika Turka. Ker se je bal, da ga škof ne bo pustil, je Gnidovec šel do njega, pred škofom Rožmanom pokleknil in ga prosil, naj mu vendarle pusti novomašnika Turka v pomoč. Ta se je, čeprav je bil šele pred novo mašo, odločil in takoj po novi maši odšel v Skopje. Pozneje je postal beograjski nadškof.
Gnidovec se je kot pastir maloštevilne črede v zelo razsežni škofiji, ki je obsegala celo Makedonijo in današnje Kosovo, v vseh težavah zatekal predvsem v molitev pred tabernakljem. V času škofovske službe je za vso škofijo pripravil kar 3 evharistične kongrese, da bi poživil versko življenje. Želel je, da bi vsaka župnija imela bratovščino sv. Rešnjega Telesa.
Kot nekoč Janeza Marija Vianneya, so tudi pri Gnidovcu občudovali njegovo nepremično zazrtost v Najsvetejše pri molitvi. Te ljubezni do oltarnega zakramenta so se ob njegovem zgledu nalezli tudi drugi. Mati Terezija, ki je kot deklica v Skopju lahko opazovala Gnidovčevo pobožnost do sv. Rešnjega Telesa, je dala v pravila svoje družbe Marijinih misijonark vsak dan enourno molitev pred Najsvetejšim. Pozneje so izmenjaje za molitev namenile vsak četrtek, ki je ustanovni dan evharistije.
Številne težave, načeto zdravje je izčrpalo Gnidovčeve telesne moči. Ni čudno, da je, ves zazrt v Kristusa, izčrpan že pri 66-ih letih umrl na prvi petek med povzdigovanjem med mašo, ki se je opravljala zgodaj zjutraj v kapeli Leonišča. Izgorel je kot večna luč pred tabernakljem.
Prosimo ga, naj nam v letu duhovništva in v letu priprave na SEK, izprosi novih zvestih in svetih duhovnikov. Zadnjega evharističnega kongresa leta 1935 se je v Ljubljani udeležil tudi škof Gnidovec. Naj nam izprosi predvsem, da bomo odkrili veličino maše. Izprosi naj nam bolj živo vero in ljubezen do evharistije.
.
