Škof Andrej Glavan je ob 9.00 maševal v novomeški stolni cerkvi sv. Nikolaja, ob 14.00 pa je praznično sv. mašo daroval v Srebrničah ter na tamkajšnjem pokopališču vodil molitev za rajne.
Iz nagovora v stolnici:
Praznik vseh svetnikov je praznik zmagoslavja vere nad nevero in grehom, praznik zmage življenja nad smrtjo. V središči današnjega praznika so svetniki. Mnoge poznamo iz bogoslužnega koledarja, ker se tistih, ki so bili razglašeni pred vesoljno Cerkvijo, spominjamo večinoma na dan smrti, ki je njihov rojstni dan za nebesa. Mnoge iz množice, ki jo omenja apostol Janez v svojem Razodetju, poznamo, saj so med njim tudi naši bližnji, sorodniki in znanci, ki so res živeli iz vere. Večine pa ne poznamo. Eni so zaslužili nebesa, ker so služili drugim v ponižnosti, izžarevali modrost, tretji pa se izkazovali z junaštvom in zaslužili celo palmo mučeništva. Vsi pa so se znali dvigniti nad ozki in sebični jaz in so znali živeti v popolni predanosti za Boga in bližnjega.
To so ljudje, ki so imeli tudi dvome in se spraševali o svojih preizkušnjah in trpljenju drugih, zakaj tako in ne drugače, a so bili hkrati tudi odprti za božje nedoumljive načrte, za božjo voljo. Do cilja, do nebes vodi življenje po Jezusovem nauku, zlasti po njegovih blagrih. Zato jih Cerkev vsako leto bere na današnji praznik. Blagri segajo na vsa področja življenja in najlepše kažejo, kaj je krščanski stil življenja.
Blagor ubogim v duhu. Uboštvo pomeni popolno nenavezanost nase, da ne plešemo okrog sebe in ne izkoriščamo drugih pri iskanju svoje sreče. Blagor žalostnim, zlasti kadar te žalosti nismo sami krivi, ampak zaradi krivic drugih, zaradi trpljenja vseh vrst, ki mu ne moremo uiti in ga kljub temu sprejemamo iz ljubezni do Boga. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti: koliko vnebovpijočih krivic se vsak dan dogaja in koliko popolne nemoči pred njimi morajo nekateri prestati. Blagor usmiljenim velja tistim, ki jih prizadene trpljenje drugih, a so hkrati sočutni in pozorni do ljudi v stiskah. Blagor čistim v srcu velja tistim, ki se ne omadežujejo z zlom, ki je v svetu. Blagor tistim, ki delajo za mir, za spravo, ki pomirjajo ljudi in jih prepričujejo, da je bolje doseči manj za ceno sloge in miru kot pa živeti v stalnem nemiru in prepiru. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjanim, blagor krotkim.
Ustavimo se samo ob blagru usmiljenim. Ta blagor nam lepo razloži in ponazori življenje apostola gobavcev p. Damjana de Veustera, ki je bil 11. oktobra letos razglašenega za svetnika. »Politika in časnikarski svet nima takih junakov kot je p. Damjan, misijonar gobavcev ali oče gobavcev,« je svoj čas zapisal Mahatma Gandi.
P. Damjan je postal gobavec med gobavci, gobavec za gobavce iz ljubezni od bližnjega. Kot oni je tudi on trpel in umrl, ker je veroval v Kristusovo vstajenje. Na Havajih, ki so bili tedaj še neodvisna država, danes pa so ena od držav ZDA, so sprejeli zakon, da morajo biti gobavci izolirati na težko dostopnem polotoku. Tu so bili gobavci prepuščeni samim sebi. Ko so enkrat prišli tja, se niso nikoli več vrnili. V tem času se je mladi, 19-letni Damjan iz Belgije odločil za duhovniški poklic. Bil je iz ugledne družine, športnik. Da bi prevzel očetovo tovarno, je najprej začel študij ekonomije. Toda Bog ga je klical v duhovništvo. Takrat so belgijski misijonarji odhajali predvsem v Kongo, ki je bil belgijski kolonija. Toda škof s Havajev je prav tedaj v Belgijo prosil za nove misijonarje in tja je odšlo 10 redovnic in nekaj redovnikov, med njimi tudi p Damjan, ki še ni bil posvečen v duhovnika. Posvečen je bi šele pozneje, na Havajih.
Škof se je namreč pozanimal za žalostno stanje gobavcev. Takrat je bila gobavost še neozdravljiva. Med gobavci je vladal pekel. Zdravnikov ni bilo. Če je od časa do časa kdo prišel, je kmalu odšel. Vladali so beda, umazanija, popolna seksualna razpuščenost. Nekdo je zapisal: »Kot zveri, alkohol, suženjstvo, z verig spuščeni najnižji nagoni, kraje, kriminal.« Škof ni upal nikogar siliti, da bi odšel med nje. Oče Damjan se je javil sam. Po Jezusovem zgledu, ki je prišel med nas grešnike, se je tudi on spustil tako rekoč v pekel. Med gobavci je potem maševal, bil velikokrat bolničar, tudi mizar, delil zdravila. Razmere so postale bolj znosne. Leta 1884 je zvedel, da je tudi sam zbolel. Ponavljal je: »Naj se zgodi božja volja!« Umrl je v velikem tednu 1889 v 49. letu življenja in po 16-ih letih bivanja med gobavci. O kako prekrasen svetniški zgled razodevanja božjega usmiljenja.
Svetniki in tudi naši verni rajni nas danes hote ali nehote soočajo z resnico, realnostjo naše smrti. Svetniki nam dajejo odgovore na tesnobna vprašanja: »Ali je življenje po smrti ali pa je smrt zadnja in končna postaja naše življenjske poti? Kaj je naša končna usoda? Kaj naj bo smisel življenja?« Svetniki nam pričujejo, da smrt ni zadnja postaja, smisel življenja pa je postati dober človek. Pričujejo, da nismo samo tuzemski potniki, ker v sebi, čeprav smo končni, nosimo večnost. Naša domovina je v nebesih, naš končni cilj pa življenje z Bogom.
Svetniki so v to življenje trdno verovali. A trdno so verovali tudi v blagor, ki ga slišimo pri vsaki maši: »Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo.« V letu evharistične prenove nam mora postati bolj jasno: za življenje iz vere po Jezusovih blagrih potrebujemo pomoč. Ta blagor nam pove, da smo že tu na zemlji povabljeni h Gospodovi mizi. Evharistija nas krepi. Jezus je dejal: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« (Jn 15,5). Brez življenja, ki nam ga Jezus daje v evharistiji, ni rasti v svetosti. Živi in neposredni stik z Bogom se uresničuje po evharistiji. Tu nam prihaja naproti Jezus Kristus, živi kruh, ki je prišel iz nebes za življenje sveta. Iz te božanske energije so živeli vsi svetniki od mučencev prvih stoletji vse do današnjih dni. Že za mučence iz pravih stoletij vemo: Ko so bili v ječah, so jim pred smrtjo duhovniki nosili kruh močnih, sveto obhajilo. Mučenec sv. Ciprijan, škof v Kartagini, v svojih 54 pismih Korneliju omenja: »Za mučeništvo ne more biti sposoben tisti, ki ga Cerkev ne oboroži za boj. Duh opeša, če ga evharistija ne dvigne in ne razvname.«
Dragi bratje in sestre, tudi mi živimo sredi tolikih preizkušenj, ko je težko biti dober, ko je velikokrat zelo težko plavati proti toku in se boriti za sveto življenje po evangeliju. Zato se v letu priprave na SEK, ki bo 13. junija 2010, v letu evharistične prenove, oklenimo maše, poživimo svoje obhajilo, da ga bomo prejemali z bolj živo vero in zavestjo, da je to hrana močnih, hrana za bolj sveto življenje. Le tako bomo tudi mi dosegli cilj, ki ga oni že uživajo, da bomo nekoč tudi mi v polnosti uživali večno srečo v občestvu svetih in naših dragih pokojnih. Amen.
