Popoldne je v Prečni maševal ob evharističnem dnevu novomeške dekanije.
Iz nagovora škofa Glavana v Prečni:
UVOD:
Dragi dekanijski duhovniki z g. dekanom na čelu, dragi pevci, člani ŽPS, dragi prečenski farani in verniki iz novomeške dekanije. Na začetku molitvene ure smo zapeli himno zadnjega evh. Kongresa v Ljubljani pred 74 leti. Himna, ki je bila tedaj uglasbena in jo še danes pojemo kot eno najbolj znanih evharističnih pesmi – Mogočno se dvigni nam spev iz srca – je uglasbil predvojni novomeški kapelnik Čerin, brat tedanjega novomeškega prošta Čerina. Kakšno naključje, da je tudi himna za SEK v letu 2010 uglasbil novomeški glasbenik prof. Makovec. Njegovo skladbo, ki je bila letos s strani najvidnejših cerkvenih glasbenikov smo slišali na začetku maše: Jezus Božji kruh si za življenje.
HOMILIJA:
Dragi bratje in sestre! Včeraj sem slišal v poročilih, da bodo v teh dneh v atomskem pospeševalniku blizu Ženeve po 1 letu ponovili poskus, s katerim hočejo raziskovati, kaj se je dogajalo ob stvarjenju sveta pred približno 15 milijoni leti ob t.i. velikem poku ali big-bangu. Zanimivo, da sem skupaj s 50 škofi letos v Švici poslušal 2 verna znanstvenika, ki sodelujeta pri tem projektu, ki sta nam 3 ure razlagala, kaj se dogaja v tem 27-km podzemnem tunelu v obliki kroga blizu Ženeve. Povedala sta, da hočejo dognati, kaj se je dogajalo v stotinki sekunde po tem velikem poku, preblisku.
Takrat se je vse vesolje, stisnjeno v majhen prostor, segreto na tisoč milijard vročine, razletelo, kdo ve zakaj, v strahotni esploziji. Ta eksplozija, to dogajanje nikoli ni povsem prenehalo, nastalo je milijone in milijarde ozvezdij in zvezd. Vse današnje energije, vseh vetrov, valov, nafte in atomov izhaja iz tiste praenergije. Tudi vsaj moj korak ali udarec srca – veliki pok ali big-bang odmeva vsepovsod.
Kaj ima ta moj začetek opraviti z evharističnim dnevom? Poznamo namreč še en big-bang, neprimerno močnejši, tako da je snovni, materialni big-bang v primerjavi z njim samo kot prasket vžigalice. To je Kristusova velikonočna skrivnost. Zadnja večerja in prva maša, postavitev evharistične daritve in kalvarijska žrtev, trpljenje na križu, izročitev duše v Očetove roke: To je bila eksplozija, ki je v podobi rečeno raznesla še samega Boga. Nič ni ostalo od njega, vse nam je dal, vsega se razdal, izničil se za nas.
Stvarjenje sveta skozi pragrom, prapok big-banga ni stalo Boga več kot eno besedo: »Bodi!« Odrešenje po Kristusu, Kralju vesoljstva, pa ga je stalo življenja edinorojenega Sinu, njegove popolne žrtve.
Odrešenje na Kalvariji in z njim povezano vstajenje je tako postal osrednji dogodek. Celotna zgodovina Boga s človeštvom je povzeta v besedah: »To je moje telo, to je moja kri,« je dejal letos na praznik Sv. Rešnjega Telesa papež Benedikt XVI. Vsa velikonočna skrivnost pa je zgoščena v evharistiji. Ta kruh je ponavzočenje resničnost Boga Odrešenika med nami. Samo od te praeksplozije, duhovne Božje praeksplozije živimo.
»Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni.« Tako velika in vseobsežna je ta beseda, da ji skoraj ne moremo verjeti, a je prav tako in še bolj resnična, kot je resnično, da vsa energija vesolja in vsakega našega uda izhaja iz tega prapoka. Človeška duša je po naravi krščanska, je zapisal Tertulijan, a krščanska duša je po naravi evharistična. Toda ali je to res, se to vidi na ljudeh, ki pogosto hodijo k obhajilu?
Božji služabnik skopski škof Janez Frančišek Gnidovec, ki je povezan z našim Novim mesto, ker je tu hodil v osnovno šolo in gimnazijo, je zapisal pred evharističnim kongresom v Ljubljani leta 1935 tole: »Sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate. Zadnjih besed (to so besede Janeza Krstnika) pa ne navajam kot očitek, marveč kot nalogo evharističnega kongresa, da širi in poglablja spoznanja Jezusa Kristusa in širi ljubezen do njega, ki živi med nami v sv. evharistiji.«
Če je, predragi v Gospodu, to škof Gnidovec izjavil takrat pred vojno, ko je našim prednikom maša nekaj pomenila, ko so bili pripravljeni prehoditi ure in ure, da so bili ob nedeljah pri maši, ko so bile pobožnosti prvih petkov na višku, dnevi celodnevnih češčenj med največjimi župnijskimi prazniki - Kaj bi rekel danes, ko se mnogi med krščenimi za Jezusa skoraj ne zmenijo?
»Sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate,« je torej toliko bolj aktualno danes. Zato smo škofje 1. januarja letos naznanili leto evharistične prenove in evharistični kongres. Namen evharističnega kongresa je isti kot nekoč: pokazati, da je Jezus Kristus središče našega krščanskega življenja.
Mi kristjani, člani ŽPS, nedeljski kristjani, se moramo spremeniti. Mi moramo poglobiti svoj odnos do evharistije, da ne bi le hodili k obhajilu, ampak živeli od njega, od tega kruha, živeli iz evharistije. S pogostim in vrednim obhajilom moramo v sebi utrjevati povezanost s Kristusom živim kruhom, ga doživljati kot svojega kralja, da bomo živeli iz njega. »Moje kraljestvo ni od tega sveta, moje kraljestvo je kraljestvo resnice, pravice, miru in ljubezni.«
Kristjani moramo napolnjevati svet z ljubezni, a tudi plavati proti toku, kar ni lahko. Evharistija je bila vedno hrana pričevalcev. Že iz 4. stoletja so nam znana besede mučencev iz Abitene: »Ne moremo živeti brez nedelje in obhajanja evharistije.« V vseh časih in še bolj v časih preganjanja je bila evharistična skrivnost življenje kristjanov, hrana pričevalcev, kruh upanja. Evzebij iz Cezareje poroča, da kristjani niso opuščali obhajanja evharistije niti sredi preganjanj: »Vsak kraj, v katerega smo sli, je za nas postal kraj obhajanja evharistije. Naj je bilo to taborišče, puščava, ladja ali zapor,« pravi Evzebij. Tudi martirologij 20. stoletja je poln ganljivih pripovedi o skrivnem obhajanju evharistije v koncentracijskih taboriščih, kajti brez evharistije ne moremo živeti božjega življenja.
O ko bi naša Cerkev na Slovenskem v tem letu evharistične prenove v pripravi na SEK doživela leto božjega obiskanja in posebnih milosti. Kako čudovito bi bilo, ko bi vsi poglobili spoznanje, da mora Cerkev in vsak od nas živeti iz maše: »Brez mene ne morete ničesar storiti,« nam govori Jezus.
Vabim vas, da se bomo v mesecih, ki so pred nami ob vsakodnevnih duhovnih mislih na Radiu Ognjišče, ki bodo od novega leta posvečene evharistiji, ob molitvenih urah pred Najsvetejšim po župnijah prenovili, iz maše še bolj zaživeli. 13. junija pa naj bi se v čim večjem številu zbrali na SEK na stadionu v Celju, da pred celotnim narodom izpričamo svojo vero v Jezusa v evharistiji, da tudi tistim, ki nič ne vedo o Jezusu, javno povemo in se bodo morda vsaj zamislili, iz česa kristjani živimo, kaj nam povezanost z evharističnim Kraljem pomeni. Amen.
.
