.
nedelja, 8. november 2009
Petrov vrtec
Škof Andrej Glavan je v župniji Št. Peter – Otočec je maševal ob praznovanju desetletnice ustanovitve župnijskega »Petrovega vrtca«.
.
.
Škofova zahvala
»Slavi, moja duša, Gospoda, ne pozabi nobene njegovih dobrot« (Ps 103).
Spet se bliža zahvalna nedelja. Zahvalimo se za dobro letino skoraj vseh vrst pridelkov. V vinorodnih krajih ste bili še posebej obdarovani z eno najbolj obilnih in kvalitetnih trgatev. Zahvalimo se, da smo bili obvarovani raznih nesreč, uničujočih neurij in povodnji, ki so bile v drugih krajih za mnoge velika preizkušnja.
Kot pastir in voditelj krajevne Cerkve se zahvaljujem za vsa lepa škofijska srečanja in praznovanja, za mnoge cerkve, ki ste jih verniki obnovili skupaj s svojimi dušnimi pastirji. V veliko veselje mi je, ko opazujem ali slišim za vaše navdušeno sodelovanje pri obnovah.
V letu evharistične prenova se zahvaljujem za vse pomnožene molitve in vse spodbude in napore, da bi evharistijo postavili še bolj v središče krščanskega življenja. V letu duhovništva pa se posebej zahvaljujem vsem škofijskim in redovnim duhovnikom za vse pastoralno delo, kontemplativcem pa za molitveno podporo. Duhovnikom se zahvaljujem tudi za gmotno podporo z odvajanjem binacij, vsem vernikom pa za vse nabirke za korist vesoljne ali krajevne Cerkve, še zlasti za Baragov zavod in obnovo Marijinega svetišča na Zaplazu, kjer nam je letos uspelo obnoviti notranjščino cerkve. Hvala vsem redovnicam za sadove posvečenega življenja, katehistinjam in članom ŽPS in ključarjem za vse opravljeno delo po župnijah. Bolnikom in molivcem za duhovne poklice se zahvaljujem za molitve in prosim, vztrajajte in še pomnožite molitve, da nas Bog obdari še z novimi duhovnimi poklici.
Naj dobri Bog vsem vse žrtve in dobra dela poplača z obilnim blagoslovom že v tem življenju in v večnosti.
msgr. Andrej Glavan,
novomeški škof
Spet se bliža zahvalna nedelja. Zahvalimo se za dobro letino skoraj vseh vrst pridelkov. V vinorodnih krajih ste bili še posebej obdarovani z eno najbolj obilnih in kvalitetnih trgatev. Zahvalimo se, da smo bili obvarovani raznih nesreč, uničujočih neurij in povodnji, ki so bile v drugih krajih za mnoge velika preizkušnja.
Kot pastir in voditelj krajevne Cerkve se zahvaljujem za vsa lepa škofijska srečanja in praznovanja, za mnoge cerkve, ki ste jih verniki obnovili skupaj s svojimi dušnimi pastirji. V veliko veselje mi je, ko opazujem ali slišim za vaše navdušeno sodelovanje pri obnovah.
V letu evharistične prenova se zahvaljujem za vse pomnožene molitve in vse spodbude in napore, da bi evharistijo postavili še bolj v središče krščanskega življenja. V letu duhovništva pa se posebej zahvaljujem vsem škofijskim in redovnim duhovnikom za vse pastoralno delo, kontemplativcem pa za molitveno podporo. Duhovnikom se zahvaljujem tudi za gmotno podporo z odvajanjem binacij, vsem vernikom pa za vse nabirke za korist vesoljne ali krajevne Cerkve, še zlasti za Baragov zavod in obnovo Marijinega svetišča na Zaplazu, kjer nam je letos uspelo obnoviti notranjščino cerkve. Hvala vsem redovnicam za sadove posvečenega življenja, katehistinjam in članom ŽPS in ključarjem za vse opravljeno delo po župnijah. Bolnikom in molivcem za duhovne poklice se zahvaljujem za molitve in prosim, vztrajajte in še pomnožite molitve, da nas Bog obdari še z novimi duhovnimi poklici.
Naj dobri Bog vsem vse žrtve in dobra dela poplača z obilnim blagoslovom že v tem življenju in v večnosti.
msgr. Andrej Glavan,
novomeški škof
sobota, 7. november 2009
Misijonarke ljubezni
Škof Andrej Glavan se je srečal s sestro provincialko reda Misijonark ljubezni.
.
.
petek, 6. november 2009
Sklep češčenja
Škof Andrej Glavan je v župnijski cerkvi sv. Lenarta v Novem mestu vodil sklep celodnevnega češčenja Rešnjega Telesa.
četrtek, 5. november 2009
Novinarji
Škof Andrej Glavan je sprejel katoliške novinarje ob njihovem 3. strokovno-družabno srečanju in skupaj z drugimi duhovniki ob 18. uri daroval sv. mašo v stolnici.
sreda, 4. november 2009
Pastoralna konferenca
Škof Andrej Glavan se je udeležil pastoralne konference duhovnikov dekanije Novo mesto.
torek, 3. november 2009
nedelja, 1. november 2009
Vsi sveti
Škof Andrej Glavan je ob 9.00 maševal v novomeški stolni cerkvi sv. Nikolaja, ob 14.00 pa je praznično sv. mašo daroval v Srebrničah ter na tamkajšnjem pokopališču vodil molitev za rajne.
Iz nagovora v stolnici:
Praznik vseh svetnikov je praznik zmagoslavja vere nad nevero in grehom, praznik zmage življenja nad smrtjo. V središči današnjega praznika so svetniki. Mnoge poznamo iz bogoslužnega koledarja, ker se tistih, ki so bili razglašeni pred vesoljno Cerkvijo, spominjamo večinoma na dan smrti, ki je njihov rojstni dan za nebesa. Mnoge iz množice, ki jo omenja apostol Janez v svojem Razodetju, poznamo, saj so med njim tudi naši bližnji, sorodniki in znanci, ki so res živeli iz vere. Večine pa ne poznamo. Eni so zaslužili nebesa, ker so služili drugim v ponižnosti, izžarevali modrost, tretji pa se izkazovali z junaštvom in zaslužili celo palmo mučeništva. Vsi pa so se znali dvigniti nad ozki in sebični jaz in so znali živeti v popolni predanosti za Boga in bližnjega.
To so ljudje, ki so imeli tudi dvome in se spraševali o svojih preizkušnjah in trpljenju drugih, zakaj tako in ne drugače, a so bili hkrati tudi odprti za božje nedoumljive načrte, za božjo voljo. Do cilja, do nebes vodi življenje po Jezusovem nauku, zlasti po njegovih blagrih. Zato jih Cerkev vsako leto bere na današnji praznik. Blagri segajo na vsa področja življenja in najlepše kažejo, kaj je krščanski stil življenja.
Blagor ubogim v duhu. Uboštvo pomeni popolno nenavezanost nase, da ne plešemo okrog sebe in ne izkoriščamo drugih pri iskanju svoje sreče. Blagor žalostnim, zlasti kadar te žalosti nismo sami krivi, ampak zaradi krivic drugih, zaradi trpljenja vseh vrst, ki mu ne moremo uiti in ga kljub temu sprejemamo iz ljubezni do Boga. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti: koliko vnebovpijočih krivic se vsak dan dogaja in koliko popolne nemoči pred njimi morajo nekateri prestati. Blagor usmiljenim velja tistim, ki jih prizadene trpljenje drugih, a so hkrati sočutni in pozorni do ljudi v stiskah. Blagor čistim v srcu velja tistim, ki se ne omadežujejo z zlom, ki je v svetu. Blagor tistim, ki delajo za mir, za spravo, ki pomirjajo ljudi in jih prepričujejo, da je bolje doseči manj za ceno sloge in miru kot pa živeti v stalnem nemiru in prepiru. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjanim, blagor krotkim.
Ustavimo se samo ob blagru usmiljenim. Ta blagor nam lepo razloži in ponazori življenje apostola gobavcev p. Damjana de Veustera, ki je bil 11. oktobra letos razglašenega za svetnika. »Politika in časnikarski svet nima takih junakov kot je p. Damjan, misijonar gobavcev ali oče gobavcev,« je svoj čas zapisal Mahatma Gandi.
P. Damjan je postal gobavec med gobavci, gobavec za gobavce iz ljubezni od bližnjega. Kot oni je tudi on trpel in umrl, ker je veroval v Kristusovo vstajenje. Na Havajih, ki so bili tedaj še neodvisna država, danes pa so ena od držav ZDA, so sprejeli zakon, da morajo biti gobavci izolirati na težko dostopnem polotoku. Tu so bili gobavci prepuščeni samim sebi. Ko so enkrat prišli tja, se niso nikoli več vrnili. V tem času se je mladi, 19-letni Damjan iz Belgije odločil za duhovniški poklic. Bil je iz ugledne družine, športnik. Da bi prevzel očetovo tovarno, je najprej začel študij ekonomije. Toda Bog ga je klical v duhovništvo. Takrat so belgijski misijonarji odhajali predvsem v Kongo, ki je bil belgijski kolonija. Toda škof s Havajev je prav tedaj v Belgijo prosil za nove misijonarje in tja je odšlo 10 redovnic in nekaj redovnikov, med njimi tudi p Damjan, ki še ni bil posvečen v duhovnika. Posvečen je bi šele pozneje, na Havajih.
Škof se je namreč pozanimal za žalostno stanje gobavcev. Takrat je bila gobavost še neozdravljiva. Med gobavci je vladal pekel. Zdravnikov ni bilo. Če je od časa do časa kdo prišel, je kmalu odšel. Vladali so beda, umazanija, popolna seksualna razpuščenost. Nekdo je zapisal: »Kot zveri, alkohol, suženjstvo, z verig spuščeni najnižji nagoni, kraje, kriminal.« Škof ni upal nikogar siliti, da bi odšel med nje. Oče Damjan se je javil sam. Po Jezusovem zgledu, ki je prišel med nas grešnike, se je tudi on spustil tako rekoč v pekel. Med gobavci je potem maševal, bil velikokrat bolničar, tudi mizar, delil zdravila. Razmere so postale bolj znosne. Leta 1884 je zvedel, da je tudi sam zbolel. Ponavljal je: »Naj se zgodi božja volja!« Umrl je v velikem tednu 1889 v 49. letu življenja in po 16-ih letih bivanja med gobavci. O kako prekrasen svetniški zgled razodevanja božjega usmiljenja.
Svetniki in tudi naši verni rajni nas danes hote ali nehote soočajo z resnico, realnostjo naše smrti. Svetniki nam dajejo odgovore na tesnobna vprašanja: »Ali je življenje po smrti ali pa je smrt zadnja in končna postaja naše življenjske poti? Kaj je naša končna usoda? Kaj naj bo smisel življenja?« Svetniki nam pričujejo, da smrt ni zadnja postaja, smisel življenja pa je postati dober človek. Pričujejo, da nismo samo tuzemski potniki, ker v sebi, čeprav smo končni, nosimo večnost. Naša domovina je v nebesih, naš končni cilj pa življenje z Bogom.
Svetniki so v to življenje trdno verovali. A trdno so verovali tudi v blagor, ki ga slišimo pri vsaki maši: »Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo.« V letu evharistične prenove nam mora postati bolj jasno: za življenje iz vere po Jezusovih blagrih potrebujemo pomoč. Ta blagor nam pove, da smo že tu na zemlji povabljeni h Gospodovi mizi. Evharistija nas krepi. Jezus je dejal: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« (Jn 15,5). Brez življenja, ki nam ga Jezus daje v evharistiji, ni rasti v svetosti. Živi in neposredni stik z Bogom se uresničuje po evharistiji. Tu nam prihaja naproti Jezus Kristus, živi kruh, ki je prišel iz nebes za življenje sveta. Iz te božanske energije so živeli vsi svetniki od mučencev prvih stoletji vse do današnjih dni. Že za mučence iz pravih stoletij vemo: Ko so bili v ječah, so jim pred smrtjo duhovniki nosili kruh močnih, sveto obhajilo. Mučenec sv. Ciprijan, škof v Kartagini, v svojih 54 pismih Korneliju omenja: »Za mučeništvo ne more biti sposoben tisti, ki ga Cerkev ne oboroži za boj. Duh opeša, če ga evharistija ne dvigne in ne razvname.«
Dragi bratje in sestre, tudi mi živimo sredi tolikih preizkušenj, ko je težko biti dober, ko je velikokrat zelo težko plavati proti toku in se boriti za sveto življenje po evangeliju. Zato se v letu priprave na SEK, ki bo 13. junija 2010, v letu evharistične prenove, oklenimo maše, poživimo svoje obhajilo, da ga bomo prejemali z bolj živo vero in zavestjo, da je to hrana močnih, hrana za bolj sveto življenje. Le tako bomo tudi mi dosegli cilj, ki ga oni že uživajo, da bomo nekoč tudi mi v polnosti uživali večno srečo v občestvu svetih in naših dragih pokojnih. Amen.
Iz nagovora v stolnici:
Praznik vseh svetnikov je praznik zmagoslavja vere nad nevero in grehom, praznik zmage življenja nad smrtjo. V središči današnjega praznika so svetniki. Mnoge poznamo iz bogoslužnega koledarja, ker se tistih, ki so bili razglašeni pred vesoljno Cerkvijo, spominjamo večinoma na dan smrti, ki je njihov rojstni dan za nebesa. Mnoge iz množice, ki jo omenja apostol Janez v svojem Razodetju, poznamo, saj so med njim tudi naši bližnji, sorodniki in znanci, ki so res živeli iz vere. Večine pa ne poznamo. Eni so zaslužili nebesa, ker so služili drugim v ponižnosti, izžarevali modrost, tretji pa se izkazovali z junaštvom in zaslužili celo palmo mučeništva. Vsi pa so se znali dvigniti nad ozki in sebični jaz in so znali živeti v popolni predanosti za Boga in bližnjega.
To so ljudje, ki so imeli tudi dvome in se spraševali o svojih preizkušnjah in trpljenju drugih, zakaj tako in ne drugače, a so bili hkrati tudi odprti za božje nedoumljive načrte, za božjo voljo. Do cilja, do nebes vodi življenje po Jezusovem nauku, zlasti po njegovih blagrih. Zato jih Cerkev vsako leto bere na današnji praznik. Blagri segajo na vsa področja življenja in najlepše kažejo, kaj je krščanski stil življenja.
Blagor ubogim v duhu. Uboštvo pomeni popolno nenavezanost nase, da ne plešemo okrog sebe in ne izkoriščamo drugih pri iskanju svoje sreče. Blagor žalostnim, zlasti kadar te žalosti nismo sami krivi, ampak zaradi krivic drugih, zaradi trpljenja vseh vrst, ki mu ne moremo uiti in ga kljub temu sprejemamo iz ljubezni do Boga. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti: koliko vnebovpijočih krivic se vsak dan dogaja in koliko popolne nemoči pred njimi morajo nekateri prestati. Blagor usmiljenim velja tistim, ki jih prizadene trpljenje drugih, a so hkrati sočutni in pozorni do ljudi v stiskah. Blagor čistim v srcu velja tistim, ki se ne omadežujejo z zlom, ki je v svetu. Blagor tistim, ki delajo za mir, za spravo, ki pomirjajo ljudi in jih prepričujejo, da je bolje doseči manj za ceno sloge in miru kot pa živeti v stalnem nemiru in prepiru. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjanim, blagor krotkim.
Ustavimo se samo ob blagru usmiljenim. Ta blagor nam lepo razloži in ponazori življenje apostola gobavcev p. Damjana de Veustera, ki je bil 11. oktobra letos razglašenega za svetnika. »Politika in časnikarski svet nima takih junakov kot je p. Damjan, misijonar gobavcev ali oče gobavcev,« je svoj čas zapisal Mahatma Gandi.
P. Damjan je postal gobavec med gobavci, gobavec za gobavce iz ljubezni od bližnjega. Kot oni je tudi on trpel in umrl, ker je veroval v Kristusovo vstajenje. Na Havajih, ki so bili tedaj še neodvisna država, danes pa so ena od držav ZDA, so sprejeli zakon, da morajo biti gobavci izolirati na težko dostopnem polotoku. Tu so bili gobavci prepuščeni samim sebi. Ko so enkrat prišli tja, se niso nikoli več vrnili. V tem času se je mladi, 19-letni Damjan iz Belgije odločil za duhovniški poklic. Bil je iz ugledne družine, športnik. Da bi prevzel očetovo tovarno, je najprej začel študij ekonomije. Toda Bog ga je klical v duhovništvo. Takrat so belgijski misijonarji odhajali predvsem v Kongo, ki je bil belgijski kolonija. Toda škof s Havajev je prav tedaj v Belgijo prosil za nove misijonarje in tja je odšlo 10 redovnic in nekaj redovnikov, med njimi tudi p Damjan, ki še ni bil posvečen v duhovnika. Posvečen je bi šele pozneje, na Havajih.
Škof se je namreč pozanimal za žalostno stanje gobavcev. Takrat je bila gobavost še neozdravljiva. Med gobavci je vladal pekel. Zdravnikov ni bilo. Če je od časa do časa kdo prišel, je kmalu odšel. Vladali so beda, umazanija, popolna seksualna razpuščenost. Nekdo je zapisal: »Kot zveri, alkohol, suženjstvo, z verig spuščeni najnižji nagoni, kraje, kriminal.« Škof ni upal nikogar siliti, da bi odšel med nje. Oče Damjan se je javil sam. Po Jezusovem zgledu, ki je prišel med nas grešnike, se je tudi on spustil tako rekoč v pekel. Med gobavci je potem maševal, bil velikokrat bolničar, tudi mizar, delil zdravila. Razmere so postale bolj znosne. Leta 1884 je zvedel, da je tudi sam zbolel. Ponavljal je: »Naj se zgodi božja volja!« Umrl je v velikem tednu 1889 v 49. letu življenja in po 16-ih letih bivanja med gobavci. O kako prekrasen svetniški zgled razodevanja božjega usmiljenja.
Svetniki in tudi naši verni rajni nas danes hote ali nehote soočajo z resnico, realnostjo naše smrti. Svetniki nam dajejo odgovore na tesnobna vprašanja: »Ali je življenje po smrti ali pa je smrt zadnja in končna postaja naše življenjske poti? Kaj je naša končna usoda? Kaj naj bo smisel življenja?« Svetniki nam pričujejo, da smrt ni zadnja postaja, smisel življenja pa je postati dober človek. Pričujejo, da nismo samo tuzemski potniki, ker v sebi, čeprav smo končni, nosimo večnost. Naša domovina je v nebesih, naš končni cilj pa življenje z Bogom.
Svetniki so v to življenje trdno verovali. A trdno so verovali tudi v blagor, ki ga slišimo pri vsaki maši: »Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo.« V letu evharistične prenove nam mora postati bolj jasno: za življenje iz vere po Jezusovih blagrih potrebujemo pomoč. Ta blagor nam pove, da smo že tu na zemlji povabljeni h Gospodovi mizi. Evharistija nas krepi. Jezus je dejal: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« (Jn 15,5). Brez življenja, ki nam ga Jezus daje v evharistiji, ni rasti v svetosti. Živi in neposredni stik z Bogom se uresničuje po evharistiji. Tu nam prihaja naproti Jezus Kristus, živi kruh, ki je prišel iz nebes za življenje sveta. Iz te božanske energije so živeli vsi svetniki od mučencev prvih stoletji vse do današnjih dni. Že za mučence iz pravih stoletij vemo: Ko so bili v ječah, so jim pred smrtjo duhovniki nosili kruh močnih, sveto obhajilo. Mučenec sv. Ciprijan, škof v Kartagini, v svojih 54 pismih Korneliju omenja: »Za mučeništvo ne more biti sposoben tisti, ki ga Cerkev ne oboroži za boj. Duh opeša, če ga evharistija ne dvigne in ne razvname.«
Dragi bratje in sestre, tudi mi živimo sredi tolikih preizkušenj, ko je težko biti dober, ko je velikokrat zelo težko plavati proti toku in se boriti za sveto življenje po evangeliju. Zato se v letu priprave na SEK, ki bo 13. junija 2010, v letu evharistične prenove, oklenimo maše, poživimo svoje obhajilo, da ga bomo prejemali z bolj živo vero in zavestjo, da je to hrana močnih, hrana za bolj sveto življenje. Le tako bomo tudi mi dosegli cilj, ki ga oni že uživajo, da bomo nekoč tudi mi v polnosti uživali večno srečo v občestvu svetih in naših dragih pokojnih. Amen.
Vsi sveti
»S Kristusovim darovanjem se zedinjajo ne le udje, ki so še na tem svetu, marveč tudi tisti, ki so že v nebeški slavi: v občestvu s presveto Devico Marijo in spominjajoč se nje kakor tudi vseh svetnikov in svetnic daruje Cerkev evharistično daritev. Pri obhajanju evharistije se Cerkev skupaj z Marijo kakor ob vznožju križa zedinja s Kristusovim darovanjem in z njegovim posredovanjem« (KKC 1370).
Ponavadi pravimo, da je premalo dni v letu, da bi se spominjali vsakega svetnika posebej, zato je en dan v letu, praznik vseh svetih, ko se spominjamo vseh svetih. V resnici pa se vsak dan pri evharistiji spominjamo prav vseh svetnikov. Vsak dan poleg Device Marije in drugih svetnikov, ki jih tudi v evharistični molitvi posebej imenujemo, slavimo vse svetnike, se priporočamo nebeškemu Očetu v varstvo po njihovem zasluženju in prošnjah ter ga prosimo, naj nas sprejme v njihovo družbo (prim. 1. evharistična molitev). Spomin vseh svetnikov izvira iz evharističnega spominjanja vseh velikih božjih del, ki nas navdajajo s hvaležnostjo pa tudi z upanjem, da jih bo Bog dopolnil ob koncu časov, ko nas bo vse, ki se sedaj zbiramo kakor ob vznožju Kristusovega križa, sprejel k sebi kakor svojega poveličanega Sina. Božja dela, ki se jih spominjamo, so torej hkrati moč za naše sedanje življenje in obljuba za našo prihodnost; naše spominjanje je hkrati zaupanje v božjo dobroto v današnjem času in veselo pričakovanje prihodnjih božjih del. Vsakdanji spomin vseh božjih svetih nas hkrati krepi v sedanjih življenjskih preizkušnjah in nam kaže pravi cilj vseh naših prizadevanj.
Zgodovinarji pravijo, da so se prvotno kristjani na določene dneve v letu spominjali mučencev samo na njihovih grobovih zunaj mesta (saj je bilo v rimskih mestih prepovedano pokopavati), medtem ko so znotraj obzidja v Rimu obhajali evharistijo »od dneva«. Pozneje se je češčenje mučencev preselilo tudi v mesto in se razširilo po širši okolici. Nekateri svetniki so postali splošno znani in češčeni. V srednjem veku je »leto svetnikov« s prazniki, ki so vsak zase poudarjali posebnost slavljenega svetnika, teklo nekako vzporedno z »letom Kristusove skrivnosti«, ki je skladna zgradba z dvema tečajema, božičem in veliko nočjo, Gospodovim rojstvom in vstajenjem.
Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru nam je s prenovo bogoslužnega koledarja in knjig znova lažje dojemati bistvo naših praznovanj. Niti na slovesne praznike svetnikov niso v središču osebnost svetnika ali njegova izredna dejanja. Vedno je v središču oseba Gospoda Jezusa Kristusa, Božjega Sina, in dejanje njegovega darovanja na križu za nas vse. S svetniškimi prazniki Cerkev oznanja Kristusovo velikonočno skrivnost (prim. B 104).
Vsi svetniki so živeli iz evharistije in evharistično. Vse svoje življenje so darovali skupaj z Gospodom Jezusom nebeškemu Očetu, in od nebeškega Očeta so skupaj z Gospodom Jezusom prejeli življenje v vsej polnosti. Vsi sveti, ki so živeli in živijo v božji ljubezni, pri evharistiji napolnjujejo naše cerkev, četudi so včasih prazne. Naj božja ljubezen napolni tudi nas, da bomo z vsemi svetimi iz srca hvalili in slavili nebeškega Očeta že pri bogoslužju na tem svetu in z vsem svojim življenjem vabili v družbo svetih.
Škof Andrej Glavan
(Sporočila 11/2009)
Ponavadi pravimo, da je premalo dni v letu, da bi se spominjali vsakega svetnika posebej, zato je en dan v letu, praznik vseh svetih, ko se spominjamo vseh svetih. V resnici pa se vsak dan pri evharistiji spominjamo prav vseh svetnikov. Vsak dan poleg Device Marije in drugih svetnikov, ki jih tudi v evharistični molitvi posebej imenujemo, slavimo vse svetnike, se priporočamo nebeškemu Očetu v varstvo po njihovem zasluženju in prošnjah ter ga prosimo, naj nas sprejme v njihovo družbo (prim. 1. evharistična molitev). Spomin vseh svetnikov izvira iz evharističnega spominjanja vseh velikih božjih del, ki nas navdajajo s hvaležnostjo pa tudi z upanjem, da jih bo Bog dopolnil ob koncu časov, ko nas bo vse, ki se sedaj zbiramo kakor ob vznožju Kristusovega križa, sprejel k sebi kakor svojega poveličanega Sina. Božja dela, ki se jih spominjamo, so torej hkrati moč za naše sedanje življenje in obljuba za našo prihodnost; naše spominjanje je hkrati zaupanje v božjo dobroto v današnjem času in veselo pričakovanje prihodnjih božjih del. Vsakdanji spomin vseh božjih svetih nas hkrati krepi v sedanjih življenjskih preizkušnjah in nam kaže pravi cilj vseh naših prizadevanj.
Zgodovinarji pravijo, da so se prvotno kristjani na določene dneve v letu spominjali mučencev samo na njihovih grobovih zunaj mesta (saj je bilo v rimskih mestih prepovedano pokopavati), medtem ko so znotraj obzidja v Rimu obhajali evharistijo »od dneva«. Pozneje se je češčenje mučencev preselilo tudi v mesto in se razširilo po širši okolici. Nekateri svetniki so postali splošno znani in češčeni. V srednjem veku je »leto svetnikov« s prazniki, ki so vsak zase poudarjali posebnost slavljenega svetnika, teklo nekako vzporedno z »letom Kristusove skrivnosti«, ki je skladna zgradba z dvema tečajema, božičem in veliko nočjo, Gospodovim rojstvom in vstajenjem.
Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru nam je s prenovo bogoslužnega koledarja in knjig znova lažje dojemati bistvo naših praznovanj. Niti na slovesne praznike svetnikov niso v središču osebnost svetnika ali njegova izredna dejanja. Vedno je v središču oseba Gospoda Jezusa Kristusa, Božjega Sina, in dejanje njegovega darovanja na križu za nas vse. S svetniškimi prazniki Cerkev oznanja Kristusovo velikonočno skrivnost (prim. B 104).
Vsi svetniki so živeli iz evharistije in evharistično. Vse svoje življenje so darovali skupaj z Gospodom Jezusom nebeškemu Očetu, in od nebeškega Očeta so skupaj z Gospodom Jezusom prejeli življenje v vsej polnosti. Vsi sveti, ki so živeli in živijo v božji ljubezni, pri evharistiji napolnjujejo naše cerkev, četudi so včasih prazne. Naj božja ljubezen napolni tudi nas, da bomo z vsemi svetimi iz srca hvalili in slavili nebeškega Očeta že pri bogoslužju na tem svetu in z vsem svojim življenjem vabili v družbo svetih.
Škof Andrej Glavan
(Sporočila 11/2009)
Naročite se na:
Komentarji (Atom)