Spored prireditev
.
ponedeljek, 30. november 2009
Sv. Miklavž
V novomeško stolnico se je vrnila restavrirana Tintorettova oltarna slika sv. Miklavža.
Spored prireditev
.
Spored prireditev
.
nedelja, 29. november 2009
Krst
Škof Andrej Glavan je v Trebnjem krstil šestega otroka družine Candellari, šestega otroka družine Kos in še štiri druge otroke.
.
.
sobota, 28. november 2009
četrtek, 26. november 2009
SEK
Škof Andrej Glavan se je pri sv. Jožefu v Ljubljani s predstavniki krščanskih gibanj in skupnosti pogovarjal o njihovem sodelovanju v letu evharistične prenove, katere krona bo Slovenski evharistični kongres (SEK).
sreda, 25. november 2009
nedelja, 22. november 2009
Kristus Kralj
Škof Andrej Glavan je na nedeljo Kristusa Kralja dopoldne maševal v stolnici sv. Nikolaja in podelil papeški blagoslov s popolnim odpustkom.
Popoldne je v Prečni maševal ob evharističnem dnevu novomeške dekanije.
Iz nagovora škofa Glavana v Prečni:
UVOD:
Dragi dekanijski duhovniki z g. dekanom na čelu, dragi pevci, člani ŽPS, dragi prečenski farani in verniki iz novomeške dekanije. Na začetku molitvene ure smo zapeli himno zadnjega evh. Kongresa v Ljubljani pred 74 leti. Himna, ki je bila tedaj uglasbena in jo še danes pojemo kot eno najbolj znanih evharističnih pesmi – Mogočno se dvigni nam spev iz srca – je uglasbil predvojni novomeški kapelnik Čerin, brat tedanjega novomeškega prošta Čerina. Kakšno naključje, da je tudi himna za SEK v letu 2010 uglasbil novomeški glasbenik prof. Makovec. Njegovo skladbo, ki je bila letos s strani najvidnejših cerkvenih glasbenikov smo slišali na začetku maše: Jezus Božji kruh si za življenje.
HOMILIJA:
Dragi bratje in sestre! Včeraj sem slišal v poročilih, da bodo v teh dneh v atomskem pospeševalniku blizu Ženeve po 1 letu ponovili poskus, s katerim hočejo raziskovati, kaj se je dogajalo ob stvarjenju sveta pred približno 15 milijoni leti ob t.i. velikem poku ali big-bangu. Zanimivo, da sem skupaj s 50 škofi letos v Švici poslušal 2 verna znanstvenika, ki sodelujeta pri tem projektu, ki sta nam 3 ure razlagala, kaj se dogaja v tem 27-km podzemnem tunelu v obliki kroga blizu Ženeve. Povedala sta, da hočejo dognati, kaj se je dogajalo v stotinki sekunde po tem velikem poku, preblisku.
Takrat se je vse vesolje, stisnjeno v majhen prostor, segreto na tisoč milijard vročine, razletelo, kdo ve zakaj, v strahotni esploziji. Ta eksplozija, to dogajanje nikoli ni povsem prenehalo, nastalo je milijone in milijarde ozvezdij in zvezd. Vse današnje energije, vseh vetrov, valov, nafte in atomov izhaja iz tiste praenergije. Tudi vsaj moj korak ali udarec srca – veliki pok ali big-bang odmeva vsepovsod.
Kaj ima ta moj začetek opraviti z evharističnim dnevom? Poznamo namreč še en big-bang, neprimerno močnejši, tako da je snovni, materialni big-bang v primerjavi z njim samo kot prasket vžigalice. To je Kristusova velikonočna skrivnost. Zadnja večerja in prva maša, postavitev evharistične daritve in kalvarijska žrtev, trpljenje na križu, izročitev duše v Očetove roke: To je bila eksplozija, ki je v podobi rečeno raznesla še samega Boga. Nič ni ostalo od njega, vse nam je dal, vsega se razdal, izničil se za nas.
Stvarjenje sveta skozi pragrom, prapok big-banga ni stalo Boga več kot eno besedo: »Bodi!« Odrešenje po Kristusu, Kralju vesoljstva, pa ga je stalo življenja edinorojenega Sinu, njegove popolne žrtve.
Odrešenje na Kalvariji in z njim povezano vstajenje je tako postal osrednji dogodek. Celotna zgodovina Boga s človeštvom je povzeta v besedah: »To je moje telo, to je moja kri,« je dejal letos na praznik Sv. Rešnjega Telesa papež Benedikt XVI. Vsa velikonočna skrivnost pa je zgoščena v evharistiji. Ta kruh je ponavzočenje resničnost Boga Odrešenika med nami. Samo od te praeksplozije, duhovne Božje praeksplozije živimo.
»Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni.« Tako velika in vseobsežna je ta beseda, da ji skoraj ne moremo verjeti, a je prav tako in še bolj resnična, kot je resnično, da vsa energija vesolja in vsakega našega uda izhaja iz tega prapoka. Človeška duša je po naravi krščanska, je zapisal Tertulijan, a krščanska duša je po naravi evharistična. Toda ali je to res, se to vidi na ljudeh, ki pogosto hodijo k obhajilu?
Božji služabnik skopski škof Janez Frančišek Gnidovec, ki je povezan z našim Novim mesto, ker je tu hodil v osnovno šolo in gimnazijo, je zapisal pred evharističnim kongresom v Ljubljani leta 1935 tole: »Sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate. Zadnjih besed (to so besede Janeza Krstnika) pa ne navajam kot očitek, marveč kot nalogo evharističnega kongresa, da širi in poglablja spoznanja Jezusa Kristusa in širi ljubezen do njega, ki živi med nami v sv. evharistiji.«
Če je, predragi v Gospodu, to škof Gnidovec izjavil takrat pred vojno, ko je našim prednikom maša nekaj pomenila, ko so bili pripravljeni prehoditi ure in ure, da so bili ob nedeljah pri maši, ko so bile pobožnosti prvih petkov na višku, dnevi celodnevnih češčenj med največjimi župnijskimi prazniki - Kaj bi rekel danes, ko se mnogi med krščenimi za Jezusa skoraj ne zmenijo?
»Sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate,« je torej toliko bolj aktualno danes. Zato smo škofje 1. januarja letos naznanili leto evharistične prenove in evharistični kongres. Namen evharističnega kongresa je isti kot nekoč: pokazati, da je Jezus Kristus središče našega krščanskega življenja.
Mi kristjani, člani ŽPS, nedeljski kristjani, se moramo spremeniti. Mi moramo poglobiti svoj odnos do evharistije, da ne bi le hodili k obhajilu, ampak živeli od njega, od tega kruha, živeli iz evharistije. S pogostim in vrednim obhajilom moramo v sebi utrjevati povezanost s Kristusom živim kruhom, ga doživljati kot svojega kralja, da bomo živeli iz njega. »Moje kraljestvo ni od tega sveta, moje kraljestvo je kraljestvo resnice, pravice, miru in ljubezni.«
Kristjani moramo napolnjevati svet z ljubezni, a tudi plavati proti toku, kar ni lahko. Evharistija je bila vedno hrana pričevalcev. Že iz 4. stoletja so nam znana besede mučencev iz Abitene: »Ne moremo živeti brez nedelje in obhajanja evharistije.« V vseh časih in še bolj v časih preganjanja je bila evharistična skrivnost življenje kristjanov, hrana pričevalcev, kruh upanja. Evzebij iz Cezareje poroča, da kristjani niso opuščali obhajanja evharistije niti sredi preganjanj: »Vsak kraj, v katerega smo sli, je za nas postal kraj obhajanja evharistije. Naj je bilo to taborišče, puščava, ladja ali zapor,« pravi Evzebij. Tudi martirologij 20. stoletja je poln ganljivih pripovedi o skrivnem obhajanju evharistije v koncentracijskih taboriščih, kajti brez evharistije ne moremo živeti božjega življenja.
O ko bi naša Cerkev na Slovenskem v tem letu evharistične prenove v pripravi na SEK doživela leto božjega obiskanja in posebnih milosti. Kako čudovito bi bilo, ko bi vsi poglobili spoznanje, da mora Cerkev in vsak od nas živeti iz maše: »Brez mene ne morete ničesar storiti,« nam govori Jezus.
Vabim vas, da se bomo v mesecih, ki so pred nami ob vsakodnevnih duhovnih mislih na Radiu Ognjišče, ki bodo od novega leta posvečene evharistiji, ob molitvenih urah pred Najsvetejšim po župnijah prenovili, iz maše še bolj zaživeli. 13. junija pa naj bi se v čim večjem številu zbrali na SEK na stadionu v Celju, da pred celotnim narodom izpričamo svojo vero v Jezusa v evharistiji, da tudi tistim, ki nič ne vedo o Jezusu, javno povemo in se bodo morda vsaj zamislili, iz česa kristjani živimo, kaj nam povezanost z evharističnim Kraljem pomeni. Amen.
.
Popoldne je v Prečni maševal ob evharističnem dnevu novomeške dekanije.
Iz nagovora škofa Glavana v Prečni:
UVOD:
Dragi dekanijski duhovniki z g. dekanom na čelu, dragi pevci, člani ŽPS, dragi prečenski farani in verniki iz novomeške dekanije. Na začetku molitvene ure smo zapeli himno zadnjega evh. Kongresa v Ljubljani pred 74 leti. Himna, ki je bila tedaj uglasbena in jo še danes pojemo kot eno najbolj znanih evharističnih pesmi – Mogočno se dvigni nam spev iz srca – je uglasbil predvojni novomeški kapelnik Čerin, brat tedanjega novomeškega prošta Čerina. Kakšno naključje, da je tudi himna za SEK v letu 2010 uglasbil novomeški glasbenik prof. Makovec. Njegovo skladbo, ki je bila letos s strani najvidnejših cerkvenih glasbenikov smo slišali na začetku maše: Jezus Božji kruh si za življenje.
HOMILIJA:
Dragi bratje in sestre! Včeraj sem slišal v poročilih, da bodo v teh dneh v atomskem pospeševalniku blizu Ženeve po 1 letu ponovili poskus, s katerim hočejo raziskovati, kaj se je dogajalo ob stvarjenju sveta pred približno 15 milijoni leti ob t.i. velikem poku ali big-bangu. Zanimivo, da sem skupaj s 50 škofi letos v Švici poslušal 2 verna znanstvenika, ki sodelujeta pri tem projektu, ki sta nam 3 ure razlagala, kaj se dogaja v tem 27-km podzemnem tunelu v obliki kroga blizu Ženeve. Povedala sta, da hočejo dognati, kaj se je dogajalo v stotinki sekunde po tem velikem poku, preblisku.
Takrat se je vse vesolje, stisnjeno v majhen prostor, segreto na tisoč milijard vročine, razletelo, kdo ve zakaj, v strahotni esploziji. Ta eksplozija, to dogajanje nikoli ni povsem prenehalo, nastalo je milijone in milijarde ozvezdij in zvezd. Vse današnje energije, vseh vetrov, valov, nafte in atomov izhaja iz tiste praenergije. Tudi vsaj moj korak ali udarec srca – veliki pok ali big-bang odmeva vsepovsod.
Kaj ima ta moj začetek opraviti z evharističnim dnevom? Poznamo namreč še en big-bang, neprimerno močnejši, tako da je snovni, materialni big-bang v primerjavi z njim samo kot prasket vžigalice. To je Kristusova velikonočna skrivnost. Zadnja večerja in prva maša, postavitev evharistične daritve in kalvarijska žrtev, trpljenje na križu, izročitev duše v Očetove roke: To je bila eksplozija, ki je v podobi rečeno raznesla še samega Boga. Nič ni ostalo od njega, vse nam je dal, vsega se razdal, izničil se za nas.
Stvarjenje sveta skozi pragrom, prapok big-banga ni stalo Boga več kot eno besedo: »Bodi!« Odrešenje po Kristusu, Kralju vesoljstva, pa ga je stalo življenja edinorojenega Sinu, njegove popolne žrtve.
Odrešenje na Kalvariji in z njim povezano vstajenje je tako postal osrednji dogodek. Celotna zgodovina Boga s človeštvom je povzeta v besedah: »To je moje telo, to je moja kri,« je dejal letos na praznik Sv. Rešnjega Telesa papež Benedikt XVI. Vsa velikonočna skrivnost pa je zgoščena v evharistiji. Ta kruh je ponavzočenje resničnost Boga Odrešenika med nami. Samo od te praeksplozije, duhovne Božje praeksplozije živimo.
»Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni.« Tako velika in vseobsežna je ta beseda, da ji skoraj ne moremo verjeti, a je prav tako in še bolj resnična, kot je resnično, da vsa energija vesolja in vsakega našega uda izhaja iz tega prapoka. Človeška duša je po naravi krščanska, je zapisal Tertulijan, a krščanska duša je po naravi evharistična. Toda ali je to res, se to vidi na ljudeh, ki pogosto hodijo k obhajilu?
Božji služabnik skopski škof Janez Frančišek Gnidovec, ki je povezan z našim Novim mesto, ker je tu hodil v osnovno šolo in gimnazijo, je zapisal pred evharističnim kongresom v Ljubljani leta 1935 tole: »Sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate. Zadnjih besed (to so besede Janeza Krstnika) pa ne navajam kot očitek, marveč kot nalogo evharističnega kongresa, da širi in poglablja spoznanja Jezusa Kristusa in širi ljubezen do njega, ki živi med nami v sv. evharistiji.«
Če je, predragi v Gospodu, to škof Gnidovec izjavil takrat pred vojno, ko je našim prednikom maša nekaj pomenila, ko so bili pripravljeni prehoditi ure in ure, da so bili ob nedeljah pri maši, ko so bile pobožnosti prvih petkov na višku, dnevi celodnevnih češčenj med največjimi župnijskimi prazniki - Kaj bi rekel danes, ko se mnogi med krščenimi za Jezusa skoraj ne zmenijo?
»Sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate,« je torej toliko bolj aktualno danes. Zato smo škofje 1. januarja letos naznanili leto evharistične prenove in evharistični kongres. Namen evharističnega kongresa je isti kot nekoč: pokazati, da je Jezus Kristus središče našega krščanskega življenja.
Mi kristjani, člani ŽPS, nedeljski kristjani, se moramo spremeniti. Mi moramo poglobiti svoj odnos do evharistije, da ne bi le hodili k obhajilu, ampak živeli od njega, od tega kruha, živeli iz evharistije. S pogostim in vrednim obhajilom moramo v sebi utrjevati povezanost s Kristusom živim kruhom, ga doživljati kot svojega kralja, da bomo živeli iz njega. »Moje kraljestvo ni od tega sveta, moje kraljestvo je kraljestvo resnice, pravice, miru in ljubezni.«
Kristjani moramo napolnjevati svet z ljubezni, a tudi plavati proti toku, kar ni lahko. Evharistija je bila vedno hrana pričevalcev. Že iz 4. stoletja so nam znana besede mučencev iz Abitene: »Ne moremo živeti brez nedelje in obhajanja evharistije.« V vseh časih in še bolj v časih preganjanja je bila evharistična skrivnost življenje kristjanov, hrana pričevalcev, kruh upanja. Evzebij iz Cezareje poroča, da kristjani niso opuščali obhajanja evharistije niti sredi preganjanj: »Vsak kraj, v katerega smo sli, je za nas postal kraj obhajanja evharistije. Naj je bilo to taborišče, puščava, ladja ali zapor,« pravi Evzebij. Tudi martirologij 20. stoletja je poln ganljivih pripovedi o skrivnem obhajanju evharistije v koncentracijskih taboriščih, kajti brez evharistije ne moremo živeti božjega življenja.
O ko bi naša Cerkev na Slovenskem v tem letu evharistične prenove v pripravi na SEK doživela leto božjega obiskanja in posebnih milosti. Kako čudovito bi bilo, ko bi vsi poglobili spoznanje, da mora Cerkev in vsak od nas živeti iz maše: »Brez mene ne morete ničesar storiti,« nam govori Jezus.
Vabim vas, da se bomo v mesecih, ki so pred nami ob vsakodnevnih duhovnih mislih na Radiu Ognjišče, ki bodo od novega leta posvečene evharistiji, ob molitvenih urah pred Najsvetejšim po župnijah prenovili, iz maše še bolj zaživeli. 13. junija pa naj bi se v čim večjem številu zbrali na SEK na stadionu v Celju, da pred celotnim narodom izpričamo svojo vero v Jezusa v evharistiji, da tudi tistim, ki nič ne vedo o Jezusu, javno povemo in se bodo morda vsaj zamislili, iz česa kristjani živimo, kaj nam povezanost z evharističnim Kraljem pomeni. Amen.
.
sobota, 21. november 2009
Večne zaobljube
Škof Andrej Glavan je v Šentjerneju daroval sv. mašo, pri kateri je izrekla večne zaobljube s. Marija Marjetka Jeralič iz kongregacije Šolskih sester de Notre Dame.
Iz nagovora škofa Glavana:
UVOD:
Drage sestre de Notre Dame, na čelu s predstojnico s. Darjo Krhin, spoštovana s. Marjetka, spoštovani duhovniki z domačim župnikom in dekanom na čelu, spoštovani starši, sestri in drugi sorodniki in prijatelji sestre Marjetke, dragi šentjernejski farani. Vse lepo pozdravljam.
Praznik Marijinega darovanja je že od nekdaj bil navdih za darovanje po Marijinem zgledu. Izročilo pravi, da je Marija kot deklica živela v templju in služila Bogu. Ve, drage sestre, ste izbrale ta dan večnih zaobljub s. Marjetke, ki je v vaši kongregaciji, ki jo je ustanovila bl. Mati Terezija Jezusova
Gerhardinger in ima vzgojno karizmo, odkrila svojo poklicanost. Prerok Jeremija sicer pravi, »da nas je izvolil Bog in posvetil že v materinem telesu,« a vendar je duhovni poklic tudi sad molitve, vzgoje in svobodne odločitve. Na žrtveni oltar bo sestra položila svoje mlado življenje in se za vedno izročila svojemu nebeškemu ženinu Jezusu Kristusu.
HOMILIJA:
Prišel je trenutek, ko boste, draga s. Marjetka, Bogu obljubili zvestobo brez pridržkov in za vedno. Ta dogodek bodo v knjigo življenja vpisala sama nebesa. To je za vas in za redovno skupnost in za vso Cerkev trenutek notranjega veselja, saj so takšna slavja redka, veliko preredka po naših škofijah. Na odgovor »Tukaj sem, Gospod, poklical si me!« ste draga sestra odgovorili, da ste pripravljeni vse svoje življenje, svoje srce, razum in voljo, vse kar ste in kar imate, izročiti svojemu nebeškemu ženinu. Vse boste izgubili, da bi še več prejeli. Naša pesem pravi: naš jezik je ne dopove in črka ne sladkosti te, le kdor okuša, tisti zna, kaj je ljubiti Jezusa.
Draga sestra, vaše življenje v uboštvu, čistosti, pokorščini vas bo upodobilo po Jezus Kristusu z njim se podajate na isto pot ljubezni do Očeta, na pot ljubezni do Cerkve, ki je njegova nevesta, na pot darovanja za odrešenje sveta. Z vašimi večnimi zaobljubami bo v mozaiku presvetlega znamenja nebeškega kraljestva, kot imenuje vatikanski cerkveni zbor prizadevanje za popolno ljubezen po nebeških svetih oz. redovno življenje, močneje zažarel še en kamenček.
Dragi bratje in sestre! Sestra Marjetka bo naredila večne zaobljube po treznem premisleku, po noviciatu, ki ga je končala v Nemčiji in po začasnih prvih obljubah. Tudi večne zaobljube še ne pomenijo dokončne zmage. Božje kraljestvo je skriti zaklad, ki ga iščemo in osvajamo vse življenje. Seme njenega poklica je bilo posejano s krstom, raslo je v domači verni, delavsko-kmečki družini, ob vernih starših in dveh sestrah. V družini ob krščanskem zgledu staršev je bilo položeno, kot je sama zapisala, prvo seme v zemlji njenega življenja. Rast poklica se je krepila v domači župniji in pri sestrah, kjer je obiskovala, srednjo in visoko vzgojiteljsko šolo, ki jo je končala z diplomo. Po noviciatu se je zaposlila v vrtcu v Štepanji vasi in na Vrhniki, zdaj pa je prevzela vrtec v samostanski hiši v Ilirski Bistrici
Poglejmo podrobneje, kaj kdo polaga z večnimi zaobljubami v Božje roke. S. Marjetka bo naredila večne zaobljube:
1. Uboštva, zato, ker neomajno veruje svojemu ženinu, da ji bo po skupnosti in v skupnosti dal v stoterni meri vse kar bo v skromnem življenju potrebovala, kot daje vsem, ki iščejo najprej Božje kraljestvo, kot daje Stvarnik lilijam na polju. S to obljubo se bo sestra še bolj povezala s Kristusom, ki je zaradi nje in vsakega izmed nas postal ubog, da bi po njegovem uboštvu vsi obogateli. Tako bo deležna vsega njegovega duhovnega bogastva – zlasti svobode, ki jo prinaša odpoved, nenavezanost na materialne dobrine.
2. Naredila bo obljubo devištva in čistosti. Ta obljuba, ki ni beg iz sveta, še manj podcenjevanje zakonskega življenja, je dar Cerkvi in bo na poseben način osvobodila njeno srce, da bo še bolj gorelo v ljubezni do Boga in vseh ljudi. Ta ljubezen, poroka z nebeškim ženinom, presega vse druge ljubezni človeškega srca.
3. S. Marjetka bo Bogu poklonila tudi dar pokorščine. Ko bo v konkretnih odločitvah v skupnosti in pokorščini predstojnici živela popolno predanost Bogu, bo že okušala lepoto troedinega življenja – lepoto življenja v edinosti. Krepost pokorščine ni možna brez umiranja svoji volji in brez prostovoljne pokorščine Bogu, ki se kaže v konstitucijah in volji zakonite predstojnice, ki mora tudi sama biti poslušna Bogu v duhu služenja po zgledu Jezusa Kristusa, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel in dal svoje življenje za mnoge. Ta obljuba je gotovo najtežja, a Bogu tudi najbolj ljuba.
Draga s. Marjetka! Z večnimi obljubami si boste izvolili boljši del. Ostanite zvesti danim večnim obljubam tudi za ceno žrtev. Obljube delate v letu slovenske evharistične prenove v pripravi na SEK. Iščite pomoč v stiskah pred tabernakljem. Črpajte moč iz vsakdanjega obhajila. V evangeliju smo slišali Jezusa samega: Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni, kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če boste hoteli ostati v njegovi ljubezni, draga sestra, se boste morali oklepati Njega, ki prebiva v žarečem ognjišču ljubezni in ga smemo prejemati v svetem obhajilu.
Hkrati pa imejte pred očmi življenjsko izkustvo mnogih, ki so že šli po poti evangeljskih svetov: da polovična žrtev krvavi in tudi boli, popolna pa plameni in daje luč in toploto drugim. Zato položite zdaj svojo roko v roko svojega nebeškega ženina in je nikoli ne odmaknite in Bog daj, da bi Vaš zgled vnel za redovno življenje še kako dekliško srce in morda celo duhovniški poklic v šentjernejski župniji.
.
Iz nagovora škofa Glavana:
UVOD:
Drage sestre de Notre Dame, na čelu s predstojnico s. Darjo Krhin, spoštovana s. Marjetka, spoštovani duhovniki z domačim župnikom in dekanom na čelu, spoštovani starši, sestri in drugi sorodniki in prijatelji sestre Marjetke, dragi šentjernejski farani. Vse lepo pozdravljam.
Praznik Marijinega darovanja je že od nekdaj bil navdih za darovanje po Marijinem zgledu. Izročilo pravi, da je Marija kot deklica živela v templju in služila Bogu. Ve, drage sestre, ste izbrale ta dan večnih zaobljub s. Marjetke, ki je v vaši kongregaciji, ki jo je ustanovila bl. Mati Terezija Jezusova
Gerhardinger in ima vzgojno karizmo, odkrila svojo poklicanost. Prerok Jeremija sicer pravi, »da nas je izvolil Bog in posvetil že v materinem telesu,« a vendar je duhovni poklic tudi sad molitve, vzgoje in svobodne odločitve. Na žrtveni oltar bo sestra položila svoje mlado življenje in se za vedno izročila svojemu nebeškemu ženinu Jezusu Kristusu.
HOMILIJA:
Prišel je trenutek, ko boste, draga s. Marjetka, Bogu obljubili zvestobo brez pridržkov in za vedno. Ta dogodek bodo v knjigo življenja vpisala sama nebesa. To je za vas in za redovno skupnost in za vso Cerkev trenutek notranjega veselja, saj so takšna slavja redka, veliko preredka po naših škofijah. Na odgovor »Tukaj sem, Gospod, poklical si me!« ste draga sestra odgovorili, da ste pripravljeni vse svoje življenje, svoje srce, razum in voljo, vse kar ste in kar imate, izročiti svojemu nebeškemu ženinu. Vse boste izgubili, da bi še več prejeli. Naša pesem pravi: naš jezik je ne dopove in črka ne sladkosti te, le kdor okuša, tisti zna, kaj je ljubiti Jezusa.
Draga sestra, vaše življenje v uboštvu, čistosti, pokorščini vas bo upodobilo po Jezus Kristusu z njim se podajate na isto pot ljubezni do Očeta, na pot ljubezni do Cerkve, ki je njegova nevesta, na pot darovanja za odrešenje sveta. Z vašimi večnimi zaobljubami bo v mozaiku presvetlega znamenja nebeškega kraljestva, kot imenuje vatikanski cerkveni zbor prizadevanje za popolno ljubezen po nebeških svetih oz. redovno življenje, močneje zažarel še en kamenček.
Dragi bratje in sestre! Sestra Marjetka bo naredila večne zaobljube po treznem premisleku, po noviciatu, ki ga je končala v Nemčiji in po začasnih prvih obljubah. Tudi večne zaobljube še ne pomenijo dokončne zmage. Božje kraljestvo je skriti zaklad, ki ga iščemo in osvajamo vse življenje. Seme njenega poklica je bilo posejano s krstom, raslo je v domači verni, delavsko-kmečki družini, ob vernih starših in dveh sestrah. V družini ob krščanskem zgledu staršev je bilo položeno, kot je sama zapisala, prvo seme v zemlji njenega življenja. Rast poklica se je krepila v domači župniji in pri sestrah, kjer je obiskovala, srednjo in visoko vzgojiteljsko šolo, ki jo je končala z diplomo. Po noviciatu se je zaposlila v vrtcu v Štepanji vasi in na Vrhniki, zdaj pa je prevzela vrtec v samostanski hiši v Ilirski Bistrici
Poglejmo podrobneje, kaj kdo polaga z večnimi zaobljubami v Božje roke. S. Marjetka bo naredila večne zaobljube:
1. Uboštva, zato, ker neomajno veruje svojemu ženinu, da ji bo po skupnosti in v skupnosti dal v stoterni meri vse kar bo v skromnem življenju potrebovala, kot daje vsem, ki iščejo najprej Božje kraljestvo, kot daje Stvarnik lilijam na polju. S to obljubo se bo sestra še bolj povezala s Kristusom, ki je zaradi nje in vsakega izmed nas postal ubog, da bi po njegovem uboštvu vsi obogateli. Tako bo deležna vsega njegovega duhovnega bogastva – zlasti svobode, ki jo prinaša odpoved, nenavezanost na materialne dobrine.
2. Naredila bo obljubo devištva in čistosti. Ta obljuba, ki ni beg iz sveta, še manj podcenjevanje zakonskega življenja, je dar Cerkvi in bo na poseben način osvobodila njeno srce, da bo še bolj gorelo v ljubezni do Boga in vseh ljudi. Ta ljubezen, poroka z nebeškim ženinom, presega vse druge ljubezni človeškega srca.
3. S. Marjetka bo Bogu poklonila tudi dar pokorščine. Ko bo v konkretnih odločitvah v skupnosti in pokorščini predstojnici živela popolno predanost Bogu, bo že okušala lepoto troedinega življenja – lepoto življenja v edinosti. Krepost pokorščine ni možna brez umiranja svoji volji in brez prostovoljne pokorščine Bogu, ki se kaže v konstitucijah in volji zakonite predstojnice, ki mora tudi sama biti poslušna Bogu v duhu služenja po zgledu Jezusa Kristusa, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel in dal svoje življenje za mnoge. Ta obljuba je gotovo najtežja, a Bogu tudi najbolj ljuba.
Draga s. Marjetka! Z večnimi obljubami si boste izvolili boljši del. Ostanite zvesti danim večnim obljubam tudi za ceno žrtev. Obljube delate v letu slovenske evharistične prenove v pripravi na SEK. Iščite pomoč v stiskah pred tabernakljem. Črpajte moč iz vsakdanjega obhajila. V evangeliju smo slišali Jezusa samega: Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni, kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če boste hoteli ostati v njegovi ljubezni, draga sestra, se boste morali oklepati Njega, ki prebiva v žarečem ognjišču ljubezni in ga smemo prejemati v svetem obhajilu.
Hkrati pa imejte pred očmi življenjsko izkustvo mnogih, ki so že šli po poti evangeljskih svetov: da polovična žrtev krvavi in tudi boli, popolna pa plameni in daje luč in toploto drugim. Zato položite zdaj svojo roko v roko svojega nebeškega ženina in je nikoli ne odmaknite in Bog daj, da bi Vaš zgled vnel za redovno življenje še kako dekliško srce in morda celo duhovniški poklic v šentjernejski župniji.
.
Sv. Cecilija
Škof Andrej Glavan je zvečer skupaj s pevci stolne župnije praznoval god zavetnice sv. Cecilije.
.
.
petek, 20. november 2009
torek, 17. november 2009
Naročite se na:
Komentarji (Atom)