Seja SŠK

Škof Andrej Glavan se je v Kopru udeležil 50. redne seje Slovenske škofovske konference, ki je med drugim sklenila, da bo Slovenski evharistični kongres 13. junija 2010 v Celju in ne v Stični.

Blagoslov zvonov

Ob 15. uri je škof Andrej Glavan za župnijsko cerkev v Dobrniču blagoslovil štiri nove bronaste zvonove.




.

Blagoslov prenovljenih orgel

V župnijski cerkvi v Zagradcu je škof Andrej Glavan med sv. mašo ob 10. uri blagoslovil prenovljene orgle ter podelil priznanja zaslužnim organistu in pevkam.



Škofov nagovor:

Hvala za pozdravne besede predstavniku župnije. Tudi lepo pozdravljam g. duhovnike, mojstre prenovitelje orgel in kora, še posebej pa organiste in pevce, ki ste danes najbolj veseli slovesnega blagoslova orgel in povečanega kora.

Orgle po pravici imenujemo »kraljica glasbil«. Orgle čudovito podpirajo in usmerjajo zborovsko in ljudsko petje. Ko se danes zahvaljujemo za te nove orgle, ne smemo pozabiti, da smo vsi poklicani, da prepevamo božjo slavo. Ta hvalnica Gospodu mora biti vse naše življenje, ki ga prežarja ljubezen do Boga in bližnjega. Kakor se množica različnih piščali združi v harmonično melodijo, tako se mi, kljub različnosti, združimo v veri Kristusa.

* * *

Dragi bratje in sestre!

Krščanstvo je vera ljubezni, zato pa tudi pristnega in globokega veselja. Vir veselja je, da nas Bog ljubi, da nas ljubi tako , da je prišel med nas božji Sin Jezus Kristus, da bi nam po človeško spregovoril, bil blizu, nas tolažil. Še več, ljubi nas tako, da je šel za nas na križ, v smrt. A še to ni bilo dovolj. Ljubil nas je tako zelo, da je ostal med nami pod podobo kruha v svojem najsvetejšem trenutku smrti in vstajenja v sveti mašni daritvi, in biva med nami v naših tabernakljih. To je velika in osrednja resnica naše vere.

Skratka, evharistija je največji dokaz Jezusove ljubezni do nas ljudi.

To naj bi v premišljevanju in v molitvi doživljali letos v letu evharistične prenove, katere krona bo prihodnje leto vseslovenski evharistični kongres 13. junija v Stični. Takrat se bomo zbrali k slovesni izpovedi evharistične vere.

Zaradi evharistije so postavljene vse cerkve, vsi oltarji in vse kar služi lepoti obhajanja sv. maše, tudi orgle.


Ob gradnjah, obnovah in novem opremljanju cerkva, tudi ob novih orglah, se lahko postavlja vprašanje sredstev. Nekateri imajo to za razkošje in razmetavanje. Ko beremo poročilo o postavitvi zakramenta sv. evharistije pri zadnji večerji, nas prevzame preprostost obreda. Nekakšna predigra pripovedi pa je prizor maziljenja v Betaniji. Neka žena, ki jo evangelist Janez enači z Marijo, Lazarjevo sestro, je izlila iz posode na Jezusovo glavo izredno dragoceno dišeče olje in izzvala s tem med učenci, zlasti pri Judi Iškariotu, ki je bil oskrbnik skupne blagajne, protestno reakcijo. Češ da je spričo potreb ubogih to nevzdržna potrata. Ne da bi kaj odvzel od obveznosti, ki jo postavlja ljubezen do potrebnih, je Jezusova reakcija presenetljiva. Marijino dejanje je odobraval, kot da je šlo za vnaprejšnje izkazovanje tiste časti njegovemu telesu, ki ga bo njegovo poveličano telo v evharistiji deležno po smrti.

Kakor žena, ki je Jezusa mazilila, se tudi cerkev ni bala »razmetavati«, ko uporablja svoja najboljaša sredsta, da bi pokazala svoje pobožno strmenje nad neizmernim darom evharistije. Zato je gradila lepe tabernaklje in nad njimi veličastne oltarje. Izpostavljala Najsvetejši zakrament v umetniških monštrancah. Končna sodijo v ta okvir tudi orgle, ki pa nimajo le vloge okrasa, ampak naj bi dvigale srca k Bogu.

Veliki glasbeniki so vedno govorili: »Če bi besede lahko vse povedale, bi glasbe ne bilo.« Ker pa ne morejo izraziti najglobljih doživetij veselja, navdušenja, sreče, najdemo od nekdaj v skoraj vseh kulturah in bogoslužjih tudi petje in glasbila, s katerimi človek izraža svoja najgloblja, tudi verska čustva in občutja.

Sveto pismo poroča, kar smo tudi danes slišali v 1. berilu, da so že v Stari zavezi pri bogoslužju uporabljali različna glasbila: trobente, cimbale, piščali, trobente, rogove. Pozneje se je v času Grkov in Rimljanov uveljavil tudi instrument z mehom, ki so ga imenovali »organum«. Ta novi instrument so že v 7. stol. sprejeli v zahodni Cerkvi, medtem ko v vzhodnih Cerkvah še danes pri bogoslužju slišimo samo petje. Orgle so se v stoletjih razvijale in izpopolnjevale. Danes z zelo različnimi registri lahko posnemajo celoten orkester, zato jih po pravici imenujemo »kraljica glasbil«. Orgle spremljajo in podpirajo zborovsko in ljudsko petje. S svojimi čudovitimi in pristnimi melodijami nas dvigajo v duhovni svet in odpirajo naš razum in srce za svet skrivnosti.

Orgle pa tudi vzgajajo. Lepota orgelske glasbe je v sozvočju različnih piščali. Teh je v manjših orglah tisoč ali nekaj tisoč, v največjih pa tudi do deset ali dvajset tisoč. Ene največjih orgel so v Passavu. Imajo 233 registrov in 17.774 pojočih lesenih in cinastih piščali.

Govorijo pa tudi o lepoti v edinosti, o sreči, ki jo prinašata razumevanje in harmonija v družinah, župniji in narodu.

Vsej župniji, zlasti pobudnikom, čestitam za pogum, vsem, ki ste podprli projekt z darovi, pa se zahvaljujem. Ob dobrem, številnem in kvalitetnem zboru je bila potrebna tudi povečava kora, kar bo omogočilo bolj sproščeno petje. Naj obnovljene orgle pojejo Bogu v čast, vam v veselje, ponos in v duhovno spodbudo pri bogoslužju, naj vam govorijo tudi o lepoti in sreči nebeškega bogoslužja.


.

Slomškovo slavje

Na mariborskem stadionu se je Slomškovega slavja udeležil tudi škof Andrej Glavan s številnimi duhovniki in verniki iz novomeške škofije.



.

Obisk

Beograjski nadškof Stanislav Hočevar je skupaj z mostarskim škofom Ratkom Perićem in 20-imi duhovniki obiskal škofa Andreja Glavana. Tako so sklenili duhovne vaje, ki jih je v Stični vodil msgr. Perić. Obisku je sledila sv. maša v novomeški stolnici in molitev na grobu pokojnega beograjskega nadškofa Alojzija Turka na pokopališču v Ločni.





.

Nedelja svetniških kandidatov

Ob 15. uri je škof Andrej Glavan pridigal pri maši v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani ob tradicionalnem letnem srečanju za štiri svetniške kandidate v ljubljanski metropoliji:

Spoštovani g. nadškof, g. vizitator, nekateri postulatorji naših svetniških kandidatov, dragi duhovniki, redovniki in redovnice ter romarji iz nekaterih župnij. Zbrali smo se k evharistiji ob vsakoletni nedelji svetniški kandidatov, ki je letos posvečena našemu dolenjskemu rojaki škofu Janezu Gnidovcu. Tako kot vedno pa bomo prosili za vse naše božje služabnike, da bi jih Bog poveličal pred vesoljno Cerkvijo v našo duhovno korist in v ponos slovenskega naroda. Seveda, najprej bomo morali poskrbeti, da bodo svetniški kandidati še globlje vstopili v našo zavest, da jih potrebujemo in da se jim bomo potem tudi priporočali.

1
Posvetimo najprej nekaj besed današnji božji besedi 25. nedelje. Preveva jo med drugim misel o pravičnosti: zakaj pravični niso cenjeni in od nekaterih celo preganjani? Kdo je pravičen in pošten? Danes se o pravičnosti ne govori veliko. Danes je bolj pomembno, da je kdo uspešen. Tudi v poslovnem svetu, ki ga pretresajo krize, se ne govori o poštenih menedžerjih ali direktorjih, ampak le o uspešnih.
V svetu, ki je poln ambicioznosti in zavisti, pravičnost in poštenost marsikje niso kvalitete oz. kreposti, ki bi imele veljavo. Iskreni ljudje so sicer včasih cenjeni, a veliko bolj ploskajo in dajejo priznanje ljudje tistim, ki so spretni. Višjo ceno imajo tisti, ki so uspešni in bogati. Ljudje občudujejo lepe, močne, samozavestne, slavne, zabavne, ambiciozne, ki pa žal mislijo največkrat predvsem nase. Malo jih je, ki so dosegli popularnost, ker so pravični, pošteni in plemeniti.
In vendar pravičnost in poštenost sta eden od stebrov božjega kraljestva. Vsi, ki želijo vstopiti v to kraljestvo, morajo biti ponižni in usmiljeni, zvesti, iskreni in pravični. Pravični morajo biti pripravljeni sprejeti zadnje mesto, morajo biti služabniki drugih in biti pripravljeni celo trpeti.
O tem nam govori današnji evangelij. Jezus je spregovoril o svojem trpljenju, a apostoli ga niso razumeli. Tudi mi zlate križe in križce radi nosimo, lepe podobe križa občudujemo. To ni težko. Težko pa sprejemamo križe, pa naj bo trpljenje, ponižanje ali služenje drugim. Pa vendar, le križ, odpoved, služenje vodijo v vstajenje. To božjo in nerazumljivo logiko je Jezus podprl še s primero otroka. Jezus ni ukinjal prvih mest. Nekdo mora biti prvi in glavni nosilec odgovornosti. To je zakon človeškega sožitje. Kjer so skušali prva mesta odpraviti, sta na pravo mesto stopila nered, kaos in brezvladje. Seveda pa prvi in največji v božji Cerkvi ni vedno tisti, ki je na prvem mestu. Prvi in največji je tisti, ki z enako predanostjo ljubi Kristusa in njegove brate, pa naj bo na prvem, zadnjem ali katerem koli mestu.

2
Kdo je pravičen in kdo ima pravo veljavo pa najbolj razodeva Bog sam na svetnikih. Ti so znali ljubiti. Bili so ponižni, Bog je bil prvi v njihovem življenju. Bog jih je že v času zemeljskega življenja poviševal, in njihov delo včasih podpiral s čudežnimi uspehi, čeprav jih je velikokrat tudi preskušal s trpljenjem in ponižanjem. Letos se spominjamo obletnic dveh svetniških mož, ki imata mnoge skupne poteze: 150-letnice smrti sv. arškega župnika Janeza Marija Vianneya, ki ga je papež Benedikt XVI. postavil v letu duhovništva kot nekakšno ogledalo nam duhovnikom, in 70-letnice smrti škofa Gnidovca, ki je pa lahko naš domači vzornik duhovnikom.

a)
Arški župnik je bil zadnji med zadnjimi in je z največjimi napori naredil šole in komaj postal duhovnik. A zato je bil res vse življenje srečen, vesel, zadovoljen duhovnik. Škofa je takoj ubogal, ko ga je poslal v Ars, kamor skoraj nihče ni maral. »V Arsu ni ljubezni, vi jo boste tja prinesli,« mu je rekel, ko ga je poslal v Ars. In res, počasi je z ljubeznijo, ki jo je črpal iz evharistije, iz maše, iz molitve pred tabernakljem mehčal srca in jih vnel v ljubezni do Boga. Ista ljubezen ga je tudi priganjala in navdihovala, da je skrbel tudi za uboge in ustanovil Hišo previdnosti za revne otroke.
Vsi so ga občudovali, kako se je na čudovit način upiral opojnosti neprestanega poveličevanja, ko so se v Ars zgrinjale množice. Resnična je Avguštinova misel, da mora tisti, ki hoče sezidati visoko stavbo svetosti, najprej skopati globok temelj ponižnosti.

b)
Tudi škof Gnidovec je bil vse življenje ponižen, skromen, poln dobrote. To ljubezen je črpal iz povezanosti s Kristusom. Že ob 70-letnici , ki smo jo obhajali 3. februarja v tej cerkvi, sem spregovoril o njem kot izrazito evharistično usmerjenem duhovniku in škofu. Kot Janeza Marija Vianneya je tudi njega že kot bogoslovca privlačil Jezus v sv. Rešnjem Telesu. Ure in ure je preklečal v semeniški kapeli pred tabernakljem. Kot ravnatelj je na vse načine pospeševal evharistično življenje. Zavedal se je, da samo iz te osnove lahko rastejo mladi v modrosti in milosti in zorijo in se utrjujejo duhovni poklici.

V vsej svoji ponižnosti se je pri 46-ih letih odpovedal vodstvu Zavoda, kakor kaže ne le zaradi utrujenosti, ampak zato da so lahko za vodjo Zavoda postavili precej let starejšega pregnanega tržaškega škofa Karlina.
Gnidovec je nato vstopil v Misijonsko družbo lazaristov in kot ugleden profesor in dolgoletni ravnatelj ponižno začel posvečeno življenje kot novinec in začetnik v Misijonski družbi. Pravijo, da so se lazaristi kar ustrašili njegovega prihoda, njegove svetosti in duhovne veličine. »Kaj naj mi reveži podarimo bogatinu,« so govorili.
A božja previdnost ga je nemara za nekaj časa odmaknila svetu, da bi ga pripravila in utrdila za novo škofovsko poslanstvo v izredno težkih razmerah.
Tako kot je šel Janez Marija Vianney v Ars v najrevnejšo župnijo, tako je šel Gnidovec v revno skopsko škofijo, kjer že dolgo niso imeli škofa in je vladal nered. V skladu z geslom, ki si ga je izbral: »Vsem sem postal vse,« se je zlasti zaradi pomanjkanja duhovnikov preveč razdajal in izčrpaval preko mere v velikem materialnem pomanjkanju. V Gnidovcu lahko občudujemo, kako je spoštoval, cenil duhovnike, jih očetovsko ljubil in gledal nanje s svetniškimi očmi. Bolele so ga slabosti nekaterih duhovnikov, a jih je vedno skušal zagovarjati. Šele ko je ob kakšnem resnično slabem zgledu moral umolkniti, se je umaknil pred tabernakelj in molil zanj. Škofa Gnidovca bomo ob vedno večjem pomanjkanju duhovnikov vsi slovenski škofje lahko imeli za posebnega priprošnjika za nove duhovne poklice. On je to bolečino pomanjkanja duhovnikov doživljal in nas bo razumel.
V Ljubljani je bilo takrat dovolj in celo preveč duhovnikov, da je bil škof v dvomih, ali bo 3 leta pred vojno še posvetil novo generacijo duhovnikov. Gnidovec pa je imel vsega le nekaj več kot 15 duhovnikov. Gnidovec je potem le nagovoril, pridobil, da bo šel z njim novomašnika Turka. Ker se je bal, da ga škof ne bo pustil, je Gnidovec šel do njega, pred škofom Rožmanom pokleknil in ga prosil, naj mu vendarle pusti novomašnika Turka v pomoč. Ta se je, čeprav je bil šele pred novo mašo, odločil in takoj po novi maši odšel v Skopje. Pozneje je postal beograjski nadškof.
Gnidovec se je kot pastir maloštevilne črede v zelo razsežni škofiji, ki je obsegala celo Makedonijo in današnje Kosovo, v vseh težavah zatekal predvsem v molitev pred tabernakljem. V času škofovske službe je za vso škofijo pripravil kar 3 evharistične kongrese, da bi poživil versko življenje. Želel je, da bi vsaka župnija imela bratovščino sv. Rešnjega Telesa.
Kot nekoč Janeza Marija Vianneya, so tudi pri Gnidovcu občudovali njegovo nepremično zazrtost v Najsvetejše pri molitvi. Te ljubezni do oltarnega zakramenta so se ob njegovem zgledu nalezli tudi drugi. Mati Terezija, ki je kot deklica v Skopju lahko opazovala Gnidovčevo pobožnost do sv. Rešnjega Telesa, je dala v pravila svoje družbe Marijinih misijonark vsak dan enourno molitev pred Najsvetejšim. Pozneje so izmenjaje za molitev namenile vsak četrtek, ki je ustanovni dan evharistije.
Številne težave, načeto zdravje je izčrpalo Gnidovčeve telesne moči. Ni čudno, da je, ves zazrt v Kristusa, izčrpan že pri 66-ih letih umrl na prvi petek med povzdigovanjem med mašo, ki se je opravljala zgodaj zjutraj v kapeli Leonišča. Izgorel je kot večna luč pred tabernakljem.

Prosimo ga, naj nam v letu duhovništva in v letu priprave na SEK, izprosi novih zvestih in svetih duhovnikov. Zadnjega evharističnega kongresa leta 1935 se je v Ljubljani udeležil tudi škof Gnidovec. Naj nam izprosi predvsem, da bomo odkrili veličino maše. Izprosi naj nam bolj živo vero in ljubezen do evharistije.




.

Slinovce

Ob 9.00 in 10.30 je škof Andrej Glavan maševal v podružnični in romarski cerkvi sv. Marije, Matere dobrega sveta na Slinovcah pri Kostanjevici.



.

Stična mladih

28. festivala Stična mladih so se udeležili tudi mnogi mladi in duhovniki novomeške škofije s svojim škofom.




.

Birma

Škof Andrej Glavan je v župniji Trebnje birmal 61 birmancev.

Odbor za pripravo SEK

Škof Andrej Glavan je pri sv. Jožefu v Ljubljani vodil 8. sejo Odbora za pripravo Slovenskega evharističnega kongresa.



.