.
nedelja, 17. januar 2010
Sv. Anton
Škof Andrej Glavan je ob godu sv. Antona, zavetnika živine, maševal v podružnični cerkvi sv. Roka v župniji Žužemberk in se udeležil kračevanja.
.
.
sobota, 16. januar 2010
Dekani in prodekani
Škof Andrej Glavan se je z dekani in prodekani srečal na prazničnem sprejemu in kosilu. Popoldne je maševal v domu starejših občanov v Šmihelu ob 30-letnici DSO.
četrtek, 14. januar 2010
sreda, 13. januar 2010
Konferenca
Škof Andrej Glavan se je v Dobrniču udeležil konference duhovnikov žužemberške dekanije. Popoldne je opravil skrutinij z bogoslovcema novomeške škofije.
ponedeljek, 11. januar 2010
Seja SŠK
Škof Andrej Glavan se je v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano udeležil 52. redne seje Slovenske škofovske konference.
nedelja, 10. januar 2010
Pastirsko pismo
ob spominskem dnevu smrti božjega služabnika Lojzeta Grozdeta
Dragi bratje in sestre!
Z nedeljo Jezusovega krsta se liturgično končuje božična doba, čeprav nas bodo morda jaslice in božične pesmi še spremljale vse tja do svečnice. Z današnjim krstom v Jordanu se je začelo Jezusovo javno delovanje. Prerok Izaija je nekaj stoletij prej Jezusovo poslanstvo napovedal takole: »Glejte moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha, ne bo vpil ne bo kričal, ne bo pešal in ne bo klonil, dokler ne bo vzpostavil pravice na zemlji.« Glas iz neba je pri krstu potrdil Jezusa kot tega napovedanega služabnika in ga razglasil za ljubljenega Očetovega sina. Nekaj podobnega velja tudi za nas. Tudi mi smo pri krstu po božji milosti postali božji otroci in prejeli poslanstvo pričevanja z besedo in zgledom.
Ob izročitvi belega oblačila nam je bilo rečeno, da smo postali nova stvar in oblekli Kristusa. To pomeni, da smo bili upodobljeni po Kristusu, da bi v moči Božje besede in zakramentov – zlasti evharistije – živeli svoj krst, šli za Jezusom in mu ostali zvesti tudi v preizkušnjah, če bo treba tudi do mučeništva. Tako so živeli svetniki in mučenci, med njimi tudi naš božji služabnik Lojze Grozde. O njem želimo spregovoriti ob obletnici njegove smrti. Proces za razglasitev k blaženim je že toliko napredoval, da upamo, da bo kmalu, morda še letos, lahko povzdignjen na oltar. Iz postopkovnega gradiva so po strogo znanstvenih načelih v Rimu pripravili spis – tako imenovano – pozicijo, ki jo je lani pregledala komisija teologov. Ta jo je potrdila in dala soglasno pozitivno mnenje, da je bilo mučeništvo božjega služabnika Lojzeta Grozdeta storjeno iz sovraštva do vere in vrednot, ki jih je on v življenju zagovarjal, branil in po svojih močeh po njih tudi živel ter tako potrdil svojo krstno obljubo.
»Molčati o teh mučencih bi bilo nekaj diaboličnega, nekaj peklenskega, ker bi pomenilo utišati glas Boga, ki nam po mučencih govori,« je zapisalo vatikansko glasilo Osservatore Romano 21. maja 1998. leta, ko smo se pripravljali na sveto jubilejno leto. Božji služabnik papež Janez Pavel II., ki bo letos prištet med blažene, je na obisku v Sloveniji v svojih nagovorih dvakrat omenil božjega služabnika Lojzeta Grozdeta. Tretjič se ga je spomnil še pri splošni avdienci romarjev v Rimu, ko je obujal spomine na svoj obisk v Sloveniji, tej čudoviti deželi v srcu Evrope, kot je papež dejal.
V času moralnega in verskega ravnodušja in relativizma, o katerem večkrat govori sedanji papež Benedikt XVI., je božji služabnik Lojze Grozde, vsem, zlasti pa mladim, zgled zvestobe krščanskim vrednotam in pristnega življenja po evangeliju. Bil je žrtev slepega sovraštva, saj se nikdar ni ukvarjal s politiko. Bil je član Katoliške akcije. Njeni člani so imeli navodilo, naj se nasproti brezbožnemu komunizmu bojujejo z idejo, molitvijo, z odpovedjo in zglednim življenjem, ne pa z orožjem. Kljub temu, da se ni ukvarjal s politiko, se je zdel Lojze Grozde revolucionarjem prenevaren samo zato, ker je bil premočrtno in iskreno veren. Moč za življenje po veri je črpal iz maše, zakramentov, zlasti evharistije, ki jo je imenoval »sonce mojega življenja«. To sonce je v stiškem samostanu ogrelo njegovo srce še zadnje jutro pred smrtjo 1. januarja leta 1943, ki je tisto leto sovpadal s prvim petkom. Kljub svarilom se je podal na pot k svojim domačim, zlasti mami. Na poti domov so ga brezbožniki pred Mirno ujeli, nato pa brez sodbe zverinsko mučili in se nad njim izživljali, da so mu popolnoma iznakazili telo, kar je potrdilo več očividcev njegovega trupla, med njimi tudi teta Ivanka, ki je zanj med študijem skrbela in zanj živela. Ona ga je po smrti tudi dolgo časa zaman iskala. Končno, po skoraj dveh mesecih, so truplo Lojzeta Grozdeta med nabiranjem zvončkov slučajno našli otroci v gozdu blizu mirenskega gradu. O njegovi krivdi so pričali samo predmeti, ki jih je imel pri sebi: mašna knjiga, knjižica Hoja za Kristusom in zloženka o Fatimski Mariji presvetega rožnega venca, ki je napovedovala spreobrnjenje Rusije, kar se je v novejšem času tudi zgodilo.
V mukah so mučenca Lojzeta Grozdeta gotovo krepile Jezusove besede: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,11-12).
Papež Benedikt XVI. je pred kratkim dejal, da svetniki niso preteklost, ampak predstavljajo sedanjost in prihodnost Cerkve ter družbe. V polnosti so namreč uresničili ljubezen v resnici, ki je v krščanskem življenju najvišja vrednota, njihovi liki pa so kakor prizme, ki v različnih odtenkih odsevajo edinstveno luč, ki je Kristus.
Dragi bratje in sestre! V tridnevnici smo ta teden prosili, da bi bil Lojze Grozde, ki je sredi vojne vihre daroval svoje mlado življenje iz ljubezni do Boga, Kristusa, Cerkve in slovenske domovine, pred vesoljno Cerkvijo razglašen za mučenca in pričevalca za vero. Priporočimo mu naše družine. On srečne družine nikoli ni doživel, saj je bil skoraj vse življenje bolj ali manj sirota. Zato ve, kako pomembna je urejena družina za zdrav otrokov razvoj v srečno osebnost. Priporočimo mu tudi našo evharistično prenovo – pripravo na Slovenski evharistični kongres. Na zadnjem evharističnem kongresu leta 1935 je bil kot dvanajstletni deček navzoč tudi Lojze. Priporočimo mu našo mladino, da bo po njegovem zgledu in priprošnji z veseljem živela za ideale, za katere se je sam prizadeval in bil zanje pripravljen pretrpeti mučeniško smrt. Prosimo ga, naj posreduje tudi za spravo v resnici in ljubezni v našem narodu in da se bodo odprle oči slepim za resnico, da bomo v naši domovini mogli zaživeti bolj srečno in sproščeno, z novim upanjem in življenjskim optimizmom.
Dragi bratje in sestre!
Z nedeljo Jezusovega krsta se liturgično končuje božična doba, čeprav nas bodo morda jaslice in božične pesmi še spremljale vse tja do svečnice. Z današnjim krstom v Jordanu se je začelo Jezusovo javno delovanje. Prerok Izaija je nekaj stoletij prej Jezusovo poslanstvo napovedal takole: »Glejte moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha, ne bo vpil ne bo kričal, ne bo pešal in ne bo klonil, dokler ne bo vzpostavil pravice na zemlji.« Glas iz neba je pri krstu potrdil Jezusa kot tega napovedanega služabnika in ga razglasil za ljubljenega Očetovega sina. Nekaj podobnega velja tudi za nas. Tudi mi smo pri krstu po božji milosti postali božji otroci in prejeli poslanstvo pričevanja z besedo in zgledom.
Ob izročitvi belega oblačila nam je bilo rečeno, da smo postali nova stvar in oblekli Kristusa. To pomeni, da smo bili upodobljeni po Kristusu, da bi v moči Božje besede in zakramentov – zlasti evharistije – živeli svoj krst, šli za Jezusom in mu ostali zvesti tudi v preizkušnjah, če bo treba tudi do mučeništva. Tako so živeli svetniki in mučenci, med njimi tudi naš božji služabnik Lojze Grozde. O njem želimo spregovoriti ob obletnici njegove smrti. Proces za razglasitev k blaženim je že toliko napredoval, da upamo, da bo kmalu, morda še letos, lahko povzdignjen na oltar. Iz postopkovnega gradiva so po strogo znanstvenih načelih v Rimu pripravili spis – tako imenovano – pozicijo, ki jo je lani pregledala komisija teologov. Ta jo je potrdila in dala soglasno pozitivno mnenje, da je bilo mučeništvo božjega služabnika Lojzeta Grozdeta storjeno iz sovraštva do vere in vrednot, ki jih je on v življenju zagovarjal, branil in po svojih močeh po njih tudi živel ter tako potrdil svojo krstno obljubo.
»Molčati o teh mučencih bi bilo nekaj diaboličnega, nekaj peklenskega, ker bi pomenilo utišati glas Boga, ki nam po mučencih govori,« je zapisalo vatikansko glasilo Osservatore Romano 21. maja 1998. leta, ko smo se pripravljali na sveto jubilejno leto. Božji služabnik papež Janez Pavel II., ki bo letos prištet med blažene, je na obisku v Sloveniji v svojih nagovorih dvakrat omenil božjega služabnika Lojzeta Grozdeta. Tretjič se ga je spomnil še pri splošni avdienci romarjev v Rimu, ko je obujal spomine na svoj obisk v Sloveniji, tej čudoviti deželi v srcu Evrope, kot je papež dejal.
V času moralnega in verskega ravnodušja in relativizma, o katerem večkrat govori sedanji papež Benedikt XVI., je božji služabnik Lojze Grozde, vsem, zlasti pa mladim, zgled zvestobe krščanskim vrednotam in pristnega življenja po evangeliju. Bil je žrtev slepega sovraštva, saj se nikdar ni ukvarjal s politiko. Bil je član Katoliške akcije. Njeni člani so imeli navodilo, naj se nasproti brezbožnemu komunizmu bojujejo z idejo, molitvijo, z odpovedjo in zglednim življenjem, ne pa z orožjem. Kljub temu, da se ni ukvarjal s politiko, se je zdel Lojze Grozde revolucionarjem prenevaren samo zato, ker je bil premočrtno in iskreno veren. Moč za življenje po veri je črpal iz maše, zakramentov, zlasti evharistije, ki jo je imenoval »sonce mojega življenja«. To sonce je v stiškem samostanu ogrelo njegovo srce še zadnje jutro pred smrtjo 1. januarja leta 1943, ki je tisto leto sovpadal s prvim petkom. Kljub svarilom se je podal na pot k svojim domačim, zlasti mami. Na poti domov so ga brezbožniki pred Mirno ujeli, nato pa brez sodbe zverinsko mučili in se nad njim izživljali, da so mu popolnoma iznakazili telo, kar je potrdilo več očividcev njegovega trupla, med njimi tudi teta Ivanka, ki je zanj med študijem skrbela in zanj živela. Ona ga je po smrti tudi dolgo časa zaman iskala. Končno, po skoraj dveh mesecih, so truplo Lojzeta Grozdeta med nabiranjem zvončkov slučajno našli otroci v gozdu blizu mirenskega gradu. O njegovi krivdi so pričali samo predmeti, ki jih je imel pri sebi: mašna knjiga, knjižica Hoja za Kristusom in zloženka o Fatimski Mariji presvetega rožnega venca, ki je napovedovala spreobrnjenje Rusije, kar se je v novejšem času tudi zgodilo.
V mukah so mučenca Lojzeta Grozdeta gotovo krepile Jezusove besede: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,11-12).
Papež Benedikt XVI. je pred kratkim dejal, da svetniki niso preteklost, ampak predstavljajo sedanjost in prihodnost Cerkve ter družbe. V polnosti so namreč uresničili ljubezen v resnici, ki je v krščanskem življenju najvišja vrednota, njihovi liki pa so kakor prizme, ki v različnih odtenkih odsevajo edinstveno luč, ki je Kristus.
Dragi bratje in sestre! V tridnevnici smo ta teden prosili, da bi bil Lojze Grozde, ki je sredi vojne vihre daroval svoje mlado življenje iz ljubezni do Boga, Kristusa, Cerkve in slovenske domovine, pred vesoljno Cerkvijo razglašen za mučenca in pričevalca za vero. Priporočimo mu naše družine. On srečne družine nikoli ni doživel, saj je bil skoraj vse življenje bolj ali manj sirota. Zato ve, kako pomembna je urejena družina za zdrav otrokov razvoj v srečno osebnost. Priporočimo mu tudi našo evharistično prenovo – pripravo na Slovenski evharistični kongres. Na zadnjem evharističnem kongresu leta 1935 je bil kot dvanajstletni deček navzoč tudi Lojze. Priporočimo mu našo mladino, da bo po njegovem zgledu in priprošnji z veseljem živela za ideale, za katere se je sam prizadeval in bil zanje pripravljen pretrpeti mučeniško smrt. Prosimo ga, naj posreduje tudi za spravo v resnici in ljubezni v našem narodu in da se bodo odprle oči slepim za resnico, da bomo v naši domovini mogli zaživeti bolj srečno in sproščeno, z novim upanjem in življenjskim optimizmom.
+ Andrej Glavan
škof
.
škof
.
sobota, 9. januar 2010
TEOLOGIJA TELESA
Škof Andrej Glavan se je v Zavodu Friderika Ireneja Baraga v Šmihelu udeležil seminarja z naslovom TEOLOGIJA TELESA. Škof Glavan je ob začetku seminarja pozdravil udeležence in predavatelja p. dr. Tadeja Strehovca.
.
.
sreda, 6. januar 2010
Praznik Gospodovega razglašenja
Škof Andrej Glavan je na praznik Gospodovega razglašenja maševal v novomeški stolnici sv. Nikolaja. Pri sv. maši je prepeval mešani pevski zbor Konservatorija za glasbo Jurija Slatkonje pod vodstvom dirigenta Aleša Makovca, po maši je sledil božični koncert.
Iz nagovora škofa Andreja Glavana:
Spoštovani sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!
Obhajamo tretji božični praznik. Jaslice so sinoči dobile novo podobo, nove može najdemo v njih, modre z Vzhoda in njihove spremljevalce. Modri z Vzhoda so neutrudni iskalci Boga, zastopniki vseh narodov, predvsem tistih, ki so v svojem izročilu ohranjali slutnjo, da pride sam Bog na zemljo. Ko so jim to slutnjo potrdila tudi znamenja, so se podali na pot.
»Videli smo njegovo zvezdo,« so rekli, ko so prišli v Jeruzalem. Ta jih je dvignila na pot iskanja in pripeljala do Jezusa. Vera je dar, milost, po drugi stani pa tudi sad osebnega prizadevanja, iskanja, razmišljanja, bojev, skratka, truda. K Bogu Stvarniku vodi namreč več poti: preko stvarstva, velikosti, lepote, urejenosti stvarstva, zvezd Božjega stvarstva. Kot nam vrhunska švicarska ura govori, da jo je nekdo moral narediti, tako tudi ura neizmernega vesolja.
Vendar je med verniki tudi mnogo takih, ki o Bogu ne znajo učeno razpravljati in tudi težko povedo, zakaj verujejo, toda v svoji notranjosti so v Boga trdno prepričani in tega prepričanja jim nihče ne more omajati. Vera je res najprej Božji dar.
Naši iskalci z Vzhoda so prišli v Jeruzalem v Judejo. Pustimo danes ob strani krutega Heroda, ki se je ljubosumno prestrašil ob besedah, da so se modri prišli poklonit novorojenemu kralju. Sledimo raje modrim samim. Ko so zvedeli pri poznavalcih Svetega pisma za napoved o rojstvu Mesija (ta napoved pravi, da se bo rodil v Betlehemu), so se napotili tja. Ko so prišli do kraja, kjer je bilo Dete, pravi evangelij, so padli predenj in ga počastili. Krščansko izročilo je v tej drži vedno prepoznavalo evharistično češčenje.
Dragi bratje in sestre! Te besede: »Padli so predenj in ga počastili«, so namenjene tudi nam. Dete v jaslih nas kliče k češčenje. Tudi mi moramo v letu evharistije in priprav na SEK narediti izbor Boga.
Papež Benedikt XVI. je v Kölnu, kjer v katedrali hranijo domnevne relikevije sv. treh kraljev, govoril na srečanju mladih takole: »Dejansko, če dobro premislimo, smo mi te izkušnje srečanja z Mesijem deležni v evharistiji. Pri vsaki maši nas srečanje z Božjo besedo uvede v skrivnost Kristusovega križa in vstajenja in nas tako povede v evharistični obed, v združenje s Kristusom. Na oltarju je On, ki so ga modri videli ležečega na slami. Kristus, živi kruh, ki je prišel iz nebes, da bi dal svetu življenje, pravo Jagnje, ki daje svoje življenje za življenje človeštva. Prav v Betlehemu, hiši kruha, lahko razsvetljeni z besedo vedno znova doživimo pretresljivo srečanje z nepojmljivo veličino Boga, ki se poniža v jaslih, da se nam da v jed na oltarju.«
Lahko si predstavljamo presenečenje modrih pred otrokom v plenicah. Samo vera jim je dala možnost, da so v potezah otroka prepoznali kralja, ki so ga iskali, Boga, h kateremu jih je vodila zvezda. V njem je večno vstopilo v čas. Skrivnost se je razodela tako, da se nam je izročila v krhkem telesu majhnega otroka in napolnila prepad med končnim in neskončnim, med vidnim in nevidnim. Modri so bili polni občudovanja pred tem, kar so videli: nebesa na zemlji in zemljo v nebesih, človeka v Bogu in Boga v človeku. »V neznatnem telesu betlehemskega Deteta so videli Njega, ki ga svet ne more obseči,« kot pravi sv. Peter Krizolog.
V letu evharistije se vedno znova z istim občudovanjem bližajmo h Kristusu, ki živi in ki ga lahko najdemo v tabernaklju v oltarnem zakramentu.
Dragi bratje in sestre! Vsi smo iskalci sreče in polnosti življenja. Samo Kristus nam ju lahko da, če se mu izročimo. Kdor se Njemu podari, ne le v duhovnem poklicu, ampak v svetu, v kateremkoli stanu in poklicu. Kdor dovoli Kristusu, da vstopi v njegovo življenje, ničesar ne izgubi, absolutno ničesar od tega, kar življenje dela veliko, svobodno in lepo. Nasprotno, v tem prijateljstvu se na široko odprejo vrata življenja. Samo v tem prijateljstvu se resnično odprejo velike možnosti človeškega bivanja. Kristus ne vzame nič od tega, kar je v nas lepega in velikega, ampak vse izpopolnjuje v nas v Božjo slavo za srečo ljudi, za rešitev sveta. Vrnimo se tudi mi, kot modri, s tem prepričanjem po drugi poti v svoje vsakdanje krščansko življenje. Amen.
.
Iz nagovora škofa Andreja Glavana:
Spoštovani sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!
Obhajamo tretji božični praznik. Jaslice so sinoči dobile novo podobo, nove može najdemo v njih, modre z Vzhoda in njihove spremljevalce. Modri z Vzhoda so neutrudni iskalci Boga, zastopniki vseh narodov, predvsem tistih, ki so v svojem izročilu ohranjali slutnjo, da pride sam Bog na zemljo. Ko so jim to slutnjo potrdila tudi znamenja, so se podali na pot.
»Videli smo njegovo zvezdo,« so rekli, ko so prišli v Jeruzalem. Ta jih je dvignila na pot iskanja in pripeljala do Jezusa. Vera je dar, milost, po drugi stani pa tudi sad osebnega prizadevanja, iskanja, razmišljanja, bojev, skratka, truda. K Bogu Stvarniku vodi namreč več poti: preko stvarstva, velikosti, lepote, urejenosti stvarstva, zvezd Božjega stvarstva. Kot nam vrhunska švicarska ura govori, da jo je nekdo moral narediti, tako tudi ura neizmernega vesolja.
Vendar je med verniki tudi mnogo takih, ki o Bogu ne znajo učeno razpravljati in tudi težko povedo, zakaj verujejo, toda v svoji notranjosti so v Boga trdno prepričani in tega prepričanja jim nihče ne more omajati. Vera je res najprej Božji dar.
Naši iskalci z Vzhoda so prišli v Jeruzalem v Judejo. Pustimo danes ob strani krutega Heroda, ki se je ljubosumno prestrašil ob besedah, da so se modri prišli poklonit novorojenemu kralju. Sledimo raje modrim samim. Ko so zvedeli pri poznavalcih Svetega pisma za napoved o rojstvu Mesija (ta napoved pravi, da se bo rodil v Betlehemu), so se napotili tja. Ko so prišli do kraja, kjer je bilo Dete, pravi evangelij, so padli predenj in ga počastili. Krščansko izročilo je v tej drži vedno prepoznavalo evharistično češčenje.
Dragi bratje in sestre! Te besede: »Padli so predenj in ga počastili«, so namenjene tudi nam. Dete v jaslih nas kliče k češčenje. Tudi mi moramo v letu evharistije in priprav na SEK narediti izbor Boga.
Papež Benedikt XVI. je v Kölnu, kjer v katedrali hranijo domnevne relikevije sv. treh kraljev, govoril na srečanju mladih takole: »Dejansko, če dobro premislimo, smo mi te izkušnje srečanja z Mesijem deležni v evharistiji. Pri vsaki maši nas srečanje z Božjo besedo uvede v skrivnost Kristusovega križa in vstajenja in nas tako povede v evharistični obed, v združenje s Kristusom. Na oltarju je On, ki so ga modri videli ležečega na slami. Kristus, živi kruh, ki je prišel iz nebes, da bi dal svetu življenje, pravo Jagnje, ki daje svoje življenje za življenje človeštva. Prav v Betlehemu, hiši kruha, lahko razsvetljeni z besedo vedno znova doživimo pretresljivo srečanje z nepojmljivo veličino Boga, ki se poniža v jaslih, da se nam da v jed na oltarju.«
Lahko si predstavljamo presenečenje modrih pred otrokom v plenicah. Samo vera jim je dala možnost, da so v potezah otroka prepoznali kralja, ki so ga iskali, Boga, h kateremu jih je vodila zvezda. V njem je večno vstopilo v čas. Skrivnost se je razodela tako, da se nam je izročila v krhkem telesu majhnega otroka in napolnila prepad med končnim in neskončnim, med vidnim in nevidnim. Modri so bili polni občudovanja pred tem, kar so videli: nebesa na zemlji in zemljo v nebesih, človeka v Bogu in Boga v človeku. »V neznatnem telesu betlehemskega Deteta so videli Njega, ki ga svet ne more obseči,« kot pravi sv. Peter Krizolog.
V letu evharistije se vedno znova z istim občudovanjem bližajmo h Kristusu, ki živi in ki ga lahko najdemo v tabernaklju v oltarnem zakramentu.
Dragi bratje in sestre! Vsi smo iskalci sreče in polnosti življenja. Samo Kristus nam ju lahko da, če se mu izročimo. Kdor se Njemu podari, ne le v duhovnem poklicu, ampak v svetu, v kateremkoli stanu in poklicu. Kdor dovoli Kristusu, da vstopi v njegovo življenje, ničesar ne izgubi, absolutno ničesar od tega, kar življenje dela veliko, svobodno in lepo. Nasprotno, v tem prijateljstvu se na široko odprejo vrata življenja. Samo v tem prijateljstvu se resnično odprejo velike možnosti človeškega bivanja. Kristus ne vzame nič od tega, kar je v nas lepega in velikega, ampak vse izpopolnjuje v nas v Božjo slavo za srečo ljudi, za rešitev sveta. Vrnimo se tudi mi, kot modri, s tem prepričanjem po drugi poti v svoje vsakdanje krščansko življenje. Amen.
.
ponedeljek, 4. januar 2010
Pogreb
Škof Andrej Glavan je na mestnem pokopališču v Kranju vodil pogrebni obred in pogrebno sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Modesta, župnija Kranj Zlato polje, za rajno Marijo Košir, mater duhovnika Miloša Koširja, župnika župnije Trebnje.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)