Dragi bratje in sestre!
Z nedeljo Jezusovega krsta se liturgično končuje božična doba, čeprav nas bodo morda jaslice in božične pesmi še spremljale vse tja do svečnice. Z današnjim krstom v Jordanu se je začelo Jezusovo javno delovanje. Prerok Izaija je nekaj stoletij prej Jezusovo poslanstvo napovedal takole: »Glejte moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha, ne bo vpil ne bo kričal, ne bo pešal in ne bo klonil, dokler ne bo vzpostavil pravice na zemlji.« Glas iz neba je pri krstu potrdil Jezusa kot tega napovedanega služabnika in ga razglasil za ljubljenega Očetovega sina. Nekaj podobnega velja tudi za nas. Tudi mi smo pri krstu po božji milosti postali božji otroci in prejeli poslanstvo pričevanja z besedo in zgledom.
Ob izročitvi belega oblačila nam je bilo rečeno, da smo postali nova stvar in oblekli Kristusa. To pomeni, da smo bili upodobljeni po Kristusu, da bi v moči Božje besede in zakramentov – zlasti evharistije – živeli svoj krst, šli za Jezusom in mu ostali zvesti tudi v preizkušnjah, če bo treba tudi do mučeništva. Tako so živeli svetniki in mučenci, med njimi tudi naš božji služabnik Lojze Grozde. O njem želimo spregovoriti ob obletnici njegove smrti. Proces za razglasitev k blaženim je že toliko napredoval, da upamo, da bo kmalu, morda še letos, lahko povzdignjen na oltar. Iz postopkovnega gradiva so po strogo znanstvenih načelih v Rimu pripravili spis – tako imenovano – pozicijo, ki jo je lani pregledala komisija teologov. Ta jo je potrdila in dala soglasno pozitivno mnenje, da je bilo mučeništvo božjega služabnika Lojzeta Grozdeta storjeno iz sovraštva do vere in vrednot, ki jih je on v življenju zagovarjal, branil in po svojih močeh po njih tudi živel ter tako potrdil svojo krstno obljubo.
»Molčati o teh mučencih bi bilo nekaj diaboličnega, nekaj peklenskega, ker bi pomenilo utišati glas Boga, ki nam po mučencih govori,« je zapisalo vatikansko glasilo Osservatore Romano 21. maja 1998. leta, ko smo se pripravljali na sveto jubilejno leto. Božji služabnik papež Janez Pavel II., ki bo letos prištet med blažene, je na obisku v Sloveniji v svojih nagovorih dvakrat omenil božjega služabnika Lojzeta Grozdeta. Tretjič se ga je spomnil še pri splošni avdienci romarjev v Rimu, ko je obujal spomine na svoj obisk v Sloveniji, tej čudoviti deželi v srcu Evrope, kot je papež dejal.
V času moralnega in verskega ravnodušja in relativizma, o katerem večkrat govori sedanji papež Benedikt XVI., je božji služabnik Lojze Grozde, vsem, zlasti pa mladim, zgled zvestobe krščanskim vrednotam in pristnega življenja po evangeliju. Bil je žrtev slepega sovraštva, saj se nikdar ni ukvarjal s politiko. Bil je član Katoliške akcije. Njeni člani so imeli navodilo, naj se nasproti brezbožnemu komunizmu bojujejo z idejo, molitvijo, z odpovedjo in zglednim življenjem, ne pa z orožjem. Kljub temu, da se ni ukvarjal s politiko, se je zdel Lojze Grozde revolucionarjem prenevaren samo zato, ker je bil premočrtno in iskreno veren. Moč za življenje po veri je črpal iz maše, zakramentov, zlasti evharistije, ki jo je imenoval »sonce mojega življenja«. To sonce je v stiškem samostanu ogrelo njegovo srce še zadnje jutro pred smrtjo 1. januarja leta 1943, ki je tisto leto sovpadal s prvim petkom. Kljub svarilom se je podal na pot k svojim domačim, zlasti mami. Na poti domov so ga brezbožniki pred Mirno ujeli, nato pa brez sodbe zverinsko mučili in se nad njim izživljali, da so mu popolnoma iznakazili telo, kar je potrdilo več očividcev njegovega trupla, med njimi tudi teta Ivanka, ki je zanj med študijem skrbela in zanj živela. Ona ga je po smrti tudi dolgo časa zaman iskala. Končno, po skoraj dveh mesecih, so truplo Lojzeta Grozdeta med nabiranjem zvončkov slučajno našli otroci v gozdu blizu mirenskega gradu. O njegovi krivdi so pričali samo predmeti, ki jih je imel pri sebi: mašna knjiga, knjižica Hoja za Kristusom in zloženka o Fatimski Mariji presvetega rožnega venca, ki je napovedovala spreobrnjenje Rusije, kar se je v novejšem času tudi zgodilo.
V mukah so mučenca Lojzeta Grozdeta gotovo krepile Jezusove besede: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,11-12).
Papež Benedikt XVI. je pred kratkim dejal, da svetniki niso preteklost, ampak predstavljajo sedanjost in prihodnost Cerkve ter družbe. V polnosti so namreč uresničili ljubezen v resnici, ki je v krščanskem življenju najvišja vrednota, njihovi liki pa so kakor prizme, ki v različnih odtenkih odsevajo edinstveno luč, ki je Kristus.
Dragi bratje in sestre! V tridnevnici smo ta teden prosili, da bi bil Lojze Grozde, ki je sredi vojne vihre daroval svoje mlado življenje iz ljubezni do Boga, Kristusa, Cerkve in slovenske domovine, pred vesoljno Cerkvijo razglašen za mučenca in pričevalca za vero. Priporočimo mu naše družine. On srečne družine nikoli ni doživel, saj je bil skoraj vse življenje bolj ali manj sirota. Zato ve, kako pomembna je urejena družina za zdrav otrokov razvoj v srečno osebnost. Priporočimo mu tudi našo evharistično prenovo – pripravo na Slovenski evharistični kongres. Na zadnjem evharističnem kongresu leta 1935 je bil kot dvanajstletni deček navzoč tudi Lojze. Priporočimo mu našo mladino, da bo po njegovem zgledu in priprošnji z veseljem živela za ideale, za katere se je sam prizadeval in bil zanje pripravljen pretrpeti mučeniško smrt. Prosimo ga, naj posreduje tudi za spravo v resnici in ljubezni v našem narodu in da se bodo odprle oči slepim za resnico, da bomo v naši domovini mogli zaživeti bolj srečno in sproščeno, z novim upanjem in življenjskim optimizmom.
+ Andrej Glavan
škof
.
škof
.
