Škof Andrej Glavan je na praznik Gospodovega razglašenja maševal v novomeški stolnici sv. Nikolaja. Pri sv. maši je prepeval mešani pevski zbor Konservatorija za glasbo Jurija Slatkonje pod vodstvom dirigenta Aleša Makovca, po maši je sledil božični koncert.
Iz nagovora škofa Andreja Glavana:
Spoštovani sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!
Obhajamo tretji božični praznik. Jaslice so sinoči dobile novo podobo, nove može najdemo v njih, modre z Vzhoda in njihove spremljevalce. Modri z Vzhoda so neutrudni iskalci Boga, zastopniki vseh narodov, predvsem tistih, ki so v svojem izročilu ohranjali slutnjo, da pride sam Bog na zemljo. Ko so jim to slutnjo potrdila tudi znamenja, so se podali na pot.
»Videli smo njegovo zvezdo,« so rekli, ko so prišli v Jeruzalem. Ta jih je dvignila na pot iskanja in pripeljala do Jezusa. Vera je dar, milost, po drugi stani pa tudi sad osebnega prizadevanja, iskanja, razmišljanja, bojev, skratka, truda. K Bogu Stvarniku vodi namreč več poti: preko stvarstva, velikosti, lepote, urejenosti stvarstva, zvezd Božjega stvarstva. Kot nam vrhunska švicarska ura govori, da jo je nekdo moral narediti, tako tudi ura neizmernega vesolja.
Vendar je med verniki tudi mnogo takih, ki o Bogu ne znajo učeno razpravljati in tudi težko povedo, zakaj verujejo, toda v svoji notranjosti so v Boga trdno prepričani in tega prepričanja jim nihče ne more omajati. Vera je res najprej Božji dar.
Naši iskalci z Vzhoda so prišli v Jeruzalem v Judejo. Pustimo danes ob strani krutega Heroda, ki se je ljubosumno prestrašil ob besedah, da so se modri prišli poklonit novorojenemu kralju. Sledimo raje modrim samim. Ko so zvedeli pri poznavalcih Svetega pisma za napoved o rojstvu Mesija (ta napoved pravi, da se bo rodil v Betlehemu), so se napotili tja. Ko so prišli do kraja, kjer je bilo Dete, pravi evangelij, so padli predenj in ga počastili. Krščansko izročilo je v tej drži vedno prepoznavalo evharistično češčenje.
Dragi bratje in sestre! Te besede: »Padli so predenj in ga počastili«, so namenjene tudi nam. Dete v jaslih nas kliče k češčenje. Tudi mi moramo v letu evharistije in priprav na SEK narediti izbor Boga.
Papež Benedikt XVI. je v Kölnu, kjer v katedrali hranijo domnevne relikevije sv. treh kraljev, govoril na srečanju mladih takole: »Dejansko, če dobro premislimo, smo mi te izkušnje srečanja z Mesijem deležni v evharistiji. Pri vsaki maši nas srečanje z Božjo besedo uvede v skrivnost Kristusovega križa in vstajenja in nas tako povede v evharistični obed, v združenje s Kristusom. Na oltarju je On, ki so ga modri videli ležečega na slami. Kristus, živi kruh, ki je prišel iz nebes, da bi dal svetu življenje, pravo Jagnje, ki daje svoje življenje za življenje človeštva. Prav v Betlehemu, hiši kruha, lahko razsvetljeni z besedo vedno znova doživimo pretresljivo srečanje z nepojmljivo veličino Boga, ki se poniža v jaslih, da se nam da v jed na oltarju.«
Lahko si predstavljamo presenečenje modrih pred otrokom v plenicah. Samo vera jim je dala možnost, da so v potezah otroka prepoznali kralja, ki so ga iskali, Boga, h kateremu jih je vodila zvezda. V njem je večno vstopilo v čas. Skrivnost se je razodela tako, da se nam je izročila v krhkem telesu majhnega otroka in napolnila prepad med končnim in neskončnim, med vidnim in nevidnim. Modri so bili polni občudovanja pred tem, kar so videli: nebesa na zemlji in zemljo v nebesih, človeka v Bogu in Boga v človeku. »V neznatnem telesu betlehemskega Deteta so videli Njega, ki ga svet ne more obseči,« kot pravi sv. Peter Krizolog.
V letu evharistije se vedno znova z istim občudovanjem bližajmo h Kristusu, ki živi in ki ga lahko najdemo v tabernaklju v oltarnem zakramentu.
Dragi bratje in sestre! Vsi smo iskalci sreče in polnosti življenja. Samo Kristus nam ju lahko da, če se mu izročimo. Kdor se Njemu podari, ne le v duhovnem poklicu, ampak v svetu, v kateremkoli stanu in poklicu. Kdor dovoli Kristusu, da vstopi v njegovo življenje, ničesar ne izgubi, absolutno ničesar od tega, kar življenje dela veliko, svobodno in lepo. Nasprotno, v tem prijateljstvu se na široko odprejo vrata življenja. Samo v tem prijateljstvu se resnično odprejo velike možnosti človeškega bivanja. Kristus ne vzame nič od tega, kar je v nas lepega in velikega, ampak vse izpopolnjuje v nas v Božjo slavo za srečo ljudi, za rešitev sveta. Vrnimo se tudi mi, kot modri, s tem prepričanjem po drugi poti v svoje vsakdanje krščansko življenje. Amen.
.
