Škof Andrej Glavan je na velikonočno nedeljo vodil vstajenjsko procesijo in v stolnici daroval sv. mašo.
Iz nagovora škofa Glavana:
Dragi bratje in sestre!
Naš jezuitski misijonar na Japonskem, umetnik, pesnik Vladimir Kos, je napisal tole pesem:
Kaj delajo oblaki? V svet strmijo,
ki v njem je Božji Sin iz groba vstal.
Zakaj se žarki v kapljicah iskrijo?
S krvjo človekov madež je opral.
In mi? Se Vstalega res veselimo?
(Lahko bi veselili se vsak dan …)
Od te resnice vekomaj živimo,
o sreči več ne sanjamo zaman.
Oj, ptički, le prepevajte pomladi:
podoba je, ker spet je Raj odprt.
Praznuj, o češnja, rožnatih nasadih:
hudobni duh, vladar sveta, je strt.
Vodé, šumite pesmi iz kristalov,
v njegovih brazgotinah luč žari.
Goré, s stoletji spletajte zahvalo:
vsak grob odslej po večnosti diši.
Vsak grob po večnosti diši, od kar je na prvo velikonočno jutro Marija Magdalena našla zgodaj zjutraj, ko je bilo še temno, prazen grob. Predstavljajmo si in vživimo se: velikokrat smo bili na pogrebu. Duhovnik je blagoslovil grob, pogrebci so položili krsto v izkopano jamo ali v grobnico, domači so položili cvetje in prižgali sveče in prej ali slej so vsi odšli. Kako zmeden bi bil vsak, če bi tretji dan nekdo prišel in našel prazen grob. Prav to se je zgodilo Mariji Magdaleni. V petek proti večeru je videla, kam so Jezusa položili v kamniti grob Jožefa iz Arimateje. V nedeljo zgodaj zjutraj je hotela mrtvega Jezusa maziliti, ker na veliki petek ni bilo časa za to opravilo, ki je bilo pri Judih v navadi.
Lahko si mislimo, kako se je Marija prestrašila, ko je videla, da je kamen od groba odvaljen in da je grob prazen. Njena prva misel je bila: Gospoda Jezusa so ukradli! Naglo je odhitela, da sporoči novico o izginotju Jezusovega telesa Petru in apostolom. Peter in Janez, ki je napisal evangelij, ki smo ga danes prebrali, sta tekla h grobu in videla, da je vse res, kakor jim je povedala Marija. Čudila sta se, ker še nista razumela Jezusove napovedi, da mora vstati od mrtvih (prim. Jn 20,9).
Vidimo, kako težko je bilo apostolom sprejeti novico o Jezusovem vstajenju. Čeprav jih je Jezus pripravljal na to v svojih govorih. Za njih je bil Jezus mrtev. Z njim je bilo dobesedno pokopano vse upanje. Šli so za njim, ko jih je poklical, vse so zapustili, ožjo domovino in sorodnike, zdaj se je vse podrlo. Iz mnogih drugih evangeljskih poročil vemo, da se je vstali Jezus večkrat prikazal. Prvič že na veliko noč zvečer, pa spet čez teden dni. Posebej se je srečal z emavškima učencema, ki sta ga spoznala po lomljenju kruha, Tomažu in mnogim drugim. Z njimi je jedel, pokazal jim je rane, na mnoge načine je v njih utrjeval vero, da je vstal od mrtvih, da živi. In ko so se trdno prepričali, da je resnično vstal, da živi, čeprav drugačno – poveličano življenje, so šli in o tem navdušeno oznanjali, še posebej po binkoštih v moči prejetega Svetega Duha.
Vrnimo se k uvodni pesmi in se vprašajmo s pesnikom: In mi? Se Vstalega res veselimo? Lahko bi se veselili vsak dan, pravi pesnik. Da, pravi kristjan je vesel in velikonočni kristjan. Pa bo kdo vprašal: ali naj prekipeva od radosti tudi tisti, ko ga tarejo skrbi? Ker že nekaj časa ni dobil plače in ne ve, kako bo preživel družino? Kdo drug žaluje zaradi smrti moža, žene, staršev, sorodnika ali prijatelja. Ali naj tudi ta poje alelujo? Nekomu ne gre v šoli in na izpitih, leto študija bo morda zaman. Ali naj bo vesel na velikonočno jutro?
Da, nihče ni izvzet, ker ne gre za neko zunanje prešerno veselje, ampak za notranjo radost. Nobena težava, nobena žalost, ne more biti močnejša od tega veselja. Kristus je premagal smrt, ki je vzrok vseh skrbi, žalosti, bolečin in solza. Tako kot Mariji Magdaleni, Petru in Janezu in drugim nihče ni več mogel vzeti trajnega veselja. Ivan Cankar je zapisal: Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo. Zaradi velike noči nobeno še tolikšno ali še tako skrito in neopaženo trpljenje ni nesmiselno. Res pa je, da resničnega odrešenja in polnosti življenja, po katerem hrepenimo, ni brez cene trpljenja in preizkušenj. Poceni odrešenja in tudi prave radosti ne.
Dragi bratje in sestre!
Vstajenjska procesija, ki smo jo doživeli, je bila zunanji izraz tega veselja, ki ga bomo dopolnili ob domači mizi. Vendar to ni glavno! Današnji praznik vseh praznikov nam kliče: bodite polni veselja in upanja, bodite velikonočni kristjani, ne samo v cerkvi, ampak tudi doma, zunaj doma, vedno in povsod pričujmo Jezusovo zmago življenja nad smrtjo, ljubezni nad zlom.
Kako je že dejal pesnik Kos? – Od te resnice vekomaj živimo, o sreči več ne sanjamo zaman.
Naj nam Jezus za to upanje pri tej evharistiji ob lomljenju kruha, kakor emavškima učencema, odpre srce in oči. Vsem, še posebej vsem bolnikom in ostarelim po domovih, želim srečne velikonočne praznike, polne življenjske radosti in miru, ki nam ju lahko podari le vstali Gospod.
msgr. Andrej Glavan
novomeški škof
