Iz nagovora škofa msgr. Andreja Glavana:
Smo na začetku pastoralnega leta, ki ga bosta zaznamovala leto duhovnikov, ki ga obhaja vesoljna Cerkev in bo samo še obogatilo naše slovenski leto evharistije kot pripravo na Slovenski evharistični kongres.
Oboje je tesno, neločljivo povezano. Evharistije ni brez duhovništva, duhovništvo pa temelji, se izraža in uresničuje predvsem v sveti evharistiji. Duhovnikov odnos do obeh stvarnosti neverjetno slikovito osvetljuje prav zgled sv. Janeza Marije Vianeja ob 150-letnici njegove smrti. Nekateri so se prvi hip nekoliko ironično spraševali, kaj ima povedati ta svetnik nam, ki živimo v čisto drugačnih časih. Ali naj ga posnemamo v kuhanju krompirja?
In vendar, neverjetno, koliko pozornosti so prav zadnji papeži posvetili arškemu župniku, ki je postal ne le zavetnik vseh župnikov, ampak od letos tudi vseh duhovnikov. Znano je, da je podobno pismo napisal leta 1959 že papež Janez XXIII., ob 100-letnici smrti, in tudi Janez Pavel II. leta 1986, ob 200-letnici Vianejevega rojstva.
1. Sedanji papež je ob 150-letnici smrti arškega župnika razglasil leto duhovnikov. To leto naj bi pod geslom »Kristusova zvestoba - duhovnikova zvestoba« spodbudilo notranjo prenovitev duhovnikov za pristnejše in bolj zvesto evangeljsko pričevanje v današnjem svetu, Z ljubeznijo in hvaležnostjo naj bi pogosto premišljevali o duhovništvu kot neizmernem daru, ki nam je bil dan za druge.
Zanimivo, da bo to leto trajalo od letošnjega praznika do praznika Jezusovega Srca v prihodnjem letu, ne od obletnice do obletnice Vianejeva smrti.
2. Zakaj prav na praznika Jezusovega Srca? Morda zato, ker je J.M. Vianej rad govoril da je duhovništvo ljubezen Jezusovega Srca. Morda zato, ker naj bi bila duhovniku blizu prav pobožnost do Jezusovega Srca, ker je danes duhovnik velikokrat mož prebodenega Srca. Njegovo srce je prebodeno vsakokrat, ko vidi, kako je Bog izključen iz življenja ljudi. Ima prebodeno srce, ker je zaznamovano s paradoksom ljubezni in križa, prebodeno z neuspehi, z izkustvom lastne slabosti in revščine, negotovosti in šibkosti, ki jih zaznava ne le sam, ampak tudi drugi, in jih celo potencirajo. Duhovnik se ne more opirati na družbeni vpliv Cerkve. Konstantinska doba, ki je bila doba zunanjega vpliva Cerkve in se je zavlekla pri nas do 2. sv. vojne, je nepopravljivo za nami. To je treba sprejeti. Ne samo to. V tem moramo videti tudi globok pomen, da je to popolnoma v duhu življenja in delovanja Jezusa Kristusa. Kontemplacija prebodenega Jezusovega Srca nas na to opozarja. Jezusovo Srce je odprlo svoja vrata temi sveta in njegovemu grehu. To srce je na vrhuncu svoje žrtve izkusilo zapuščenost Boga: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil« (Mt 27,46).
To srce je odklonilo vsako moč in nasilje ter se bojevalo samo z močjo svojega neizčrpnega usmiljenja in odpuščanja, zvestobe in darovanja. Jezusovo Srce je sočutno srce, ki ne obsoja, ampak sočustvuje, ker vidi v vsem, kar ljudje delajo narobe, veliko nesrečo zanje: »Smili se mi množica« (Mt 15.32). Jezusovo srce je sočustvovalo, čeprav drugače, kot so pričakovali ljudje, ker je tudi pravo nesrečo videlo drugje kakor ljudje. Podobno je doživljal svojo dobo tudi Vianej. Težave so bile morda nekoliko drugačne, a nič manjše kot danes.
3. J. Vianej je bil res pastir po Božjem srcu. Kar nekaj deset let je živel sredi za Boga brezbrižnih ljudi. Škof ga je poslal v Ars z besedami: »V župniji je malo ljubezni do Boga, vi jo boste prinesli.« In res, prej prazna spovednica se je vsako leto bolj polnila z ljudmi iz vse Francije. Cerkev v Arsu je bila vsako leto bolj polna ne le ob nedeljah, ampak tudi ob delavnikih.
Vianej je visoko cenil dostojanstvo duhovništva. Kako velik je duhovnik, bomo razumeli šele v nebesih. Te besede, rojene v srcu svetega župnika, pravi papež v pismu, »se nam morda zdijo pretirane. Vendar se v njih razodeva njegovo vzvišeno razumevanje zakramenta duhovništva… Brez duhovništva tako smrt kot trpljenje našega Gospoda ne bi nič pomenila. Duhovnik je tisti, ki nadaljuje delo odrešenja na zemlji… Kaj bi nam pomagala hiša polna zlata, če ne bi bilo nikogar, ki bi odprl vrata? Duhovnik ima ključe do nebeških zakladov, on odpira vrata… on je posrednik njegovih dobrin… Pustite župnijo 20 let brez duhovnika in ljudje bodo častili živali… Duhovnik ni duhovnik zaradi sebe, temveč zaradi vas,« je Vianej z izkušnjo Cerkve po francoski revoluciji večkrat ponavljal.
4. Vianej je razumel duhovniško službo kot služenje. Duhovnik je predstavnik Jezusa Kristusa, a predstavnik Jezusa Kristusa križanega, ki je dal sam sebe in svoje delovanje opredelil kot služenje, celo kot strežbo: »Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, ki streže« (Lk 22,27). Nova zaveza uporablja za pastirsko službo v Cerkvi samo besedo »diakonia«.
V Cerkvi moramo izvrševati duhovniško službo kot ponižno služenje, ki zahteva odpoved in nesebično požrtvovalnost. Duhovništvo ni posvetni elitizem in ni kariera. Je sicer določena izjemnost, vendar ne izjemnost v smislu aristokracije in plemstva. Posebnost cerkvene službe je v prvi vrsti v poklicanosti k ponižnemu služenju.
5. V čem je aktualnost Vianejevega zgleda? Deloval je v podobnih razkristjanjenih razmerah po francoski revoluciji. Cerkve prazne. Tako pravi papež, naj se oprimemo njegove pastoralne metode. V čem:
a) Vianej je veliko molil. Vsi življenjepisci poudarjajo njegovo predanost evharističnemu češčenju. Zatekal se je pred tabernakelj.
b) Iz maše je črpal moč. Maša – velikonočna skrivnost, križ in vstajenje, ki razodevata največjo Božjo moč in nemoč hkrati je bila tudi Vianejeva skrivnost rodovitnosti.
Iz maše je črpal moč, da je živel ne le evangeljske svete uboštvo, neporočenost in pokorščino kot odpoved bogastvu, zakonski ljubezni in razpolaganju s samim seboj. Dobil je moč, da se je znal odpovedovati uspehu, kar je morda včasih najtežje. To nikakor ni najmanjša odpoved. Znati prenašati neuspehe, ki niso le posledica naših opustitev in grehov, je velika milost. Duhovnik nima oblasti in nobene pravice, da bi pobiral sadove. Smo sejalci, naša služba ni žetev. Ta bo nastopila šele takrat, ko bo to hotel Bog. Če ne znamo sprejeti pomanjkanja vidnih uspehov, če ne znamo živeti z navidezno neuspešnostjo, se hitro pojavijo večje ali manjše duhovniške nezvestobe. Če pa že to ne, pa vsaj ni pravega notranjega veselja.
Pri Vianeju je prišla obilna žetev potem, ko je vse izgubil in Gospodu daroval svojo nemoč in stalni občutek neuspešnosti in vse to plemenitil s stalno in obilno molitvijo in pokoro. Celo številnim spovedancem je nalagal majhno pokoro, ostalo pa zadostil in se postil sam.
Vianej ni razumel pastorale kot sad pastoralne psihologije, sociologije in rezultat dobre organizacije. V novi knjižici z naslovom »Kakor je Oče mene ljubil…«, ki je pred kratkim izšla in prinaša za vsak dan kratke misli o duhovništvu (za letošnje leto jo priporočam vsem za vsakdanje premišljevanje), so za dva dneva navedene tele misli pokojnega aachenskega škofa Klausa Hemmerleja, za katerega je bil pred nekaj leti uveden postopek za razglasitev za blaženega:
1. Pomembnejše je, kako kot duhovnik živim, kakor to, kaj kot duhovnik delam.
2. Pomembnejše je to, kar Kristus dela v meni, kakor to, kar delam jaz sam.
3. Pomembnejše je, da živim v občestvu z drugimi duhovniki, kakor da se sam izčrpavam pri svoji nalogi.
4. Pomembnejša je služba molitve in besede, kakor pa služba (strežba) pri mizah.
5. Pomembnejše je, da sodelavce duhovno spremljam, kakor to, da kar največ opravim sam.
6. Pomembnejše je, da sem navzoč v manj točkah (na manj področjih pastorale) ves in tam izžarevam, kakor to, da sem povsod na hitro in napol.
7. Pomembnejše je delovanje v edinosti kakor še tako popolno v osami. Pomembnejše je sodelovanje kakor delovanje, pomembnejše je občestvo kakor dejavnost.
8. Pomembnejši je križ, ker je rodovitnejši, kakor navidezna učinkovitost.
9. Pomembnejša je odprtost za celoto (torej za vse občestvo, za škofijo, za Cerkev v svetu) kakor še tako pomembni partikularni interesi.
10. Pomembnejše je, da vsem izpričamo vero, kakor to, da zadovoljujemo vse tradicionalne zahteve.
Seveda velja pripomniti, da omenjene prioritete duhovniškega življenja in delovanja nikakor ne pomenijo, da bi smeli tisto, kar ni na prvem mestu, podcenjevati, zanemarjati in opuščati. Omenjene misli naj ne bi hromile naše dejavnosti in iznajdljivosti. Tudi Vianej je organiziral bratovščine, lepe slovesnosti in karitativne ustanove.
Na koncu pa naj vas še enkrat spomnim, da v Sloveniji leto duhovnikov sovpada z evharističnim letom. To pomeni, da bi morali vse programe evharističnega leta vzeti in doživljati ne samo kot programe obnove naših župnijskih skupnosti, ki so nam zaupane, ampak kot programe osebne prenove. Vianej je večkrat ponavljal: Kako nekaj velikega in strašnega je biti duhovnik. Moj Bog, kako pa moramo objokovati duhovnika, ki mašuje, kot bi opravljal neko vsakdanje opravilo. Sprejmimo programe, ki so nam že ali pa nam še bodo predloženi kot skupno nalogo, ki jo moramo z vsem srcem sprejeti in zavzeto izvajati.
Mašujmo zbrano, lepo in pobožno, kakor da smo na Kalvariji, Med trpljenjem na križu ni bilo najmanjše tisto, ki mu ga povzročamo prav mi duhovniki. Udarci prijateljev vedno najbolj bolijo. Nekje sem bral: Jezus je videl vse dogodke do konca sveta, tudi moje in tvoje maševanje, dragi brat. Morda je videl, da je maševanje nekaterih bolj podobno kockanju pod križem, samo da bi se nekaj dobilo od suknje Križanega. Morda je ta, ki je to zapisal mislil na maševanje samo zaradi intencije ali pa na premajhno zbranost ali na maševanje brez globoke vere.
Poglobimo, bratje, svoj odnos do maše in pomnožimo svoje obiske pred tabernakljem. Tudi Vianej je bil prepričan, da je od maše odvisna gorečnost duhovnika: »Vzrok duhovnikove mlačnosti je v tem, da ni pozoren na mašo,« je Vianejeva misel.
.
