* * *
Homilija škofa Andreja Glavana
Dolgo je bilo klesanje in udarci trdi, to je pač naš delež po izvirnem grehu, preden ga je božji kipar poklical. A vemo za Jezusovo obljubo: z njim v trpljenju, z njim tudi v slavi.
Duhovnik naše škofije, g. Ludvik, se je vrnil domov, v domačo rojstno župnijo, da bo v duhovniškem grobu njegovo telo našlo zadnje domovanje in čakalo po Gospodovi obljubi vstajenja poslednji dan. Okrepčan s svetimi zakramenti pa odhaja obenem tudi v večni dom. Tam ga, po Jezusovi besedi, čaka stokratno plačilo za 44 let zveste duhovniške službe.
Za ta svet se je pokojni Ludvik rodil 10. oktobra 1933 v Vidmu, župnija Dol, v verni družini očetu Francetu in materi roj. Šimenc, v kateri se je rodilo 8 otrok. Ena sestra je postala redovnica. Vsi so že pomrli, tako da so ga pričakali že v večnosti. Ko je bil Ludvik star 10 let, mu je zločinska roka revolucije pred njegovimi očmi ustrelila očeta. Ta dogodek ga je zaznamoval in boleče spremljal vse življenje. Morda je tudi zaradi tega imel dolgotrajne hude glavobole, spremljala ga je tudi neka plahost in negotovost in celo nek kompleks nemoči. Večkrat je potožil, da bi ga oče v otroštvu še veliko naučil, a ga ni bilo, ko bi ga on in tudi drugi najbolj potrebovali. Po vojni se je kot otrok s tisočerimi begunci znašel na Koroškem in na lastne oči videl usodno vračanje nesrečnih fantov in mož in tudi dela civilnega prebivalstva v smrt takoj po končani vojni. Ko se je z mamo vrnil, je vseskozi živel v nekem strahu in zapostavljenosti. Maturiral je na Gimnaziji Moste, šele 1957 lahko maturiral, šel k vojakom, končal TF in bil na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1965 posvečen v duhovnika.
2 leti je bil kaplan v Ribnici, 6 let kaplan-ekspozit v Vrhpolju pri Moravčah, nato je bil 12 let župnik na Trebelnem. Najdlje, 18 let, pa je bil župnik v Ambrusu, kjer so ga imeli ljudje zelo radi. Zadnjih 6 let je kot duhovni pomočnik pomagal v Kočevju.
Tu je bil zelo priljubljen spovednik. Ko se je pojavila mučna bolezen posebna vrsta krvnega raka, je za župnijo daroval trpljenje in molil za duhovne poklice. Ob njem so vsi občudovali umirjenost in duhovniško zvestobo v molitvi. Ob njem so tudi doživljali, da je pomembnejše, kako duhovnik živi kot pa kaj kot duhovnik dela, da je pomembnejši križ, ker je bolj rodoviten, kot pa pogosto navidezni dosežki, ki so sad človeških darov in naporov.
Na videz je bilo njegovo življenje skromno in tiho. Bil je preprosta duša, prekaljena na svoji življenjski Kalvariji med vojno, po vojni in zlasti v bolezni. Mož, ki ni iskal sebe, ampak Boga in blagor duš. Postal pa je duhovno globok v veri in upanju.
Veroval je, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela, ki te preizkušnje z ljubeznijo in vdanostjo nosi.
Ob začetku leta duhovnikov nam vsem, zlasti duhovnikom govori: Srečen sem bil, ker sem veroval. Srečen sem bil, da sem bil lahko Kristusov duhovnik. Srečen sem bil, da sem lahko živel in se tudi poslovil v duhovniški skupnosti, v župnišču, kjer so mi g. župnik, g. kaplan in sestra Marina zlasti v zadnjih tednih in zadnjih trenutkih stregli in stali ob strani z vso pozornostjo in ljubeznijo. Morda niti lastni krvni družini ne bi doživel tolikšne pozornosti. Za ta zgled se kot škof iskreno zahvaljujem. Njegovi življenjski daritvi pridružimo zdaj molitev in daritev tudi mi.
Dragi gospod Ludvik! Zahvaljujem se ti za zgled predanega, zvestega in skromnega duhovnika, za vsa leta duhovniškega delovanja, še zlasti vsa leta, ki si jih daroval za vernike v 3 župnijah naše novomeške škofije. Izprosi Cerkvi na Slovenskem v letu duhovnikov nove duhovne poklice. Mi pa ti obljubljamo molitveni spomin, da boš čim prej vstopil v srečo in veselje svojega Gospoda.
.
