sobota, 25. december 2010

Božič

Škof Andrej Glavan je v stolnici sv. Nikolaja daroval polnočno mašo, ki so jo neposredno prenašali tudi Televizija in Radio Slovenija ter Radio Ognjišče, in božično mašo ob 10.30.


Nagovor novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana pri polnočni maši v stolnici sv. Nikolaja:


Iz leta v leto, iz stoletja v stoletje vsako sveto božično noč je enako. Vsak božič pričakujemo z enakim veseljem zaradi sporočila, ki ga prinaša: Bog nas ljubi, saj nam pošilja svojega ljubljenega Sina.

V jaslicah je zasijala luč. Že stoletja pred Kristusovim rojstvom je prerok Izaija napovedal, kar smo slišali v prvem berilu: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (Iz 9,1). Ta Luč je zasijala v betlehemskem hlevu, kjer je Marija rodila in povila v plenice Božjega Sina. Bog je postal človek, da bi nas vse odrešil. Na videz je bil to skromen, gledano z očmi tega sveta, neopažen in nepomemben dogodek. Dejansko pa je človeško zgodovino razdelil na dva dela – na čas pred Kristusovim rojstvom in po njem. Skupaj s prerokom Izaijem vsako leto praznujemo prihod Božjega Sina, ki ga je prerok napovedal, da bo »čudoviti svetovalec, močni Bog, večni oče, knez miru« (Iz 9,5).

V veliki hvaležnosti pa praznujemo tudi z vsemi angeli in pastirji. Angelove besede pastirjem: »Ne bojte se, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo,« veljajo tudi nam. Ne brez razloga lahko ponovimo z našim Ivanom Cankarjem: »Noč je svetla kakor dan, vse teme so ugasnile.«

Danes mnogi ljudje tavajo v temi in smrtnih sencah nesmiselnega življenja, se spotikajo pod težo obupa, neuspehov, krivic in lastnih slabosti. Toda kdor se z vero približa Kristusu, doživi prerojenje, življenje pa dobi nov smisel in cilj. Jezus želi z nami deliti naše življenje, trpljenje in celo našo smrt, da bi v nas utrdil upanje, da bo zadnjo in končno besedo imela Božja ljubezen.

Jaslice nas vabijo k posnemanju Božje solidarnosti. Božič je zato praznik razodetja otipljive Božje ljubezni do človeštva in do slehernega izmed nas. Božji Sin je postal človek, brat med brati, solidaren z nami v naši človeški revščini in preizkušnjah vse do svoje smrti na križu. Prišel je med nas, da bi ga v tej solidarnosti posnemali in rasli v človečnosti, bratstvu, prijateljstvu, medsebojni solidarnosti, še posebej v letu, ki smo ga po slovenskem evharističnem kongresu razglasili za leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti. Geslo tega pastoralnega leta je: »Nosite bremena drug drugemu«.

Jezus, rojen v hlevu, nam je dal zgovorno znamenje in dokaz Božje bližine s pastirji vseh časov. Na to Božjo solidarnost naj bi ljudje odgovorili, da bi s svojim delom in prizadevanji poskrbeli vsaj za minimum življenjskih potreb ne le zase in za svoje družine, ampak tudi za uboge vseh vrst. Novorojeno betlehemsko dete daje upanje, smisel in cilj vsakemu človeku, zlasti vsem, ki so utrujeni od življenjskih bojev zaradi revščine, nezaposlenosti, zapuščenosti in preganjanj.

Bog se je hotel roditi v majhnosti, sredi revščine betlehemskega hleva, da bi si pozneje lahko nadel breme vseh naših slabosti in grehov. Beseda Betlehem pomeni hiša kruha. Letos, še posebej po veličastnem evharističnem kongresu, naj bi bili bolj pozorni, kolikor je v naši moči, da pomagamo revnim, da smo pozorni na pomanjkanje kruha vseh vrst. Božič naj bi bil izziv, da v moči evharistije drug drugemu postajamo kruh.

V bližnjem, ki potrebuje našo pomoč, naj bi videli Jezusa. Mati Terezija iz Kalkute je v tem velika učiteljica. Ona je rekla: »Za božič prihaja Kristus kot majhen otrok, tako majhen, tako nebogljen, tako zelo potreben vsega, kar more dati le ljubezen. On se vsak dan rojeva na naših oltarjih pod podobo kruha. Sestre začnemo dan tako, da se združimo z Jezusom pod podobo kruha. Čez dan pa se trudimo, da bi ga videle in se z njim srečale v shujšanih telesih otrok in ubogih in tešiti njegovo lakoto in žejo po ljubezni, saj je rekel: 'Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni' (Mt 25,40).«

Spomnimo se večkrat na te besede v letu solidarnosti. Za tako solidarnost bi nas rad vnel novorojeni Odrešenik. On želi, da bi se s tem trudili za uresničitev bolj humane družbe, ki bo bolj prežeta s poštenjem, pravičnostjo, solidarnostjo in nesebično dobroto.



msgr. Andrej Glavan
novomeški škof