Nagovor škofa Andreja Glavana pri polnočni sv. maši v novomeški stolnici:
Spoštovani duhovniki, drage redovnice, bratje in sestre, dragi zakonci, zlasti mladina. Smo sredi najsvetejše noči najprisrčnejšega božičnega praznika, v kateri vsako leto slišimo najbolj radostno sporočilo: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.«
Božični praznik za Cerkev ni le spomin Jezusovega rojstva kot zgodovinskega dogodka, ki je sicer eden najvažnejših dogodkov v človeški zgodovini. To je praznik, ki je vedno aktualen in vedno nov. V tej noči se želi Jezus ponovno roditi realno, čeprav na skrivnosten način v naših srcih in po ljubezni tudi med nami.
Božič s svojimi jaslicami je vsako leto šola, v kateri naj bi poglobili vero in spoznanje nekaterih pomembnih resnic.
Rojstvo Odrešenika praznujemo v noči. Vprašajmo se ob besedah preroka Izaija, – ki govore o ljudstvu, ki je tavalo v temi smrtne sence, a je končno le zagledalo veliko luč, – ali živimo v svetlobi Božjega obiskanja. Kdo bi ob tem ne pomislil tudi na tisto slavo, ki je obsijala prestrašene pastirje, a jih tudi osrečila, ko so zaslišali besede: »Ne bojte se, oznanjam vam veliko veselje.«
Tudi mi smo prišli iz dejanske in morda tudi duhovne teme v razsvetljeno cerkev k bogoslužju in praznovanju, da bi nam Kristus razsvetlil vse naše temne noči, pregnal vse strahove.
Sporočilo iz jaslic je predvsem: Bog me ljubi osebno. In ljubi vsakega od nas, zato mora biti človeštvo družina bratov in sester. Sprejel je človeško naravo, čutil in ljubil je s človeškim in hkrati Božjim srcem, delal s človeškimi rokami, delil z nami veselje in žalost in preizkušnje vse do smrti na križu.
Preživljal je človeško danost nebogljenega otroka, begunca v Egipt, fanta, odraslega moža, doživel usodo preziranega in po nedolžnem obsojenega človeka. Tak Bog se nam razodeva v jaslicah: nam v vsem enak, razen v grehu.
Jaslice nas učijo, kaj je prava družina. V njih najdemo poleg Jezusa mater Marijo in krušnega očeta Jožefa. Čeprav Jezus ni imel zemeljskega očeta, ker je bil kot Božji Sin spočet od Svetega Duha, je vendar hotel imeti ob sebi ljubečo skupnost moža in žene, matere in očeta. Družino si je ob stvarjenju človeka zamislil sam Stvarnik. Vsakemu otroku, ki naj bi se rodil v urejeni in naravni družinski skupnosti, naj bi nudila vzor materinske in očetovske ljubezni, ob kateri naj bi zorel v celovito osebnost in odkrival smisel življenja. To resnico o družini si vtisnimo v srce, zlasti ker nam v zadnjem času nekateri vsiljujejo idejo, da je vsaka, tudi nenaravna skupnost prava družina in primeren prostor za vzgojo otrok.
Letošnji božič v letu evharistije in priprave na slovenski evharistični kongres naj v nas poglobi tudi to vero, vero v Jezusovo trajno navzočnost med nami: »Let tisoč in več je od one noči, a Jezus še isti med nami živi,« pravi naša stara božična pesem.
Jezus ni prišel med nas le enkrat za vselej. Našel je pot in način, da trajno prihaja in ostaja med nami v evharistiji, ki je največji dar, ki je »sonce našega življenja«, kot bi dejal naš Božji služabnik, mučenec Lojze Grozde, kot luč, ki odžene temo, moč, ki me podpira, edino veselje mojega srca, kot je rad govoril sv. p. Pij. Maša, obhajanje evharistije, omogoča, da se župnijska cerkev vedno znova spreminja v Betlehem, v hišo kruha za življenje sveta.
Božja ljubezen, ki se razodeva v jaslicah, in ki se vedno znova razliva v nas in med nas po evharistiji, nas izziva in sili, da jo tudi posnemamo, da smo tudi mi solidarni z ubogimi, bolnimi in stiskanimi. Zato je ponekod v navadi za božič obdarovanje, ki nikoli ne sme biti samo sebi namen in zlasti ne izraz razkazovanja in potrošništva. Zato naj bi bili pozorni predvsem do ubogih. Predvsem pa mora biti v vsakem darilu zraven srce. Letošnje geslo ob prinašanju luči miru iz Betlehema je: »Kaj ti bo plamen, če srca ni zraven?« Na geslo se lahko spomnimo tudi ob božičnih in novoletnih darilih.
Betlehemsko dete v jaslicah nas uči tudi skromnosti. Pred kratkim se je v Köbenhavnu klavrno končala svetovna konferenca, kjer naj bi se svetovni voditelji dogovorili, kako omejiti onesnaževanje narave in s tem segrevanje ozračja, ki grozi s katastrofalnimi podnebnimi spremembami. Te dni jih doživljamo v strašnih poplavah tudi v Sloveniji. Vse te katastrofe so v veliki meri sad pogoltnosti, požrešnosti. Na račun uničene narave in zdravja človeštva hočejo mnogi priti do čim večjih dobičkov in čim višjega standarda, a si s svojo neskromnostjo žagajo vejo, na kateri sedimo.
Dragi bratje in sestre, poglobimo nocoj zlasti vero v Jezusovo živo navzočnost med nami. Jaslice so oltar župnijske cerkve, h kateremu se vsak teden približamo kakor nekdaj pastirji k jaslicam v Betlehemu in ob njem skupaj obnavljamo in doživljamo Jezusov prihod med nas. Prosimo nocoj, naj nam Oče podari milostna spoznanja, da se ne bi ustavljali na površini, ampak bi se zmogli poglobiti v resnično in pristno sporočilo božiča. Amen.
foto: G.L.
.
