Iz nagovora škofa Glavana:
Predragi bratje in sestre v Jezusu Kristusu, edinem duhovniku, drage redovnice. Pozdravljeni na 14. dnevu posvečenega življenja.
Praznik Gospodovega darovanja, svečnico, Rimski martirologij predstavi takole: »…Ko sta Marija in Jožef 40 dni po Jezusovem rojstvu predstavila njega v templju in je navzven izpolnil Mojzesovo postavo, je v resnici prišel naproti svojemu vernemu in radostnemu ljudstvu kot luč v razsvetljenje narodov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.« Stara zaveza v Simeonu in Ani vidi v njem izpolnitev svojih pričakovanj. Starček Simeon vidi v njem luč, ki razsvetljuje pogane. Tako je luč simbol današnjega praznika, luč, ki preganja temo, kajti »luč sveti v temi, a tema je ni sprejela« (Jn 1,5), je zapisal v Prologu apostol Janez.
Bog se je učlovečil in prišel na svet, da bi bil Emanuel – Bog z nami in med nami. Odkar je prej oddaljeni prišel kot luč, nobena osebna in družbena noč ne more biti povsem temna, ker v vsako noč sije luč upanja iz te Božje navzočnosti.
Geslo letošnjega dneva posvečenega življenja je v letu evharistične prenove in priprave na SEK Evharistija – luč v temi življenja. Naj že na začetku povem, da smo vsi kristjani poklicani k svetosti. In kolikor se zanjo trudimo z izpolnjevanjem Božje volje, smo tudi luč. Posebej pa ste k temu poklicani člani skupnosti posvečenega in apostolskega življenja. Držite visoko plamenico Kristusove luči v temo tega sveta. Bodite svetle priče veličastne svobode Božjih otrok sredi mnogoterih sužnosti našega časa.
Kako smo lahko svetle priče »luči v temi«. Če smo povezani z Njim, ki je Luč od luči, pravi Bog od pravega Boga s Kristusom zlasti po Evharistiji. Jaz sem luč sveta, je Jezus dejal o sebi, kdor bo hodil za menoj, kdor bo ostal povezan z mano, kakor mladika na trti, bo sam postal luč. Vsako svetlobno telo, vsaka žarnica lahko sveti, če je povezana, če jo napaja izvir luči z elektrarno, z virom energije.
Ta mesec bo spet obletnica, ko so otroci, ki so nabirali zvončke, našli truplo mučenca Lojzeta Grozdeta. 19. januarja je komisija kardinalov potrdila njegovo mučeništvo in herojske kreposti in zdaj čakamo samo še, da bo papež odobril beatifikacijo.
V zapiskih zadnjih duhovnih vaj je Grozde zapisal: »Evharistija sonce mojega življenja«. Sonce je zvezda, središče našega osončja, ki privlači vse planete osončja, da krožijo okrog njega. Tudi naši Zemlji daje svetlobo in toploto in s tem omogoča življenje vsem živim. Takšno sonce je za nas Kristus.
Zaharija v hvalospevu ob rojstvu sina Janeza Krstnika, Jezusovega predhodnika, je, razsvetljen od Svetega Duha, napovedal: »Obiskalo nas bo vzhajajoče sonce z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci.« To sonce je posijalo preko Device Marije. Ta luč je zasijala v Jezusovem življenju, njegovem nauku, njegovih čudežih, po njegovi ljubezni do ubogih, izgubljenih. Končno pa je v moči velikonočne skrivnosti to sonce trajno ostalo med nami v sveti evharistiji, da bi omogočala pravo življenje in spreminjala temo v svetlobo.
Lep primer, kako evharistija razsvetljuje, ogreva in poraja skrivnostno spreminjanje, recimo kar skrivnostno fotosintezo v skupnosti Cenacola. Že samo ime pove, da se to male dvorane zadnje večerje. V njihovih skupnostih je središče hiša kapela. Tudi če še nimajo urejenih spalnic, če bi morali spati na tleh, tudi če še ni narejeno to ali ono, kar je sicer potrebno za urejeno življenje, kapela mora biti in v njej tabernakelj kot srce hiše. Najprej zagotovijo navzočnost Njega, ki je sonce hiše. Ob njem fantje, velikokrat prej neverni, iščejo bližino, da jih posluša, da odpušča in uslišuje njihove molitve, zlasti molitev rožnega venca. En del zmolijo vedno pred izpostavljenim Najsvetejšim. Pri obhajilu (če je le mogoče, če so pripravljeni) in med češčenjem se dogaja skrivnostna preobrazba. V molitvi osebni, tihi in skupni so mnogi fantje in v dekliških skupnostih tudi dekleta, so mnogi spremenili svoje življenje v srečanju z živim Jezusom.
Fantje, ki so bili prej »na cesti«, na ulicah, zdravijo svoje duhovne rane. Vsako soboto vstajajo celo ponoči. Molijo za tiste, ki se prav v teh nočnih urah izgubljajo in utapljajo v seksu, mamilih, alkoholu in v njih iščejo užitke, veselje in srečo, čeprav so le surogati, bedni nadomestki in iluzije tega sveta.
Bral sem pretresljive izpovedi o notranjih bojih, ko so se vračale skušnjave vseh vrst in ta ali oni tudi ne vzdrži. Nekdo je dejal, da so bile včasih bolečine neznosne, vse me je vleklo nazaj na ulico.
Dragi bratje in sestre, naj tudi nas ozdravlja, predvsem pa napolnjuje s svetlobo, da bomo luč za druge, na ta način, da bodo videli naša dobra dela in zaradi njih slavili nebeškega Očeta.
.
