Škof Andrej Glavan je dopoldne vodil sejo statutarne komisije. Popoldne je v Vodicah daroval pogrebno sveto mašo in vodil pogrebni obred za Frančiško Kimovec, mater duhovnika Slavka Kimovca, župnika župnije Tržišče.
Iz nagovora škofa Glavana:
Vera v Boga, v večno življenje, spoštovanje do pokojne duhovnikove matere, nas je danes združila v pogrebni sprevod in v eno oltarno občestvo. Preden bomo položili v grob telo Kimovčeve mame, bomo skupaj z njo in zanjo opravili sveto mašo, Kristusovo in našo daritev.
Srečko Kosovel pravi v pesmi:
Ko poljubi smrt nam vso bolest
In v srcu se ustavi čas,
Se umaknemo v veliki prostor,
Svetal postane naš obraz.
V tej veličastni skrivnosti srečanja z živim Bogom se je obraz pokojne mame – tako upamo – zaodel v neminljiv sijaj, ki bo vsem postal viden in otipljiv šele tedaj, ko se bo tudi nam razgrnil zastor večnosti.
Pokojna mama Francka Kimovec, rojena Bilban, se je rodila 16. marca 1927 v vasi Dobruša pri Vodicah. V družini je bilo 9 otrok. Osnovno šolo je obiskovala pri šolskih sestrah v Repnjah. V domači družini in pri sestrah je bila deležna dobre verske in splošne vzgoje. Leta 1957 sta se z možem Jernejem poročila in ustvarila družino. Rodila sta se jima dva sinova Slavko in štiri leta mlajši Miran. Ko sta malo odrasla, se je zaposlila kot delavka v tovarni Tekstil v Šentvidu nad Ljubljano in tam delala do upokojitve.
Kot zvesta žena in dobra mati je prejemala moč v osebni in družinski molitvi in pri nedeljski maši. Zelo se je razveselila Slavkotove odločitve za duhovniški poklic, prav tako pa je bila tudi srečna ob Miranovi družini. V zadnjem letu sta se z očetom preselila v dom starejših občanov v Ribnici na Dolenjskem. V soboto pa je pri skoraj 84. letih tiho dogorela kot sveča.
Naj nas ob slovesu spremlja in napolnjuje vera. Pravični Job je sredi svoje stiske zaklical: »Verujem, da moj Odrešenik živi, gledal ga bom. Moje oči ga bodo videle!« S tako vero je živela vse preizkušnje in se za preizkušnje krepčala pokojna mama. Danes upamo, da gleda to, kar je verovala. Jezus nam je to vero še okrepil: »Jaz sem vstajenje in življenje in kdor v me veruje bo živel tudi, če umrje!« Ob drugi priliki pa je povedal: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo ostane samo, če pa pade v zemljo in strohni, rodi obilo sadu!«
Za vstajenje je potrebna smrt. Ne tajimo grenkobe, ki spremlja smrt, zato je tudi žalovanje normalno. Toda apostol Pavel nas opominja, da se ne smemo žalostiti kakor tisti, ki nimajo upanja in na življenje po smrti. Mašni slavospev pa nas bo pri maši poučil: ko nas žalosti usoda smrti, nas tolaži obljuba prihodnje nesmrtnosti, zakaj življenje se s smrtjo spremeni, ne pa uniči.
Dragi bratje in sestre! Trajno tolažbo imamo iz vere, ki nam govori: Ločitev je samo začasna, grob provizorij. Resnična ljubezen, zlasti materina ostane, ker je zakoreninjena v Bogu, ker vse mine s tem svetom vred, mineta celo vera in upanje, a ljubezen ostane, ljubezen gre preko groba. Naši rajniki živijo v nebeški domovini in v Bogu, v katerem so, nas še naprej ljubijo in jih ljubimo tudi mi in se zlasti v poveličanem Kristusu v svetemu obhajilu v neme smislu srečujemo z njim.
Sveto pismo pravi: »Blagor mrtvim, njih dela gredo z njimi!« Morda jih je le tudi premalo, zato mi pridružujemo svoja dobra dela, zlasti molitev in opravljamo zanje maše, da bi mogli pokojni s Kristusom stopiti k Očetu in uživati večno ljubezen, v katero so upali in po njej hrepeneli. S to tolažbo izrekam patru Slavkotu ter Miranu in njegovi družini, vsem sorodnikom in znancem iskreno sožalje. Gospod pa naj podeli pokojni mami milost, polne in večne sreče pri Bogu, ki je večna luč, večni mir in večna ljubezen. Njo, duhovnikovo mater, pa še to prosimo: Kimovčeva mama, izprosite našemu narodu novih duhovnih poklicev, ki jih tako zelo potrebuje. Amen.
