Škof Andrej Glavan je objavil izjavo ob priznanju mučeništva drinskih mučenk:
Škofija Novo mesto in z njo tudi vsa Cerkev na Slovenskem postaja dežela mučencev in mučenk. 13. junija 2010 je bil na Slovenskem evharističnem kongresu za blaženega in mučenca razglašen Alojzij Grozde. V petek, 14. januarja, pa je papež Benedikt XVI. podpisal odlok o priznanju mučeništva petim redovnicam iz redovne družbe Hčera Božje ljubezni, ki so mučeniško smrt pretrpele v decembru 1941 v mestu Goražde ob Drini v današnji Bosni in Hercegovini. Med temi drinskimi mučenkami, ki so bile žrtve četnikov, sta bili tudi dve Slovenki: sestra Krizina (Jožefa) Bojanc iz Zbur v župniji Šmarjeta in sestra Antonija (Jožefa) Fabjan, iz vasi Lipje v župniji Hinje. Te sestre so bile živ zgled krščanske dobrodelnosti, saj so v državnem Otroškem domu na Palah pri Sarajevu v Bosni in Hercegovini požrtvovalno negovale bolnike in velikodušno skrbele za otroke različnih ver in narodnosti. S svojo mučeniško smrtjo so postale tudi priče izjemne zvestobe Bogu. Njihova prelita kri bo gotovo seme novih kristjanov in novih duhovnih poklicev.
Red sester Hčera Božje ljubezni je v Avstriji ustanovila sestra Franciska Lechner. Sarajevski nadškof dr. Josip Stadler je prve sestre iz Avstrije povabil v Sarajevo. V red je v nadaljnjih desetletjih med drugimi vstopilo kar 70 Slovenk.
Sestri Krizina Bojanc, rojena 1885, in Antonija Fabjan, rojena 1097, sta bili doma iz skromnih, preskušanih in zelo revnih družin. Preden sta vstopili v red Hčera Božje ljubezni je s. Krizina (prej Jožefa) v domači vasi Zbure živela 36 let, s. Antonija (prej Jožefa) pa v Suhi krajini (poleg Hinj še v Žužemberku in Ajdovcu) 22 let.
Ob papeževem podpisu odloka o priznanju mučeništva petih redovnic, med katerimi sta tudi dve Slovenki iz naše škofije, se kot Cerkev na Slovenskem veselimo skupaj s Cerkvijo v Bosni in Hercegovini. Zgodovinske vezi med obema Cerkvama, ki so bile na prehodu iz 19. v 20. stoletje zelo številne, dobivajo z razglasitvijo Drinskih mučenk novo moč in pomen.
Vsi naši blaženi in tudi svetniški kandidati, med njimi tudi božji služabnik škof Janez Gnidovec, doma iz Ajdovca v naši škofiji, sporočajo: da je možno ljubiti Boga nad vse v vseh življenjskih okoljih, mu biti do konca zvest v svojem poklicanosti, biti velik v majhnih stvareh in dolžnostih vsakdanjega življenja, vse delati iz ljubezni brez sebičnosti, v vsakem človeku ne glede na razlike videti brata in si prizadevati za krščanske ideale, zlasti čistost srca. Takšno pričevanje potrebuje današnji svet in tudi naša slovenska družba.
Veselimo se tolikih milosti, ki smo jih deležni v našem času. Naj nam vsem pomagajo k poglobitvi verskega življenja, k večji skrbi za duhovniške in redovniške poklice, in predvsem k večji svetosti. Svetost je tista sila, ki je sposobna spremeniti svet tudi tedaj, ko vsa druga prizadevanja ne rodijo pravih sadov!
