Škof Andrej Glavan je na praznik Jezusovega darovanja v templju in na dan
Bogu posvečenega življenja v župnijski cerkvi sv. Jerneja v Šentjerneju obhajal sv.mašo, ki so se je udeležili redovniki in redovnice iz novomeške škofije.
Iz nagovora škofa Glavana:
Drage sestre redovnice, redovniki, vsi navzoči duhovniki, dragi bratje in sestre!
Praznik Jezusovega darovanja v templju je božji služabnik Janez Pavel II. leta 1997 razglasil za dan posvečenega življenja. Praznik je čudovit okvir za dan, ko se redovnice in redovniki zahvaljujete za dar poklicanosti in vneto obnavljate svojo pripravljenost in razpoložljivost za življenjsko darovanje v svetem poklicu.
Pozdravljam predstavnike vseh navzočih skupnosti: najštevilčnejšo skupnost Šolskih sester de Notre Dame iz Šentjerneja in Novega mesta, Hčere krščanske ljubezni - sestre usmiljenke iz Cerkelj na Dolenjskem in iz Kočevja, Hčere Marije Pomočnice – salezijanke iz Novega mesta – Šmihel, Šolske sestre Kristusa Kralja iz Trebnjega, sestre Skupnosti Loyola. 9-članska skupnost sester karmeličank pa pošilja pozdrave. Najštevilčnejša 12-članska meniška skupnost Kartuzijanov iz bližnjih Pleterij ni navzoča, poslali pa so kratko pismo, v katerem zagotavljajo duhovno bližino.
Danes se kot škof krajevne novomeške Cerkve zahvaljujem Bogu za dar, ki ga predstavlja vsak izmed vas. Vaše življenje in navzočnost v škofiji predstavlja neprecenljivo pričevanjsko in apostolsko vrednost, čeprav je na zunaj včasih neopazna in jo pozna le Bog. Nimamo vpogleda v Božjo zakladnico, da bi znali oceniti, kako velik pomen ima vaše darovanje, ko prinašate sebe v molitvi v evharističnem češčenju in s pričevanjem ljubezni do bližnjega. Notranji žar ljubezni do Kristusa se na različne načine pretvarja v žar apostolske zavzetosti za potrebe, stiske in trpljenje človeka, ki išče smisel, mir, gotovost, notranjo radost in pravzaprav išče Kristusa.
Letošnji dan posvečenega življenja ima geslo: Vi ste sol, vi ste luč. Vsak kristjan, še toliko bolj posvečena oseba, je poklican k darovanju sebe, da postaja luč in sol; pričevalec luči, upanja, bleščeče lepote, ki se nenehno širi s spremenjenega obličja Jezusa Kristusa, tudi če je noč (kot pravi apostolsko pismo Posvečeno življenje).
Božo Rustja je v knjižici Zgodbe s semeni upanja opisal tole doživetje neke babice: V cerkev, kjer so bila čudovita barvna okna in v njih upodobljeni svetniški liki, je večkrat vzela 6-letnega vnuka Blaža. Otrok je nekaj časa opazoval okrog sebe. Ko je opazil, da so na oknih naslikane človeške postave, kar naenkrat potegne babico za roko in s prstom pokaže proti enemu od oken ter vpraša: Kdo je to? Babica pove, da je to svetnik in s prstom pokaže, naj bo tiho. Kmalu se spet oglasi – Kdo je pa to? Tedaj je posijalo še jutranje sonce in obrazi svetnikov in njihove obleke so zaživeli v najlepših barvah. Deček kar ni mogel več odtrgati oči od njih, tako so bili lepi. Očaran je bil od igre svetlobe.
Ko je otrok v jeseni šel k verouku, je sestra katehistinja vprašala: Ali kdo ve, kdo so svetniki? Vse je bilo tiho. Potem pa se oglasi Blaž: Svetniki so tisti, skozi katere sije sonce. Vsi so se zasmejali. Sestra pa je strmela in se čudila odgovoru. Pohvalila je Blaža in razložila: Blaž je prav povedal. Res, svetniki so tisti, skozi katere sije Bog!
Bog sam žari na njihovih obrazih, skozi katere sije Božja milost in dobrota. Sije skozi naša dobra dela, h katerim smo vsi poklicani. Na poseben način pa ste k temu poklicani vsi Bogu posvečeni. Zaobljube, obljube čistosti, uboštva in pokorščine morajo odsevati popolno pripadnost Bogu.
Skozi posvečene osebe, nepopravljive optimiste, naj bi v svetu, kjer je vse manj optimizma in vse več depresije, apatičnosti, brezvoljnosti, sijalo upanje. Morda bo kdo rekel: ko nas je pa tako malo. Soli je v jedi zelo malo, a vendar daje okus, jed pa varuje, da se tako hitro ne pokvari.
Biti luč sveta – kakšen privilegij in kakšna odgovornost. Jezus je najprej o sebi rekel, da je luč sveta, samo on je luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, čeprav te luči mnogi ne sprejmejo. Kristjan in Bogu posvečena oseba pa je luč samo v odvisnosti od Kristusa. Od njega po milosti, po molitvi, po povezanosti z njim postaja luč. Kakor luna, ki nima lastne svetlobe, ampak sije in sveti samo v moči sončne svetlobe.
