Iz nagovora škofa Andreja Glavana:
Uvod
Dragi bratje in sestre, vsi, ki ste danes na največji Marijin praznik, praznik Marijinega vnebovzetja poromali v naše škofijsko romarsko svetišče na Zaplazu. Hvala Bogu, da nam ga je letos uspelo tudi od zunaj obnoviti, da tu sredi dolenjskih gričev sije v novi obleki.
Danes Cerkev v Mariji obhaja dovršitev velikonočne skrivnosti odrešilnega trpljenja, smrti in vstajenja Jezusa Kristusa. Marija je bila prva odrešena z dušo in telesom, za njo pa bomo na vrsti tudi vsi drugi ljudje, če z vero in dobrimi deli sprejemamo to odrešenje. Pred sveto daritvijo najprej poglejmo v zrcalo Marijine vere, čistosti in ponižnosti ter obžalujmo svoje grehe.
Homilija
Sveto pismo o življenju Jezusove matere Marije od binkoštnega praznika dalje ne poroča več. Nobenega zapisa tudi ni o njeni smrti. Zadnje poročilo lahko beremo v Apostolskih delih. Po vnebohodu njenega sina jo namreč srečamo med apostoli in učenci, skupaj z njihovimi ženami, ko so enodušno vztrajali v molitvi v pričakovanju prihoda Svetega Duha, kakor jim je Jezus obljubil. Vendar Cerkev – vzhodna vsaj od 5. stoletja dalje, zahodna (rimska) pa od 7. stoletja naprej - izpovedujeta in praznujeta praznik vnebovzetja na podlagi trdnega prepričanja in izročila od začetka Cerkve, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa.
Teologija uči, da je Marijino vnebovzetje krona njenega božjega materinstva, večnega devištva in brezmadežnega spočetja. Že ime praznika pove, da je Bog tisti, ki je tu glavni akter, da jo je on vzel v svojo slavo.
Ta verska resnica je lahko za nekoga tuja, manj razumljiva, zlasti njen drugi del, da je Marija v nebesih z dušo in telesom. Kako naj si to predstavljamo? Gotovo pod izrazom telo ne mislimo na telo v materialnem smislu. Ne gre za telo, ki je podvrženo staranju, propadanju, ampak za poveličano telo, osvobojeno vseh naravnih zakonov prostora in časa, vsake omejenosti in krhkosti. Prav tako nebo ni mesto in prostor z nekimi mejami, ampak gre za stanje popolnega in osrečujočega občestva z Bogom. To pomeni: Marija je bila od trenutka svoje smrti popolnoma nebeška, zanjo že veljajo Pavlove besede: »Naša domovina je v nebesih.« (2 Kor 5,1) Ona je že dosegla veličastno nebeško slavo, ki jo je nebeški Oče po Kristusu obljubil vsem, ki ga ljubijo. Apostol Janez je opisal bistvo te sreče: Kar človeško oko ni videlo in kar človekovo srce še ni občutilo. Med zemeljsko Marijo, ki je svoje življenje izročila v službo Boga, in nebeško Marijo, katere življenje je Bog dovršil in poveličal, je kontinuiteta in duhovna, nematerialna istovetnost. To pomeni, da Marija ni neko bitje v nebeškem mavzoleju, ampak zgodovinska žena, Jezusova mati, ki nam jo je na križu Jezus izročil za našo mater. Ona zdaj z nebes spremlja vsakega izmed nas na našem zemeljskem potovanju romanju proti nebesom, saj tudi mi v veri izpovedujemo, da pričakujemo življenja v prihodnjem veku. To pa bomo dosegli, če jo bomo posnemali.
Ne pozabimo, ob kateri priložnosti je Marija zapela svoj spev »Moja duša«. Marija je potem, ko je spočela Jezusa po Svetem Duhu, kot prvi živi tabernakelj prišla v pomoč teti Elizabeti, za katero je izvedela, da je noseča. Mislila si je: Morda potrebuje mojo pomoč.
Dragi bratje in sestre: letos smo doživeli veličasten dogodek Slovenski evharistični kongres. Še dolgo se ga bomo spominjali. Mnogi so bili do solz ganjeni in presrečni, da so doživeli to nebeško lepo slavje. A navdušenje ni dovolj. Besede papeževega odposlanca moramo vzeti kot program. Takole je dejal: »Zato vas dragi prijatelji spodbujam, da bi še bolj okrepili svoje prizadevanje za dobrodelno dejavnost po zgledu mnogih bratov, ki so v preteklih stoletjih na tej slovenski zemlji svojo vero v vstalega Gospoda izpričali z darovanjem samih sebe v službi Cerkve in z dejavno podporo tistim, ki so bili njihove pomoči potrebni.« Skušajmo to uresničiti iz moči, ki nam jo daje povezanost s Kristusom v evharistiji. Pri tem nam je Marija vzornica. Živela je le za Boga. Božjo voljo je izpolnila do potankosti, v vsakem trenutku.
Ob njej so se navdihovali vsi svetniki, tudi naš blaženi Alojzij Grozde. Kot voditelj Marijine kongregacije v Marijanišču je v svojem zadnjem nagovoru za praznik Brezmadežne polagal na srce mladim dijakom, ki so vstopali v Marijino družbo. Takole je dejal: »Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sebe. Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov. Današnji čas, naša mati Marija, sveti oče in naša domovina pričakujejo od nas nenavadno veliko. Ali bomo odrekli svojo pripravljenost bratje? Slabi smo, a mogočno mater imamo, zato hočemo iz sebe izklesati svete katoličane, nepopustljive v načelih in delavne iz usmiljena do ubogih, ki nimajo kruha, in še bolj ubogih, ki nimajo Boga, iz usmiljena do obojih, dajmo svoje moči na razpolago Cerkvi, da te uboge rešimo in jih pripeljemo h Kristusu in v novo lepšo prihodnost.«
Dragi bratje in sestre, zato se bomo danes obrnili na Marijo, se ji izročili ter jo prosili, naj nas podpira, da bomo kot kristjani bolj uspešni in učinkoviti pri gradnji lepšega, boljšega, bolj pravičnega sveta. Amen.
.
