Iz nagovora škofa Glavana v Metliki:
Danes na Florjanovo bomo opravili blagoslov prenovljene Rokove cerkve, vaše pokopališke cerkve. Sv. Florjan velja za zaščitnika mesta Metlika. Nekoč je bil njegov god celo zaobljubljeni praznik Metlike. Ta obljuba je bila dana ob velikem požaru, najbrž leta 1705, v kroniki sem bral, da je mestni svet pred osemdesetimi leti, leta 1930, sklenil, da naj bo god sv. Florjana praznični dan, ko se naj ne bi delalo. To naj bi bil šole prost dan, trgovine pa zaprte. A tedanje državne Jugoslovanske oblasti tega niso dovolile. Ostala pa je tradicija, da je pri sv. Reku, pri oltarju sv. Florjana maša in nedeljo za tem Florjanovo žegnanje.
Posvetimo najprej misel obnovljeni pokopališki cerkvi sv. Roka, ki velja za varuha in priprošnjika proti kužnim boleznim. Cerkev je bila postavljena po zaobljubi v času črne kuge, menda v letu 1441, cerkev je bila seveda večkrat spremenjena. Leta 1844 je bila temeljito obnovljena. Na to obnovo spominja kronogram z letnico 1844. Hkrati pa je to napis, ki pravi: »Slavimo Boga, podprti s priprošnjo sv. Roka«.
Že nekaj let ste načrtovali to obnovo, čakali ste, a niste dočakali izdatnejše pomoči mesta ali države. Zato ste se sami zavzeli in jo uspešno obnovili. Cerkev je pomembna za vse, ki tu pokopavate svoje rajne in se jim boste ob dnevu, za katerega ne vemo, pridružili tudi vi. Takrat, ko boste stopili pred večnega Sodnika, bodo vaša časti in krona tudi vaša dobra dela, ki so bila združena s to obnovo. V župnikovem in v svojem imenu izrekam zahvalo vsem dobrotnikom, ki ste kaj več prispevali in pomagali pri obnovi.
V čem nam daje zgled sv. Rok? Uresničil je Kristusov evangelij o usmiljenem Samarijanu. Ob koncu prilike Jezus pravi: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« Sv. Rok je stregel najbolj zapuščenim bolnikom v času kuge. Ali se znamo vživeti v razmere, ko je včasih zaradi strašne bolezni pomrla polovica ljudi v neki deželi ali v nekem mestu? Do neke mere so danes v istem položaju bolniki z AIDS-om. Zdravi ne upajo blizu, bolniki nimajo hrane, vode in ne ljubezni. Sv. Rok je pokazal pogum. Kako je zmogel? Ker je v vsakem človeku videl Kristusa, poslušal je Jezusove besede: »Karkoli ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« In z veseljem je prinašal vodo, hrano, morda stal ob strani umirajočim, da niso umirali osamljeni. Končno se je tudi njega lotila bolezen. Tako je izpolnil tudi tisto Jezusovo besedo: »Nihče nima večje ljubezni kakor ta, kdor da življenje za svoje brate.«
Končno posvetimo misel tudi sv. Florjanu, priprošnjiku, današnjemu godovnjaku, priprošnjiku zoper ogenj, zavetniku gasilcev, v vašem človekoljubnem boju proti požarom in drugimi, zlasti vodnim ujmam. Gasilstvo je najbolj množična društvena organizacija na Slovenskem. Iz Florjanovega življenja in mučeništva vemo le malo. Vemo, da je bil žrtev cesarja Dioklecijana, njegovega zadnjega odloka o preganjanju kristjanov pred več kot 1700 leti, nedaleč od današnjega Dunaja, in je zato tudi glavni zavetnik glavnega avstrijskega mesta. Po tem odloku je moral vsak, ki je bil osumljen, da je kristjan, v znak odpada od nove vere darovati uradnim bogovom ali pa umreti. Florjana je odlok zatekel, ko je služil v vojaški postojanki. Ko se je vrnil s potovanja, je izvedel, da je cesarski namestnik že dal zapreti in mučiti štirideset kristjanov. Hrabri častnik in zvest kristjan je tedaj spoznal, da je prestrašenim kristjanom potrebno vliti poguma in dati junaški zgled. Vojakom je povedal, da je tudi sam kristjan in da rad umrje za Jezusa. Ko so tudi njega prijeli in peljali pred cesarskega namestnika, je bilo temu žal dobrega in hrabrega častnika. Zato ga je pregovarjal naj vsaj na zunaj daruje poganskim bogovom. Tega hlinjenja in pretvarjanja Florjan ni hotel. Mučili so tudi njega, mu privezali težak kamen za vrat in ga vrgli v reko. Telo so pozneje našli in ga pokopali. Nad njegovim grobom je nastala slavna opatija sv. Florjana.
Zgled mučencev je kristjane vedno spodbujal k zvestobi. Florjan je bil pokončen, značajen, pripravljen na žrtve. Imel je plemenito srce, ki je bilo vedno odprto za stisko bližnjega. Za te ideale je tudi umrl. Te kreposti naj bi krasile vsakega kristjana, še posebej vsakega gasilca. Na ta način uresničujemo tudi glavno zapoved ljubezni na katero nas opozarja božja beseda: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.«
Zakaj je postal prav sv. Florjan zavetnik gasilcev. Najbrž zato, ker so ga vrgli v valove reke. Voda pa je bila vedno glavno in edino sredstvo za gašenje požarov. Zanimivo, da je postal tudi priprošnjik proti poplavam. Gasilci sodite med dobrotnike ljudi v stiski. Nekoč, ko so bile še mnoge hiše lesene in s slamo krite, so ljudje trepetali, zlasti v strnjenih naseljih, saj nikoli niso vedeli kdaj in kje se bo pojavil »rdeči petelin«. Zato so večerni molitvi vedno dodajali še prošnjo na čast v sv. Florjanu za varstvo pred ognjem.
Dragi gasilci in gasilke, vaše geslo je: »Na pomoč!« Izraža pripravljenost pomagati vsakemu človeku, ki ga je zadela nesreča, požar, povodenj, potres ali kakšna druga stiska. »Karkoli ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,« je rekel Jezus svojim učencem, in imejte to v srcu, ko vas kliče sirena ali ko se izpopolnjujete na vajah. Na pomoč, dragi gasilci, bratom na pomoč! Vam pa naj vedno pride na pomoč Bog na priprošnjo sv. Florjana. In za to pomoč bomo prosili tudi pri tej sveti maši.
.
