Škof Andrej Glavan je birmoval v župniji Krško.
Iz nagovora škofa Andreja Glavana:
Dragi birmanci, birmanke, starši, botri in vsi krški farani!
Velik dan je danes z vse vas, za starše, ki se veselite, da je otrok že prišel do praga zrelosti, birmanci, ker ste pred vstopom v svet odraslih, ker je danes to vaš dan. Vem, da se tudi daril veselite, le priznajte. Upam in sem prepričan, da je bila priprava na birmo tako solidna, da se vendarle zavedate predvsem duhovnega pomena današnjega dne, svojih binkošti.
Po posebnem zakramentu, molitvi in polaganju rok naslednika apostolov, boste prejeli neizrekljiv dar, pečat Svetega Duha, ki vam bo pomagal pri nadaljnji rasti v veri, da v njej rastemo vse življenje. Končni namen te ponovitve Svetega Duha pa je, da nas njegovi duhovni darovi usposobijo za pričevalce, oznanjevalce, Kristusove sodelavce. »Prejeli boste moč od zgoraj, da boste moje priče do konca sveta,« je Jezus dejal svojim učencem in to velja tudi za nas. Priče vstajenja, priče lepote krščanskega življenja.
Prav o tem nam govori današnja nedelja duhovnih poklicev, nedelja Dobrega pastirja. Evangelij nam govori o pastirju, ki pozna svoje ovce, ki zanje skrbi in jim daje življenje. Takšen pastir je bil Jezus. Ta zveza med pastirjem je trajna in neuničljiva. Berilo iz Janezovega razodetja pa nam je približalo tega pastirja v nebeški slavi, kako s svojega prestola skrbi, pase in vodi svoje ovce, jih vodi k izviru živih voda in briše solze z njih oči. Prvo berilo pa nam govori, kako so se apostoli zavedali svoje pastirske službe. Ta nebeški pastir namreč potrebuje pastirje na zemlji, svoje namestnike. Pavel in Barnaba sta šla v svet z mislijo in prepričanjem, da ju je sam Gospod postavil za luč narodom, da bi bila v odrešenje do skrajnih mej sveta. Neprestano sta imela pred očmi: prihajava v imenu Jezusa, dobrega pastirja, zato pa poln veselja in Svetega Duha.
Dobri pastir je znamenje, simbol službe in skrbi, ki jo imajo ne le pastirji cerkve, duhovniki, škofje, redovniki, papež, ampak vsi krščeni, saj s krstom in birmo sprejemamo skrb in odgovornost drug za drugega: na primer starši za otroke, vzgojitelji za vse, ki so jim zaupani, državniki za blagor vseh državljanov, voditelji združb za usodo delavcev. Skupna poteza, skupni imenovalec vseh služb odgovornosti je služenje, čeprav ob misli na politike, direktorje, managerje, pomislimo najprej na to, da ti gledajo predvsem na svoje koriti, svoj žep. Vendar to ni krščansko gledanje. Tudi v Cerkvi moramo delati vsi.
Župnijsko občestvo ne more delati brez odgovornih sodelavcev, na primer župnijskega pastoralnega sveta, ki so se pred kratkim po vsej Sloveniji ustanovili, brez animatorjev, vendar nekateri v Cerkvi opravljajo še posebno službo. Bog jih kliče, da bi bili namestniki njegovega Sina – to so duhovniki. Ti mu posodijo svoj glas, roke, noge, svoje srce, da oznanjajo, kar jim je zapovedal, da gredo, kamor hoče sam priti. Da ljubijo in tolažijo, kakor je nekoč sam izkazoval ljubezen in dobroto. Duhovniški poklici rastejo predvsem v družinah.
V devetdnevnici pred nedeljo duhovnih poklicev je nekdo zapisal: Božji klic je skrivnost njegove ljubezni in ga težko dojame tudi poklicani sam. Vendar sem trdno prepričana, da je moj poklic zrasel v moji družini, ki je imela močne temelje v veri in svetlega zgled staršev, ki so živeli po veri. Ko smo otroci obhajali godovni ali rojstni dan, je bila navada, da sta nas starša zjutraj prebudila in tiho šepnila na ušesa: danes je tvoj god, rojstni dan, pojdi k spovedi in k sveti maši. Ob večerih nam je oče razlagal zgodbe iz Svetega pisma in vedno sem imel občutek, da njegov obraz žari od zanosa, ko nam je govoril o Bogu in njegovem stvarstvu. Ko smo opravljali večerno molitev, ga nobeno trkanje na vrata kakšnega prišleka ni zmotilo, da bi molitev prekinili ampak je moral vsak počakati, da je molitev potihnila. V takem vzdušju je v mojem srcu raslo veliko spoštovanje do Boga in plemenita čustva do bližnjega.
Poklici pa se zbujajo predvsem ob dobrih duhovnikih. V zadnjem času slišimo toliko slabega o duhovnikih. Toda ogromna večina duhovnikov je dobrih. Ti so imeli tudi na nas pozitiven vpliv. Papež nam je za današnji svetovni dan molitve za duhovne poklice napisal poslanico in dal naslov: Pričevanje prebuja poklice. V poslanici navaja pričevanje Janeza Krstnika. Učenci so slišali njegovo pričevanje, ko je zagledal Jezusa in nanj pokazal: »Glejte božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.«
Njegovo pričevanje je tako plodno, da sta dva izmed njegovih učencev, kot pravi evangelij, slišala, kar je rekel in odšla za Jezusom. Tudi Petra je opozoril na Jezusa in ga privedel brat Andrej. Jerneja je privedel k Jezusu Filip. Tudi danes Bog uporablja pričevanje duhovnikov, zvestih njihovemu poslanstvu, da bi prebudilo duhovniške in redovniške poklice.
Papež pravi: Življenje duhovnikov, njihova brezpogojna predanost božji čredi, njihovo pričevanje ljubeče službe Gospodu in njegovi cerkvi. Pričevanje, zaznamovano z izbiro križa, ki ga sprejmejo v velikonočnem upanju in veselju, njihova bratska sloga in njihova gorečnost za evangelizacijo sveta so prvi in najprepričljivejši dejavniki plodnosti duhovnega poklica. Lahko rečemo, da se duhovniški poklici prebujajo v stiku z duhovniki kot dragocena dediščina, posredovana z besedo, zgledom in celotnim življenjem.
Dragi birmanci! Danes ste prejeli darove Svetega Duha, da bi postali Jezusovi apostoli, Jezusove priče. V različne poklice nas Bog kliče. Vendar naj ta ali oni vendarle prisluhne morebitnemu njegovemu glasu, če koga kliče v duhovni poklic. Iz vaše župnije je bilo kar nekaj duhovnih poklicev v zadnjih desetletjih. Štirje duhovniki še delujejo. V naši škofiji sicer stalno živi le eden, vsi drugi pa so bodisi v ljubljanski škofiji ali v misijonih.
Prosimo zdaj Svetega Duha, naj med sedmerimi darovi položi v to ali ono srce tudi dar duhovnega poklica. Potrebuje jih Cerkev, potrebuje jih naš narod, potrebovale jih bodo tudi naše župnije, tudi vaša, da ne bi nekega dne ostala brez duhovnika.
Amen.
.
