Birma

Škof Andrej Glavan je birmoval v župniji Krško.

Iz nagovora škofa Andreja Glavana:

Dragi birmanci, birmanke, starši, botri in vsi krški farani!

Velik dan je danes z vse vas, za starše, ki se veselite, da je otrok že prišel do praga zrelosti, birmanci, ker ste pred vstopom v svet odraslih, ker je danes to vaš dan. Vem, da se tudi daril veselite, le priznajte. Upam in sem prepričan, da je bila priprava na birmo tako solidna, da se vendarle zavedate predvsem duhovnega pomena današnjega dne, svojih binkošti.

Po posebnem zakramentu, molitvi in polaganju rok naslednika apostolov, boste prejeli neizrekljiv dar, pečat Svetega Duha, ki vam bo pomagal pri nadaljnji rasti v veri, da v njej rastemo vse življenje. Končni namen te ponovitve Svetega Duha pa je, da nas njegovi duhovni darovi usposobijo za pričevalce, oznanjevalce, Kristusove sodelavce. »Prejeli boste moč od zgoraj, da boste moje priče do konca sveta,« je Jezus dejal svojim učencem in to velja tudi za nas. Priče vstajenja, priče lepote krščanskega življenja.

Prav o tem nam govori današnja nedelja duhovnih poklicev, nedelja Dobrega pastirja. Evangelij nam govori o pastirju, ki pozna svoje ovce, ki zanje skrbi in jim daje življenje. Takšen pastir je bil Jezus. Ta zveza med pastirjem je trajna in neuničljiva. Berilo iz Janezovega razodetja pa nam je približalo tega pastirja v nebeški slavi, kako s svojega prestola skrbi, pase in vodi svoje ovce, jih vodi k izviru živih voda in briše solze z njih oči. Prvo berilo pa nam govori, kako so se apostoli zavedali svoje pastirske službe. Ta nebeški pastir namreč potrebuje pastirje na zemlji, svoje namestnike. Pavel in Barnaba sta šla v svet z mislijo in prepričanjem, da ju je sam Gospod postavil za luč narodom, da bi bila v odrešenje do skrajnih mej sveta. Neprestano sta imela pred očmi: prihajava v imenu Jezusa, dobrega pastirja, zato pa poln veselja in Svetega Duha.

Dobri pastir je znamenje, simbol službe in skrbi, ki jo imajo ne le pastirji cerkve, duhovniki, škofje, redovniki, papež, ampak vsi krščeni, saj s krstom in birmo sprejemamo skrb in odgovornost drug za drugega: na primer starši za otroke, vzgojitelji za vse, ki so jim zaupani, državniki za blagor vseh državljanov, voditelji združb za usodo delavcev. Skupna poteza, skupni imenovalec vseh služb odgovornosti je služenje, čeprav ob misli na politike, direktorje, managerje, pomislimo najprej na to, da ti gledajo predvsem na svoje koriti, svoj žep. Vendar to ni krščansko gledanje. Tudi v Cerkvi moramo delati vsi.

Župnijsko občestvo ne more delati brez odgovornih sodelavcev, na primer župnijskega pastoralnega sveta, ki so se pred kratkim po vsej Sloveniji ustanovili, brez animatorjev, vendar nekateri v Cerkvi opravljajo še posebno službo. Bog jih kliče, da bi bili namestniki njegovega Sina – to so duhovniki. Ti mu posodijo svoj glas, roke, noge, svoje srce, da oznanjajo, kar jim je zapovedal, da gredo, kamor hoče sam priti. Da ljubijo in tolažijo, kakor je nekoč sam izkazoval ljubezen in dobroto. Duhovniški poklici rastejo predvsem v družinah.

V devetdnevnici pred nedeljo duhovnih poklicev je nekdo zapisal: Božji klic je skrivnost njegove ljubezni in ga težko dojame tudi poklicani sam. Vendar sem trdno prepričana, da je moj poklic zrasel v moji družini, ki je imela močne temelje v veri in svetlega zgled staršev, ki so živeli po veri. Ko smo otroci obhajali godovni ali rojstni dan, je bila navada, da sta nas starša zjutraj prebudila in tiho šepnila na ušesa: danes je tvoj god, rojstni dan, pojdi k spovedi in k sveti maši. Ob večerih nam je oče razlagal zgodbe iz Svetega pisma in vedno sem imel občutek, da njegov obraz žari od zanosa, ko nam je govoril o Bogu in njegovem stvarstvu. Ko smo opravljali večerno molitev, ga nobeno trkanje na vrata kakšnega prišleka ni zmotilo, da bi molitev prekinili ampak je moral vsak počakati, da je molitev potihnila. V takem vzdušju je v mojem srcu raslo veliko spoštovanje do Boga in plemenita čustva do bližnjega.

Poklici pa se zbujajo predvsem ob dobrih duhovnikih. V zadnjem času slišimo toliko slabega o duhovnikih. Toda ogromna večina duhovnikov je dobrih. Ti so imeli tudi na nas pozitiven vpliv. Papež nam je za današnji svetovni dan molitve za duhovne poklice napisal poslanico in dal naslov: Pričevanje prebuja poklice. V poslanici navaja pričevanje Janeza Krstnika. Učenci so slišali njegovo pričevanje, ko je zagledal Jezusa in nanj pokazal: »Glejte božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.«
Njegovo pričevanje je tako plodno, da sta dva izmed njegovih učencev, kot pravi evangelij, slišala, kar je rekel in odšla za Jezusom. Tudi Petra je opozoril na Jezusa in ga privedel brat Andrej. Jerneja je privedel k Jezusu Filip. Tudi danes Bog uporablja pričevanje duhovnikov, zvestih njihovemu poslanstvu, da bi prebudilo duhovniške in redovniške poklice.

Papež pravi: Življenje duhovnikov, njihova brezpogojna predanost božji čredi, njihovo pričevanje ljubeče službe Gospodu in njegovi cerkvi. Pričevanje, zaznamovano z izbiro križa, ki ga sprejmejo v velikonočnem upanju in veselju, njihova bratska sloga in njihova gorečnost za evangelizacijo sveta so prvi in najprepričljivejši dejavniki plodnosti duhovnega poklica. Lahko rečemo, da se duhovniški poklici prebujajo v stiku z duhovniki kot dragocena dediščina, posredovana z besedo, zgledom in celotnim življenjem.

Dragi birmanci! Danes ste prejeli darove Svetega Duha, da bi postali Jezusovi apostoli, Jezusove priče. V različne poklice nas Bog kliče. Vendar naj ta ali oni vendarle prisluhne morebitnemu njegovemu glasu, če koga kliče v duhovni poklic. Iz vaše župnije je bilo kar nekaj duhovnih poklicev v zadnjih desetletjih. Štirje duhovniki še delujejo. V naši škofiji sicer stalno živi le eden, vsi drugi pa so bodisi v ljubljanski škofiji ali v misijonih.

Prosimo zdaj Svetega Duha, naj med sedmerimi darovi položi v to ali ono srce tudi dar duhovnega poklica. Potrebuje jih Cerkev, potrebuje jih naš narod, potrebovale jih bodo tudi naše župnije, tudi vaša, da ne bi nekega dne ostala brez duhovnika.
Amen.



.

Srebna obletnica

Škof Andrej Glavan se je dopoldne v stolni cerkvi sv. Danijela v Celju udeležil škofovskega posvečenja msgr. Stanislava Lipovška.

Popoldne je v karmeličanskem samostanu Marije, Kraljice angelov, v Mirni Peči daroval sv. mašo ob 25-letnici redovnega življenja priorice m. Marije Pavle Križanega Jezusa.

Iz nagovora škofa Andreja Glavana v Mirni Peči:

Ob koncu tedna molitve za nove duhovne poklice, pred svetovnim molitvenim dnevom za duhovne poklice – nedeljo Dobrega Pastirja, obhajamo lepo slovesnost – srebrni jubilej priorice m. Marije Pavle Križanega Jezusa – v svetu Marte Švigelj. Slovesnost naj izzveni kot zahvala Bogu za 25 let redovnega življenja v žrtvi in molitvi v tihoti Karmela.

Dovolite, da najprej predstavim kratek okvir njenega življenja. Rodila se je v najlepšem Marijinem mesecu maju 1959 v kmečki družini pri Balantinovih v Dol. Logatcu kot druga od 6-ih otrok. V svojem domu ni prejela le vero, ampak tudi pridnost, marljivost (sestre vedo v šali povedati, da jo komaj dohajajo). To med drugim potrjuje moje prepričanje, da Jezus kliče … iz različnih okoliščin, nikoli pa ne kliče lenuhov.

Po osnovni šoli je končala šolo za PTT-tehnike in bila 6 let zaposlena pri Pošti. Kot dekle se je vključila v mladinsko veroučno skupino, kjer je še dozorela v veri in duhovnem poklicu. Navdušila se je zlasti za apostolat – poslanstvo molitve.
21.4.1985 je v Mengšu, takrat je bila to 3. velikonočna nedelja, opravila prve sv. zaobljube. Nekaj let je bila v samostanu v Sori, 5 let v Karmelu Lodz na Poljskem, leta 1997 pa se je pridružila novi ustanovi v Mirni Peči z željo, da Bog tudi dopolni v njej, kar je začel, v Božjo slavo in v rešitev duš.

V letu 2008 je bila izvoljena za predstojnico, priorico, kar pomeni ne le prvo v hiši, ampak prvo v služenju, prvo – prednico v ljubezni. Njeno geslo za služenje in odnos z Jezusom, ženinom in vodnikom je: Ostani z nami, Gospod.

»Ostani z nami, Gospod,« kličemo v letu evharistične prenove in ta klic bo dosegel višek na SEK v Celju.

Spoštovana s. M. Pavla! Naj Vas to geslo v letu evharistije še bolj utrdi v pripravljenosti neprestano ozirati se v Kristusovo obličje, ki sije v evharistiji, v Njega, ki se nam dan za dnem osebno daje v jed kakor v Božji transfuziji, ki je samo iz ljubezni med nami v tabernaklju vse dneve in noči, ker ljubezen hoče biti blizu ljubljenemu. Evharistija je eksplozija Ljubezni, eksplozija, ki hoče v svojem odrešilnem učinkovanju doseči vsakega človeka, vse ljudi, je sprostitev Energije, ki hoče po besedah papeža Benedikta XVI. (tako je rekel mladim na svetovnem srečanju v Kolnu) sprožiti verižno reakcijo ljubezni med ljudmi, vzpostaviti revolucijo ljubezni, nikdar nehajoče »lomljenje kruha«…

Drage sestre, dragi vsi navzoči! O ko bi nas v moči naše vere evharistija tako spreminjala v Kristusa, oziroma v nas upodabljala Kristusovo Srce, da bi vsak dan postajali vedno bolj sposobni podarjanja drugim bodisi v redovni skupnosti, v družini, v župniji, kjerkoli. O ko bi sad evharistične prenove bil med drugim tudi ta, da bi bil pretok iz žlahtne trte v nas njegove nebogljene in žejne mladike tako učinkovit, da bi vsak, ki nas vidi, mogel videti do neke mere Očeta. O ko bi nas druženje z Jezusom, njegovo obhajilo, spreminjalo naša srca in upodabljalo po njegovem krotkem in ponižnem srcu, polnem ljubezni, usmiljenja in brezmadežne luči.

Prosimo, bratje in sestre, ob koncu še za nove duhovne poklice, duhovniške in redovniške. Daj Gospod, da naše župnije ne bodo v bodoče ostajale brez pastirjev, brez mož, ki naj bi duhovno lačnim množicam lomili tvoj evharistični kruh. Obudi tudi nove poklice v posvečeno življenje. Naj se tudi ta mirnopeška oaza molitve in tvoje navzočnosti obnavlja in poživlja. Naj nikoli ne zmanjka dekliških src, ki jih boš ti pritegnil v ta vrt ljubečih in deviških src.

Romanje

Škof Andrej Glavan se je 21. - 23. 4. udeležil romanja škofijskih duhovnikov v Torino.

foto:M.V.

ŠED

Škof Andrej Glavan je dopoldne birmoval v župniji Zagradec.

Popoldne se je udeležil škofijskega evharističnega dneva v dvorani Leona Štuklja.

Birma

Škof Andrej Glavan je dopoldne birmoval v župniji Krka, popoldne pa v župniji Hinje.

Občinski praznik

Škof Andrej Glavan se je v Novem mestu udeležil osrednje prireditve občinskega praznika.

Simpozij

Škof Andrej Glavan se je v Stični udeležil teološkega simpozija za duhovnike in laiške pastoralne delavce pred slovenskim evharističnim kongresom.




.

Velika noč

Škof Andrej Glavan je na velikonočno nedeljo vodil vstajenjsko procesijo in v stolnici daroval sv. mašo.

Iz nagovora škofa Glavana:

Dragi bratje in sestre!
Naš jezuitski misijonar na Japonskem, umetnik, pesnik Vladimir Kos, je napisal tole pesem:

Kaj delajo oblaki? V svet strmijo,
ki v njem je Božji Sin iz groba vstal.
Zakaj se žarki v kapljicah iskrijo?
S krvjo človekov madež je opral.

In mi? Se Vstalega res veselimo?
(Lahko bi veselili se vsak dan …)
Od te resnice vekomaj živimo,
o sreči več ne sanjamo zaman.

Oj, ptički, le prepevajte pomladi:
podoba je, ker spet je Raj odprt.
Praznuj, o češnja, rožnatih nasadih:
hudobni duh, vladar sveta, je strt.

Vodé, šumite pesmi iz kristalov,
v njegovih brazgotinah luč žari.
Goré, s stoletji spletajte zahvalo:
vsak grob odslej po večnosti diši.

Vsak grob po večnosti diši, od kar je na prvo velikonočno jutro Marija Magdalena našla zgodaj zjutraj, ko je bilo še temno, prazen grob. Predstavljajmo si in vživimo se: velikokrat smo bili na pogrebu. Duhovnik je blagoslovil grob, pogrebci so položili krsto v izkopano jamo ali v grobnico, domači so položili cvetje in prižgali sveče in prej ali slej so vsi odšli. Kako zmeden bi bil vsak, če bi tretji dan nekdo prišel in našel prazen grob. Prav to se je zgodilo Mariji Magdaleni. V petek proti večeru je videla, kam so Jezusa položili v kamniti grob Jožefa iz Arimateje. V nedeljo zgodaj zjutraj je hotela mrtvega Jezusa maziliti, ker na veliki petek ni bilo časa za to opravilo, ki je bilo pri Judih v navadi.

Lahko si mislimo, kako se je Marija prestrašila, ko je videla, da je kamen od groba odvaljen in da je grob prazen. Njena prva misel je bila: Gospoda Jezusa so ukradli! Naglo je odhitela, da sporoči novico o izginotju Jezusovega telesa Petru in apostolom. Peter in Janez, ki je napisal evangelij, ki smo ga danes prebrali, sta tekla h grobu in videla, da je vse res, kakor jim je povedala Marija. Čudila sta se, ker še nista razumela Jezusove napovedi, da mora vstati od mrtvih (prim. Jn 20,9).

Vidimo, kako težko je bilo apostolom sprejeti novico o Jezusovem vstajenju. Čeprav jih je Jezus pripravljal na to v svojih govorih. Za njih je bil Jezus mrtev. Z njim je bilo dobesedno pokopano vse upanje. Šli so za njim, ko jih je poklical, vse so zapustili, ožjo domovino in sorodnike, zdaj se je vse podrlo. Iz mnogih drugih evangeljskih poročil vemo, da se je vstali Jezus večkrat prikazal. Prvič že na veliko noč zvečer, pa spet čez teden dni. Posebej se je srečal z emavškima učencema, ki sta ga spoznala po lomljenju kruha, Tomažu in mnogim drugim. Z njimi je jedel, pokazal jim je rane, na mnoge načine je v njih utrjeval vero, da je vstal od mrtvih, da živi. In ko so se trdno prepričali, da je resnično vstal, da živi, čeprav drugačno – poveličano življenje, so šli in o tem navdušeno oznanjali, še posebej po binkoštih v moči prejetega Svetega Duha.

Vrnimo se k uvodni pesmi in se vprašajmo s pesnikom: In mi? Se Vstalega res veselimo? Lahko bi se veselili vsak dan, pravi pesnik. Da, pravi kristjan je vesel in velikonočni kristjan. Pa bo kdo vprašal: ali naj prekipeva od radosti tudi tisti, ko ga tarejo skrbi? Ker že nekaj časa ni dobil plače in ne ve, kako bo preživel družino? Kdo drug žaluje zaradi smrti moža, žene, staršev, sorodnika ali prijatelja. Ali naj tudi ta poje alelujo? Nekomu ne gre v šoli in na izpitih, leto študija bo morda zaman. Ali naj bo vesel na velikonočno jutro?

Da, nihče ni izvzet, ker ne gre za neko zunanje prešerno veselje, ampak za notranjo radost. Nobena težava, nobena žalost, ne more biti močnejša od tega veselja. Kristus je premagal smrt, ki je vzrok vseh skrbi, žalosti, bolečin in solza. Tako kot Mariji Magdaleni, Petru in Janezu in drugim nihče ni več mogel vzeti trajnega veselja. Ivan Cankar je zapisal: Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo. Zaradi velike noči nobeno še tolikšno ali še tako skrito in neopaženo trpljenje ni nesmiselno. Res pa je, da resničnega odrešenja in polnosti življenja, po katerem hrepenimo, ni brez cene trpljenja in preizkušenj. Poceni odrešenja in tudi prave radosti ne.

Dragi bratje in sestre!
Vstajenjska procesija, ki smo jo doživeli, je bila zunanji izraz tega veselja, ki ga bomo dopolnili ob domači mizi. Vendar to ni glavno! Današnji praznik vseh praznikov nam kliče: bodite polni veselja in upanja, bodite velikonočni kristjani, ne samo v cerkvi, ampak tudi doma, zunaj doma, vedno in povsod pričujmo Jezusovo zmago življenja nad smrtjo, ljubezni nad zlom.

Kako je že dejal pesnik Kos? – Od te resnice vekomaj živimo, o sreči več ne sanjamo zaman.

Naj nam Jezus za to upanje pri tej evharistiji ob lomljenju kruha, kakor emavškima učencema, odpre srce in oči. Vsem, še posebej vsem bolnikom in ostarelim po domovih, želim srečne velikonočne praznike, polne življenjske radosti in miru, ki nam ju lahko podari le vstali Gospod.


msgr. Andrej Glavan
novomeški škof

Vigilija

Škof Andrej Glavan je zvečer v stolnici vodil bogoslužje velikonočne vigilije.

Bogoslužje je prenašal Radio Krka.

Veliki četrtek

Škof Andrej Glavan je dopoldne v stolnici daroval krizmeno mašo, zvečer pa sv. mašo z umivanjem nog možem, predstavnikom župnij novomeške dekanije.