Nedelja Svetega pisma

Škof Andrej Glavan je na nedeljo Svetega pisma maševal v stolnici. Med sv. mašo so katehumeni prejeli Sveta pisma.

Iz nagovora škofa Glavana:

Dragi bratje in sestre!
Vsaka nedelja je pravzaprav nedelja Svetega pisma, saj je branje odlomkov Svetega pisma eden od dveh glavnih delov sv. maše. Pri vsaki maši nam Cerkev pogrinja dve mizi. Mizo Božje besede in mizo evharistije.

Kaj delamo, ko pri sv. maši poslušamo Božjo besedo? Srečamo se s klicem živega navzočega Boga, ki nas nagovarja. Oznanilo, ki ga poslušamo, sta skupaj formulirala Bog in pisatelj. Zapisano oznanilo ni mrtvo, ampak živo, kar nam pove tudi današnji evangeljski odlomek. Minulo nedeljo smo slišali, kako je Jezus prišel v soboto v shodnico in prebral iz zvitka svetopisemski odlomek. Današnji odlomek se začne tako, kot smo ga minulo nedeljo končali: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.«

Tudi pri vsaki maši so svetopisemski teksti namenjeni živim ljudem. Narobe bi bilo, če bi jih občudovali kot slavne starodavne tekste. Ne, namenjeni so za ta trenutek za konkretne pri maši navzoče ljudi. Zato pa nobeno drugo pisanje ni tolikokrat prepisano, natisnjeno, prevedeno, prebrano in razlagamo kot Sveto pismo. Stara zaveza je bila pred davnimi stoletji podlaga za 3 svetovne religije, Nova zaveza pa posebej temelj krščanstva, ki je najbolj razširjeno gibanje vseh časov, vri zamisli v umetnosti in literaturi, spodbuda družbenim gibanjem.

Seveda je umestno, če se danes vprašamo, ali nas dejstvo, da je Božja beseda namenjena vsakemu osebno, kaj pretrese. Ali Božjo besedo poslušam površno in raztreseno, ali pa zbrano z živo zavestjo, da sem v živem stiku z Bogom? Kakšna je pri tem moja zunanja in tudi notranja drža? Ali gojim spoštovanje do te Božje besede? Ali sem pozoren, kdaj se me bo kakšna misel te besede posebej dotaknila v srcu? Kako mi odgovarja na moje življenjske probleme, stiske, veselje in uspehe? In končno, ali premišljujem vse te besede, kot jih je premišljevala v svojem srcu Marija?

Drugi vatikanski cerkveni zbor je pred 50-imi leti bogoslužnemu oznanjevanju Božje besede pri maši dodelil enakovreden položaj, kot ga ima evharistično bogoslužje: »Cerkev je Sveto pismo vedno spoštovala podobno kakor Gospodov telo samo, saj, posebno v svetem bogoslužju, z mize Božje besede in Kristusovega telesa, neprenehoma jemlje Kruh življenja in ga daje na voljo vernim« (BR 21).

Dragi katehumeni! Za svojo odločitvijo, da želite prejeti zakramente se morate zahvaliti Bogu, ki vam je razsvetlil srce in vzpodbudil, da sprejmete njegov klic in postanete člani katoliške Cerkve in Božji otroci, njegovi učenci in pričevalci. Zdaj boste dobili v svoje roke Sveto pismo, ki naj odslej v pripravi na krst, birmo in prvo srečanje z Jezusom v sv. obhajilu postane prvi izvir, da ne bo krst ali birma le nekaj zunanjega, ampak da si iskreno oblečete Kristusa in v zakramentih prejmete moč Svetega Duha, da boste zaživeli polno krščansko življenje, ki vas bo osrečevalo in bogatilo in dajalo smisel vašemu življenju, kljub slabostim in preizkušnjam.

Nekoč so rekli: »Povej mi, s kom se družiš, in ti povem, kdo si.« Danes se vse pogosteje sliši: »Povej mi, kaj bereš, kar velja tudi za internet, pa ti povem, kakšen si.« Naj bo branje Svetega pisma odslej dokaz, da želite postati kristjani – Jezusovi učenci. Že zdaj pa vas vabim, da se po možnosti udeležiti škofijskega evharističnega dneva 17. aprila in slovenskega evharističnega kongresa 13. junija v Celju.

Pogreb

Škof Andrej Glavan se je v Zadru udeležil pogreba pokojnega nadškofa Ivana Prenđe.

Umetnostna komisija

Škof Andrej Glavan je vodil sejo škofijske umetnostne komisije v župniji Št. Peter - Otočec. Zvečer se je udeležil predavanja br. Mirana Špeliča OFM na Nikodemovih večerih v Baragovem zavodu v Šmihelu.

Umestitev

Škof Andrej Glavan se je v Ljubljani udeležil umestitve ljubljanskega nadškofa dr. Antona Stresa.

Vaš kanal

Škof Andrej Glavan se je na lokalni televiziji Vaš kanal pogovarjal o Slovenskem evharističnem kongresu in drugih vprašanjih.

ŽPS

Škof Andrej Glavan se je udeležil študijskega dneva o župnijskih pastoralnih svetih.



.

Novi člani ŽPS

PISMO OB IZBIRI NOVIH ČLANOV ŽUPNIJSKEGA PASTORALNEGA SVETA

Dragi bratje in sestre!
Na prvo postno nedeljo, 21. februarja 2010, bomo
po petih letih spet predlagali in izbrali za nov
mandat člane župnijskih pastoralnih svetov (ŽPS).
Današnje Pavlovo pismo Korinčanom govori o
različnih darovih in službah znotraj Cerkve, Kristusovega
skrivnostnega telesa. Tudi mnogi novejši
cerkveni dokumenti ter znamenja časa govorijo
ne le o upravičenosti, ampak o nujnosti vključevanja
laikov v župnijsko življenje, še posebej v okviru
ŽPS. Ta omogoča dejavno in odgovorno sodelovanje
laikov pri apostolatu in življenju Cerkve. Ta
soodgovornost za župnijo, osnovno celico Cerkve,
izvira iz zakramenta sv. krsta in birme. Zato odlok
o laikih 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi:
»V cerkvenih skupnostih je dejavnost laikov tako
nujna, da brez nje tudi apostolat pastirjev Cerkve
večidel ne more imeti pravega uspeha« (LA 10).
Vsi moramo osvojiti prepričanje, da vodstvene
službe v Cerkvi in verniki nismo na dveh bregovih,
ampak da smo ena Cerkev, ki jo moramo vsi
krščeni graditi z odgovornostjo in ljubeznijo v
skladu s sposobnostmi in talenti, ki smo jih prejeli
od Boga. Pravi kristjan je človek, ki čuti z župnijo,
s krajevno in vesoljno Cerkvijo in jo sprejema kot
svojo družino. Kot njen ud deli z njo vse njeno veselje
in skrbi.
Škofje in duhovniki se vsem članom ŽPS zahvaljujemo
za sodelovanje in spodbujamo, da bi
starejši in tudi novi in mlajši sprejeli članstvo v
različnih svetih, ustanovah in službah kot dejavni
sodelavci v župniji in dekaniji. Vse vernike vabimo
in prosimo, da pokažete svojo odgovornost do
župnije s tem, da boste iz svoje srede predlagali
primerne predstavnike. Izbrane pa spodbujamo,
da na to zaupanje odgovorijo in članstvo v ŽPS
sprejmejo in vestno opravljajo. S predlogi za nove
člane ŽPS pa vaša naloga ni končana. Prav je, da
z izbranimi predstavniki naprej sodelujete in sooblikujete
župnijsko življenje. V župniji je veliko
dela na oznanjevalnem, bogoslužnem in karita-
tivnem področju. Še posebej zaradi velikega pomanjkanja
duhovnikov boste morali verni laiki
nekatere dejavnosti v prihodnje prevzeti v celoti.
V letu evharistične prenove v pripravi na slovenski
evharistični kongres, ki bo letos 13. junija
v Celju, pa vas vse vabimo, da vsi verniki, zlasti
župnijski sodelavci, še bolj zaživite iz svete maše.
Obhajanje evharistije, udeležba pri mašni daritvi,
mora biti za vsakega kristjana najbolj osrečujoče
dejanje in življenjskega pomena. Kristjan je v prvi
vrsti »evharistični človek«. Cerkev in vsak njen ud
raste iz evharistije. Cerkev je tam, kjer se kristjani
zbirajo okrog oltarne mize in obhajajo mašno daritev.
Papež Benedikt XVI. je v letu duhovništva
pokazal na prelep zgled svetega arškega župnika
Janeza Marije Vianeja. Ker je bil sam zazrt v Kristusa,
je ob evharistiji prenovil tudi duhovno izjemno
zanemarjeno arško župnijo. Že prvi kristjani
so poudarjali, da brez udeležbe pri sveti maši,
zlasti nedeljski, ne morejo živeti. Njihovo prepoznavno
znamenje je bilo, poleg molitve in bratske
skupnosti, »lomljenje kruha« (prim. Apd 2,42). Če
bomo vzeli mašno daritev zares v vsej njeni globini
in pri njej z vero dejavno sodelovali, bomo
tudi sami prišli do istega spoznanja. Izprosimo si
to spoznanje v tem letu pred Jezusom v evharistiji.
Dragi verniki! Prosimo za to milost tudi Marijo,
evharistično ženo in skrbno Mater Cerkve, ki
se kakor v Kani Galilejski vedno znova izkazuje za
Pomočnico. Danes smo slišali njeno naročilo služabnikom,
njene zadnje besede, zapisane v Svetem
pismu: »Kar koli vam reče, storite!« Marija nam je
dala Jezusa in ko je nosila Jezusa, je bila prvi živi
tabernakelj. On v sveti daritvi vedno znova prihaja
med nas, da bi polnil naše prazne duhovne vrče.
V letu evharistične prenove nas želi Marija vedno
znova spomniti na naročilo, ki nam ga Jezus daje
pri maši: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje
telo.«

msgr. Andrej Glavan
novomeški škof in predsednik komisije za ŽPS

Sv. Anton

Škof Andrej Glavan je ob godu sv. Antona, zavetnika živine, maševal v podružnični cerkvi sv. Roka v župniji Žužemberk in se udeležil kračevanja.




.

Dekani in prodekani

Škof Andrej Glavan se je z dekani in prodekani srečal na prazničnem sprejemu in kosilu. Popoldne je maševal v domu starejših občanov v Šmihelu ob 30-letnici DSO.

Semenišče

Škof Andrej Glavan je zjutraj obhajal sv. mašo v ljubljanskem bogoslovnem semenišču.

Konferenca

Škof Andrej Glavan se je v Dobrniču udeležil konference duhovnikov žužemberške dekanije. Popoldne je opravil skrutinij z bogoslovcema novomeške škofije.

Seja SŠK

Škof Andrej Glavan se je v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano udeležil 52. redne seje Slovenske škofovske konference.

Umestitev

Škof Andrej Glavan se je v Murski Soboti udeležil umestitve škofa dr. Petra Štumpfa.

Pastirsko pismo

ob spominskem dnevu smrti božjega služabnika Lojzeta Grozdeta




Dragi bratje in sestre!


Z nedeljo Jezusovega krsta se liturgično končuje božična doba, čeprav nas bodo morda jaslice in božične pesmi še spremljale vse tja do svečnice. Z današnjim krstom v Jordanu se je začelo Jezusovo javno delovanje. Prerok Izaija je nekaj stoletij prej Jezusovo poslanstvo napovedal takole: »Glejte moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha, ne bo vpil ne bo kričal, ne bo pešal in ne bo klonil, dokler ne bo vzpostavil pravice na zemlji.« Glas iz neba je pri krstu potrdil Jezusa kot tega napovedanega služabnika in ga razglasil za ljubljenega Očetovega sina. Nekaj podobnega velja tudi za nas. Tudi mi smo pri krstu po božji milosti postali božji otroci in prejeli poslanstvo pričevanja z besedo in zgledom.


Ob izročitvi belega oblačila nam je bilo rečeno, da smo postali nova stvar in oblekli Kristusa. To pomeni, da smo bili upodobljeni po Kristusu, da bi v moči Božje besede in zakramentov – zlasti evharistije – živeli svoj krst, šli za Jezusom in mu ostali zvesti tudi v preizkušnjah, če bo treba tudi do mučeništva. Tako so živeli svetniki in mučenci, med njimi tudi naš božji služabnik Lojze Grozde. O njem želimo spregovoriti ob obletnici njegove smrti. Proces za razglasitev k blaženim je že toliko napredoval, da upamo, da bo kmalu, morda še letos, lahko povzdignjen na oltar. Iz postopkovnega gradiva so po strogo znanstvenih načelih v Rimu pripravili spis – tako imenovano – pozicijo, ki jo je lani pregledala komisija teologov. Ta jo je potrdila in dala soglasno pozitivno mnenje, da je bilo mučeništvo božjega služabnika Lojzeta Grozdeta storjeno iz sovraštva do vere in vrednot, ki jih je on v življenju zagovarjal, branil in po svojih močeh po njih tudi živel ter tako potrdil svojo krstno obljubo.


»Molčati o teh mučencih bi bilo nekaj diaboličnega, nekaj peklenskega, ker bi pomenilo utišati glas Boga, ki nam po mučencih govori,« je zapisalo vatikansko glasilo Osservatore Romano 21. maja 1998. leta, ko smo se pripravljali na sveto jubilejno leto. Božji služabnik papež Janez Pavel II., ki bo letos prištet med blažene, je na obisku v Sloveniji v svojih nagovorih dvakrat omenil božjega služabnika Lojzeta Grozdeta. Tretjič se ga je spomnil še pri splošni avdienci romarjev v Rimu, ko je obujal spomine na svoj obisk v Sloveniji, tej čudoviti deželi v srcu Evrope, kot je papež dejal.


V času moralnega in verskega ravnodušja in relativizma, o katerem večkrat govori sedanji papež Benedikt XVI., je božji služabnik Lojze Grozde, vsem, zlasti pa mladim, zgled zvestobe krščanskim vrednotam in pristnega življenja po evangeliju. Bil je žrtev slepega sovraštva, saj se nikdar ni ukvarjal s politiko. Bil je član Katoliške akcije. Njeni člani so imeli navodilo, naj se nasproti brezbožnemu komunizmu bojujejo z idejo, molitvijo, z odpovedjo in zglednim življenjem, ne pa z orožjem. Kljub temu, da se ni ukvarjal s politiko, se je zdel Lojze Grozde revolucionarjem prenevaren samo zato, ker je bil premočrtno in iskreno veren. Moč za življenje po veri je črpal iz maše, zakramentov, zlasti evharistije, ki jo je imenoval »sonce mojega življenja«. To sonce je v stiškem samostanu ogrelo njegovo srce še zadnje jutro pred smrtjo 1. januarja leta 1943, ki je tisto leto sovpadal s prvim petkom. Kljub svarilom se je podal na pot k svojim domačim, zlasti mami. Na poti domov so ga brezbožniki pred Mirno ujeli, nato pa brez sodbe zverinsko mučili in se nad njim izživljali, da so mu popolnoma iznakazili telo, kar je potrdilo več očividcev njegovega trupla, med njimi tudi teta Ivanka, ki je zanj med študijem skrbela in zanj živela. Ona ga je po smrti tudi dolgo časa zaman iskala. Končno, po skoraj dveh mesecih, so truplo Lojzeta Grozdeta med nabiranjem zvončkov slučajno našli otroci v gozdu blizu mirenskega gradu. O njegovi krivdi so pričali samo predmeti, ki jih je imel pri sebi: mašna knjiga, knjižica Hoja za Kristusom in zloženka o Fatimski Mariji presvetega rožnega venca, ki je napovedovala spreobrnjenje Rusije, kar se je v novejšem času tudi zgodilo.


V mukah so mučenca Lojzeta Grozdeta gotovo krepile Jezusove besede: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,11-12).


Papež Benedikt XVI. je pred kratkim dejal, da svetniki niso preteklost, ampak predstavljajo sedanjost in prihodnost Cerkve ter družbe. V polnosti so namreč uresničili ljubezen v resnici, ki je v krščanskem življenju najvišja vrednota, njihovi liki pa so kakor prizme, ki v različnih odtenkih odsevajo edinstveno luč, ki je Kristus.


Dragi bratje in sestre! V tridnevnici smo ta teden prosili, da bi bil Lojze Grozde, ki je sredi vojne vihre daroval svoje mlado življenje iz ljubezni do Boga, Kristusa, Cerkve in slovenske domovine, pred vesoljno Cerkvijo razglašen za mučenca in pričevalca za vero. Priporočimo mu naše družine. On srečne družine nikoli ni doživel, saj je bil skoraj vse življenje bolj ali manj sirota. Zato ve, kako pomembna je urejena družina za zdrav otrokov razvoj v srečno osebnost. Priporočimo mu tudi našo evharistično prenovo – pripravo na Slovenski evharistični kongres. Na zadnjem evharističnem kongresu leta 1935 je bil kot dvanajstletni deček navzoč tudi Lojze. Priporočimo mu našo mladino, da bo po njegovem zgledu in priprošnji z veseljem živela za ideale, za katere se je sam prizadeval in bil zanje pripravljen pretrpeti mučeniško smrt. Prosimo ga, naj posreduje tudi za spravo v resnici in ljubezni v našem narodu in da se bodo odprle oči slepim za resnico, da bomo v naši domovini mogli zaživeti bolj srečno in sproščeno, z novim upanjem in življenjskim optimizmom.

+ Andrej Glavan
škof

.

TEOLOGIJA TELESA

Škof Andrej Glavan se je v Zavodu Friderika Ireneja Baraga v Šmihelu udeležil seminarja z naslovom TEOLOGIJA TELESA. Škof Glavan je ob začetku seminarja pozdravil udeležence in predavatelja p. dr. Tadeja Strehovca.




.

Praznik Gospodovega razglašenja

Škof Andrej Glavan je na praznik Gospodovega razglašenja maševal v novomeški stolnici sv. Nikolaja. Pri sv. maši je prepeval mešani pevski zbor Konservatorija za glasbo Jurija Slatkonje pod vodstvom dirigenta Aleša Makovca, po maši je sledil božični koncert.

Iz nagovora škofa Andreja Glavana:

Spoštovani sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!
Obhajamo tretji božični praznik. Jaslice so sinoči dobile novo podobo, nove može najdemo v njih, modre z Vzhoda in njihove spremljevalce. Modri z Vzhoda so neutrudni iskalci Boga, zastopniki vseh narodov, predvsem tistih, ki so v svojem izročilu ohranjali slutnjo, da pride sam Bog na zemljo. Ko so jim to slutnjo potrdila tudi znamenja, so se podali na pot.

»Videli smo njegovo zvezdo,« so rekli, ko so prišli v Jeruzalem. Ta jih je dvignila na pot iskanja in pripeljala do Jezusa. Vera je dar, milost, po drugi stani pa tudi sad osebnega prizadevanja, iskanja, razmišljanja, bojev, skratka, truda. K Bogu Stvarniku vodi namreč več poti: preko stvarstva, velikosti, lepote, urejenosti stvarstva, zvezd Božjega stvarstva. Kot nam vrhunska švicarska ura govori, da jo je nekdo moral narediti, tako tudi ura neizmernega vesolja.

Vendar je med verniki tudi mnogo takih, ki o Bogu ne znajo učeno razpravljati in tudi težko povedo, zakaj verujejo, toda v svoji notranjosti so v Boga trdno prepričani in tega prepričanja jim nihče ne more omajati. Vera je res najprej Božji dar.

Naši iskalci z Vzhoda so prišli v Jeruzalem v Judejo. Pustimo danes ob strani krutega Heroda, ki se je ljubosumno prestrašil ob besedah, da so se modri prišli poklonit novorojenemu kralju. Sledimo raje modrim samim. Ko so zvedeli pri poznavalcih Svetega pisma za napoved o rojstvu Mesija (ta napoved pravi, da se bo rodil v Betlehemu), so se napotili tja. Ko so prišli do kraja, kjer je bilo Dete, pravi evangelij, so padli predenj in ga počastili. Krščansko izročilo je v tej drži vedno prepoznavalo evharistično češčenje.

Dragi bratje in sestre! Te besede: »Padli so predenj in ga počastili«, so namenjene tudi nam. Dete v jaslih nas kliče k češčenje. Tudi mi moramo v letu evharistije in priprav na SEK narediti izbor Boga.

Papež Benedikt XVI. je v Kölnu, kjer v katedrali hranijo domnevne relikevije sv. treh kraljev, govoril na srečanju mladih takole: »Dejansko, če dobro premislimo, smo mi te izkušnje srečanja z Mesijem deležni v evharistiji. Pri vsaki maši nas srečanje z Božjo besedo uvede v skrivnost Kristusovega križa in vstajenja in nas tako povede v evharistični obed, v združenje s Kristusom. Na oltarju je On, ki so ga modri videli ležečega na slami. Kristus, živi kruh, ki je prišel iz nebes, da bi dal svetu življenje, pravo Jagnje, ki daje svoje življenje za življenje človeštva. Prav v Betlehemu, hiši kruha, lahko razsvetljeni z besedo vedno znova doživimo pretresljivo srečanje z nepojmljivo veličino Boga, ki se poniža v jaslih, da se nam da v jed na oltarju.«

Lahko si predstavljamo presenečenje modrih pred otrokom v plenicah. Samo vera jim je dala možnost, da so v potezah otroka prepoznali kralja, ki so ga iskali, Boga, h kateremu jih je vodila zvezda. V njem je večno vstopilo v čas. Skrivnost se je razodela tako, da se nam je izročila v krhkem telesu majhnega otroka in napolnila prepad med končnim in neskončnim, med vidnim in nevidnim. Modri so bili polni občudovanja pred tem, kar so videli: nebesa na zemlji in zemljo v nebesih, človeka v Bogu in Boga v človeku. »V neznatnem telesu betlehemskega Deteta so videli Njega, ki ga svet ne more obseči,« kot pravi sv. Peter Krizolog.

V letu evharistije se vedno znova z istim občudovanjem bližajmo h Kristusu, ki živi in ki ga lahko najdemo v tabernaklju v oltarnem zakramentu.

Dragi bratje in sestre! Vsi smo iskalci sreče in polnosti življenja. Samo Kristus nam ju lahko da, če se mu izročimo. Kdor se Njemu podari, ne le v duhovnem poklicu, ampak v svetu, v kateremkoli stanu in poklicu. Kdor dovoli Kristusu, da vstopi v njegovo življenje, ničesar ne izgubi, absolutno ničesar od tega, kar življenje dela veliko, svobodno in lepo. Nasprotno, v tem prijateljstvu se na široko odprejo vrata življenja. Samo v tem prijateljstvu se resnično odprejo velike možnosti človeškega bivanja. Kristus ne vzame nič od tega, kar je v nas lepega in velikega, ampak vse izpopolnjuje v nas v Božjo slavo za srečo ljudi, za rešitev sveta. Vrnimo se tudi mi, kot modri, s tem prepričanjem po drugi poti v svoje vsakdanje krščansko življenje. Amen.


.

Pogreb

Škof Andrej Glavan je na mestnem pokopališču v Kranju vodil pogrebni obred in pogrebno sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Modesta, župnija Kranj Zlato polje, za rajno Marijo Košir, mater duhovnika Miloša Koširja, župnika župnije Trebnje.